Jedro

Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še (zakonske) zamudne obresti, ki so civilna sankcija za kršitev obveznosti izpolniti denarno obveznost ob njeni zapadlosti. Isto velja tudi za pogodbene zamudne obresti, le da se v tem primeru lahko pogodbeni stranki za primer zamude dolžnika z izpolnitvijo denarne obveznosti dogovorita za drugačno obrestno mero, kot jo določa zakon.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka) delno spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo pogodbenih zamudnih obresti v višini 0,15 % od zneska 4.084,80 EUR za čas od 10.2.2009 do plačila.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu I. točke izreka in v III. točki izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi sklep o izvršbi okrajnega sodišča v Ljubljani VL 192072/2009 z dne 18.12.2009 v 1. in 3. točki izreka glede plačila glavnice 8.476,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.9.2009 do plačila, glede plačila glavnice 4.084,80 EUR s pogodbenimi zamudnimi obrestmi v višini 0,15 % od 10.2.2009 do plačila ter za izvršilne stroške s pripadki (I. točka izreka). V preostalem delu je sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke (III. točka izreka).

2. V pritožbi zoper I. in III. točko izreka sodbe je tožena stranka uveljavljala pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s predlogom višjemu sodišču, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožba navaja, da predlog za izvršbo ni bil utemeljen, saj tožeča stranka ne razpolaga z verodostojno listino, ki bi lahko bila podlaga za izdajo sklepa o izvršbi. Višje sodišče ugotavlja, da je sklep o izvršbi izdan na podlagi dveh IOP obrazcev, iz katerih naj bi izhajali vtoževani terjatvi, vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi dolžnikovega ugovora sklep o izvršbi razveljavilo in je nato zadeva prešla v pravdni postopek. V pravdnem postopku pa je nato pravilno presodilo, da je obligacijsko razmerje med pravdnima strankama nastalo na podlagi pogodb o odkupu terjatev.

5. Ni utemeljena pritožbena navedba, da je Pogodba o odkupu terjatve delno nična in sicer v delu, v katerem vzpostavlja pogodbeno regresno zavezo (da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati denarno odmeno oziroma vrniti prejeto kupnino kljub temu, da tožena stranka kot odstopnik terjatve nima možnosti terjati odstopljene terjatve nazaj od tožeče stranke). Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da navedeno pogodbeno določilo ni nično, saj ni v nasprotju z določbami Obligacijskega zakonika, ki urejajo pogodbeni prenos terjatve (417. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ), prav tako pa ne nasprotuje prisilnim predpisom in morali, kot je to ugovarjala tožena stranka.

6. Pritožba navaja, da je terjatev tožeče stranke do tožene („regresna terjatev“) neutemeljena, ker nima nima podlage v nobenem zakonu. Višje sodišče ugotavlja, da podlago za terjatev tožeče stranke v višini 4.084,80 EUR predstavlja Pogodba o odkupu terjatev št. 2093/2008 z dne 19.11.2008 (Priloga A3). Pravdni stranki sta se v 4. členu dogovorili, da je tožena stranka (odstopnik) do tožeče stranke (prevzemnika) v regresni zavezi vse do popolnega poplačila odstopljene terjatve, v 6. členu pa, da se za primer, če prevzemnik terjatve iz kateregakoli razloga ne bi mogel izterjati odstopljenih terjatev, odstopnik brezpogojno in nepreklicno obvezuje povrniti prevzemniku terjatve na njegov prvi poziv vrednost odkupljene terjatve in vse ostale pripadke. Iz navedene pogodbe izhaja, da sta se stranki dogovorili o financiranju na podlagi odstopa terjatve, tožeča stranka (prevzemnik) pa se je zavarovala tako, da je postala tožena stranka (odstopnik) porok za svojega dolžnika (E. d. o. o.).

7. Sodišče prve stopnje pa je tožeči stranki nepravilno priznalo pogodbene zamudne obresti v višini 0,15% za čas od 10.2.2009 do plačila. V Pogodbi št. 2093/2008 (Priloga A3) je v 4. členu določeno, da se v primeru, če bo tožeča stranka (prevzemnik terjatve) prejela plačilo za odstopljeno terjatev po datumu 10.2.2009, tožena stranka (odstopnik terjatve) obvezuje povrniti prevzemniku terjatve stroške financiranja v višini 0,15% za vsak dan zamude pri plačilu za čas od 10.2.2009 do poplačila. Iz navedenega pogodbenega določila izhaja, da sta se stranki dogovorili za plačilo pogodbenih obresti (povračilo stroškov financiranja, če nastane zamuda pri poplačilu in sicer: če dolžnik E. d.o.o. zamudi s plačilom terjatve tožeči stranki (prevzemniku)), ne pa pogodbenih zamudnih obresti. Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še (zakonske) zamudne obresti, ki so civilna sankcija za kršitev obveznosti izpolniti denarno obveznost ob njeni zapadlosti (387. člen OZ). Isto velja tudi za pogodbene zamudne obresti (379. člen OZ), le da se v tem primeru lahko pogodbeni stranki za primer zamude dolžnika z izpolnitvijo denarne obveznosti dogovorita za drugačno obrestno mero, kot jo določa zakon. Tožba je v delu, v katerem tožeča stranka zahteva plačilo pogodbenih zamudnih obresti, nesklepčna. Ker je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo, je višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je v tem delu zavrnilo tožbeni zahtevek (5. alineja 358. člena ZPP).

8. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da stranki v pogodbi o odkupu terjatev št. 1964/2008 z dne 16.10.2008 za znesek 8.904,900 EUR (Priloga A4) nista izrecno sklenili s strani tožeče stranke zatrjevane regresne zaveze tožene stranke. V 1. členu obeh pogodb pa je tožena stranka jamčila za obstoj prodanih terjatev ter izjavila, da je odstopljene terjatve mogoče izterjati v dogovorjenem roku. Ker tožeča stranka terjatev ni uspela izterjati od dolžnika E d. o. o., (ki je, kot izhaja iz navedb obeh strank, v stečajnem postopku), je tožeča stranka toženo z obvestilom z dne 12.10.2009 (list. št. 30) pozvala na poravnavo dolga v višini odstopljene terjatve. Višje sodišče pritrjuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da tožeča stranka terjatve ni uspela izterjati od dolžnika E d. o. o. Na podlagi trditev dolžnika, končnega seznama preizkušenih terjatev v stečajnem postopku nad E d. o. o. (Priloga B4) in izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke B. B., da tožeča stranka v tem stečajnem postopku ne bo poplačana, saj stečajna masa ne zadošča za poplačilo upnikov, je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo, da je nastopila situacija, ki jo predvideva Pogodba o odstopu terjatev (Priloga A3 in A4), v kateri je tožena stranka jamčila za izterljivost odstopljene terjatve. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki terjatev le do višine tistega, kar je prejela od tožeče stranke – to je do višine kupnine, ki jo je ta toženi stranki plačala za odkup terjatve (prvi odstavek 424. člena Obligacijskega zakonika). Ker tožena stranka na podlagi navedenega določila odgovarja tudi za izterljivost obresti, je sodišče prve stopnje tožeči stranki pravilno priznalo tudi zamudne obresti od 23.9.2009 (tožeča stranka je kot datum zapadlosti terjatve v znesku 8.474,61 EUR označila dan začetka stečajnega postopka nad dolžnikom E d. o. o.).

9. Glede na navedeno višje sodišče zaključuje, da uveljavljani pritožbeni razlogi tožene stranke niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, razen v delu, ki se nanaša na pogodbene zamudne obresti, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke v nespremenjenem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).