Jedro

"Več oseb" kot zakonski znak kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po čl. 311/II KZ bo podan že v primeru, kadar bo storilec spravil čez mejo najmanj dve osebi, saj KZ v nobenem primeru ne razlikuje med dvemi in več osebami, ampak ta dva pojma celo izrecno izenačuje (čl. 127/2 tč. 4, 212/I tč. 2, 213/3, 218/3, 315/2).

Izrek

Pritožba obtoženčevega zagovornika se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je senat sodišča prve stopnje zoper obdolženca podaljšal pripor iz pripornega razloga po 1. tč. 1. odst. 201. čl. ZKP ob izreku sodbe. Zoper takšen sklep se je pritožil obtoženčev zagovornik ter ob smiselni uveljavitvi pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja predlagal, naj sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavi in obtoženca izpusti na prostost. Višja državna tožilka je predlagala zavrnitev pritožbe. Pritožba ni utemeljena. Senat pritožbenega sodišča se v celoti strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da se je z izvedbo dokazov na glavni obravnavi v pravnomočni obtožnici ugotovoljen utemeljeni sum le še potrdil ter dodatno utemeljil tudi z izrekom obsodilne sodbe. Pravilni so tudi zaključki o obstoju pripornega razloga begosumnosti, saj je obtoženec tujec, ki ga kot državljana Republike Hrvaške, ki sicer živi in biva v Italiji, na Slovenijo veže le ta kazenski postopek, ki pa še ni pravnomočno končan. Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča izkazana velika in realna nevarnost, da bi se obtoženec na prostosti izmikal temu kazenskemu postopku, še posebej sedaj, ko mu je sodišče prve stopnje izreklo zaporno kazen. Ob povedanem zato ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam obtoženčevega zagovornika, da v ravnanju obtoženca niso podani vsi zakoniti znaki očitanega kaznivega dejanja, saj zmotno meni, da je pod zakonsko opredelitev "več oseb" mogoče uvrstiti le tri ali več oseb, nikakor pa dveh, kot je to storilo sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru. Kazenski zakonik namreč ne pozna razmejitev med dvemi ali več osebami, ampak nasprotno ta dva pojma celo v številnih členih izenačuje kot enakovredno kvalificirano obliko storitve temeljnega kaznivega dejanja (npr. v čl. 127/2 tč. 4, 212/I tč. 2, 213/3, 218/3, 315/2). Zato ni pravilno stališče pritožnika, da obtoženec ni uresničil zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja po 2. odst. 311. čl. KZ. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (3. odst. 402. čl. ZKP).