Jedro

Ker je tožnik odpravnino za delovno dobo od sklenitve delovnega razmerja do prvega stečajnega postopka (ki se je zaključil s prisilno poravnavo) že prejel, ni upravičen do odpravnine višje od odpravnine na podlagi delovne dobe od nadaljevanja delovnega razmerja po potrjeni prisilni poravnavi dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se ugotovi obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 1.397.208,14 SIT, od 1. 1. 2007 dalje 5.830,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2004 do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo plačilo stroškov postopka v znesku 1.292,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 11. 2007 dalje do plačila.

Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi v točki 2 in 3 izreka ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka v višini, kot jih je tožeča stranka priglasila v postopku pred sodiščem prve stopnje. V pritožbi navaja, da predstavljajo materialnopravno podlago za razsojo v sporni zadevi, določbe 103., 107. in 109., Zakona o delovnih razmerjih v povezavi z določbo 4. točke 2. odstavka 160. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidacij. Tožena stranka je zato dolžna tožniku izplačati odpravnino v skladu z določili ZDR, ZPPSL in Kolektivne pogodbe vsakokrat, ko tožeči stranki preneha delovno razmerje in sicer za celotno delovno dobo pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih. Nobenega določila v materialnem pravu ni, ki ga je dolžno v predmetnem sporu sodišče uporabiti in ki bi določalo, da se tožeči stranki izplača odpravnina samo za zadnje tri leta pri toženi stranki, tako kot je to odločilo prvostopno sodišče. Nesporno pa je tudi, da pripada tožniku na podlagi določb podjetniške kolektivne pogodbe, ki v 17. členu določa, da je delavec, ki mu preneha delovno razmerje kot trajno presežnemu delavcu, upravičen do plačila odpravnine v višini 50 % delavčeve povprečne plače, v zadnjih treh mesecih, za 25 let dela pri toženi stranki. Da je tožeča stranka bila pri toženi stranki zaposlena 25 let izhaja iz delovne knjižice, kjer je razvidno, da je bil tožnik pri toženi stranki in njenih pravnih prednikih zaposlen neprekinjeno 25 let in sicer od 1. 2. 1979 do 28. 12. 2004. Sodišče prve stopnje pa je tudi napačno zaključilo, da je tožnik konvertiral svojo terjatev v lastniški delež. Pogodba o prenosu denarnih terjatev in vpisu novih delnic z dne 26. 11. 1998 je bila sicer podpisana s strani tožnika, vendar je bila pogodba sklenjena pod odložilnim pogojem, kot to izhaja iz točke IV pogodbe in ta pogoj ni bil izpolnjen. Dogovor o finančni reorganizaciji tožene stranke št. 99-004-793, skupaj z dodatki ni bil realiziran, zato ni prišlo do predvidenega povečanja kapitala z novimi stvarnimi vložki, v skladu z načrtom finančne reorganizacije. Do prenehanja veljavnosti pogodbe je prišlo že z samo neizpolnitvijo odložilnega pogoja, ki ga je postavila tožena stranka sama in je s tem pogojevala učinkovanje pogodbe. Tožnik, v posledici tega, ni prenesel denarne terjatve iz naslova odpravnine na toženo stranko, pa tudi ni postal lastnik lastniških deležev oz. delnic. Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je nepravilno zavrnilo predlog o zaslišanju stečajnega upravitelja F.S., ki je vodil stečajni postopek pod opr. št. St 12/98, iz katerega izhaja, da je stečajni upravitelj dejansko odpravnine delavcem prerekal saj, niti sodna praksa, niti stečajni upravitelj v letu 1998, odpravnine delavcem, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi stečaja niso priznavali kot terjatev do stečajne mase. Sodišče dokaznega postopka sploh ni izpeljalo. Tožeča stranka v pritožbi še navaja, da noben materialno pravni predpis ne določa načina poplačila odpravnine oz. ne prepoveduje izplačila več odpravnin v stečaju, v primeru, da je dolžnikom v določenem času začetih več stečajnih postopkov oz. prisilnih poravnav, zato je sodba višjega sodišča opr. št. Pdp 798/2006, v kateri obrazlaga, da ni možno dvakratno poplačilo upnikov iz naslova odpravnine v nasprotju z veljavnimi materialnopravnimi predpisi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru uveljavljanih pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot to določa 350. člen Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.). Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Med stranka v postopku je bilo nesporno, da je bila tožeča stranka zaposlena pri toženi stranki, od 1. 9. 1998 do 26. 12. 2004, pred tem pa je bil zaposlen v P. d.d. od 1. 2. 1979 do 31. 8. 1998, nato pa v P. d.d. - v stečaju od 1. 9. 1998 do 31. 5. 1999. Tožeča stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaznega postopka, saj je prebralo zapisnik z glavne obravnave z dne 4. 4. 2006, na kateri je bil zaslišan stečajni upravitelj F.S. ter je izpovedal, da je v postopku prisilne poravnave v stečaju nad dolžnikom P. d.d. Kranj, delavcem priznal terjatve iz delovnih razmerij. Po uvedbi stečaja je bil pripravljen načrt finančne reorganizacije z namenom, da se podjetje sanira v postopku prisilne poravnave in v finančni reorganizaciji je bila predvidena tudi konverzija terjatev delavcev za lastniške deleže, v skupnem znesku 1,3 milijarde SIT. Država upnica in tri banke upnice so postavile pogoj, da morajo tudi delavci konvertirati vse svoje terjatve v lastniške deleže. F.S. je izpovedal, da so se morali delavci, najmanj 10 dni pred narokom za postopek prisilne poravnave izjasniti, ali bodo svoje terjatve odstopili P. d.d. - v stečaju in da je terjatve iz naslova odpravnine prerekal le tistim delavcem, ki niso podpisali pogodbe o konverziji. Pogodbe o prenosu denarnih terjatev in o vpisu novih delnic je podpisalo okrog 1200 delavcev in iz spisu priložene pogodbe o prenosu denarnih terjatev in vpisu novih delnic je razvidno, da je tožnik dne 26. 11. 1998 to pogodbo tudi podpisal. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik ne more od tožene stranke v stečaju dvakrat uveljavljati odpravnine za isto časovno obdobje, saj mu je bila odpravnina za delovno dobo, od sklenitve delovnega razmerja do 31. 8. 1998, priznana že v prvem stečajnem postopku, zaključenim s postopkom prisilne poravnave in sicer po določilih 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) in je svojo terjatev - odpravnino konvertiral s podpisom pogodbe o prenosu denarnih terjatev v lastniške deleže. Tako ne more uveljavljati odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja zaradi stečaja v letu 2004, za celotno delovno dobo od sklenitve prvega delovnega razmerja v letu 1979 do 31. 8. 1998, ko mu je prenehalo delovno razmerje zaradi uvedbe stečaja, s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju opr. št. St 12/98. Tožnik se je ponovno zaposlil 1. 9. 1998 in zato je tožnik upravičen do odpravnine za delovno dobo od 1. 9. 1998 od ponovne uvedbe stečaja v letu 2004. Tako je odločilo tudi Višje delovno in socialno sodišče v sporni zadevi Pdp 789/2006 z dne 7. 2. 2007. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve, da Pogodba o prenosu denarnih terjatev in vpisu novih delnic ni stopila v veljavo zaradi neizpolnitve odložilnega pogoja in je zato pogodba prenehala veljati. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta se tožnik in tožena stranka v 4. točki Pogodbe o prenosu denarnih terjatev in vpisu novih delnic dogovorila, da je pogodba podana pod odložilnim pogojem, da bo predlagana prisilna poravnava, ki je v teku pred Okrožnim sodiščem v Kranju, sprejeta s strani upnikov in pravnomočno potrjena s strani poravnalnega senata. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil odložilni pogoj izpolnjen s tem, ko je bila prisilna poravnava pravnomočno zaključena. Pritožba pa se tudi neutemeljeno sklicuje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 14. točke 339. člena Zakona o pravdnem postopku, ker odločitev sodišča, v zvezi s stroški postopka ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je stroške postopka pravilno odmerilo. Iz obrazložitve je razvidno, da je sodišče prve stopnje upoštevalo, da je tožeča stranka uspela z 10 % svojega zahtevka, saj je uveljavljala plačilo odpravnine v znesku 14.748.325,00 SIT s tem, da ji je sodišče priznalo odpravnino v višini 1.397.208,14 SIT, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo celo nekoliko višji odstotek kot je dejansko v sporu uspela tožeča stranka in glede na tako ugotovljen odstotek uspeha tožeče stranke je pravilno odmerilo tudi stroške postopka.