Jedro

V konkretnem primeru je podana kršitev materialnega zakona, saj v izreku odločbe o prekršku ni navedena nobena okoliščina, ki bi opredeljevala izvršitveno ravnanje zavajajoče informacije oziroma njen vpliv na povprečnega potrošnika, kot ju uzakonja 2. alineja prvega odstavka 5. člena ZVPNPP. Očitno je, da je prekrškovni organ za zavajajočo informacijo štel premajhno količino znižanih izdelkov, kar ne predstavlja nobenega izmed elementov, naštetih v citirani materialnopravni določbi, sodišče pa je brez formalnega posega v izrek odločbe takšen očitek utemeljilo na način, da je informacija o znižanju izdelkov zavajala glede razpoložljivosti izdelkov. V opisu prekrška ni navedeno, kaj se šteje za primerno količino znižanih artiklov, takšne opredelitve pa ne ponuja niti materialnopravni predpis. Iz opisa je namreč mogoče razbrati samo to, da je bilo na zalogi 2091 različnih vrst artiklov, od katerih je bilo znižanih 528 vrst artiklov. Kolikšna bi bila v konkretnem primeru, glede na celotno število artiklov, primerna količina znižanih artiklov, iz opisa ne sledi, takšne zahteve pa ne nalaga niti zakonski predpis.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana odločba o prekršku in sodba spremenita tako, da se postopek o prekršku zoper pravno osebo D., d. o. o. in odgovorno osebo P. Š. ustavi.

II. Stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Tržni inšpektorat Republike Slovenije je z odločbo o prekršku z dne 4. 9. 2017 zaradi storitve prekrška po 1. alineji prvega odstavka 15. člena v zvezi z 2. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP) storilki prekrška pravni osebi D., d. o. o., izrekel globo v višini 3.000,00 evrov in odgovorni osebi P. Š. globo v višini 300,00 evrov ter jima naložil plačilo sodne takse. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 1. 6. 2018 zahtevama za sodno varstvo obeh storilk deloma ugodilo in odločbo o prekršku spremenilo tako, da jima je namesto globe izreklo opomin po 21. členu Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1).

2. Zoper pravnomočno sodbo, v zvezi z odločbo o prekršku, vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec Hinko Jenull zaradi kršitve po 1. točki 156. člena ZP-1. Navaja, da očitano dejanje ne predstavlja prekrška po materialnih določbah zakona, saj v opisu prekrška nista konkretizirana niti zavajajoča informacija o primerni količini znižanih artiklov niti njen vpliv na povprečnega potrošnika, ki predstavljata zakonske znake očitanega prekrška zavajajoče poslovne prakse po 5. členu ZVPNPP. Vrhovni državni tožilec zato predlaga Vrhovnemu sodišču, da pravnomočno sodbo spremeni tako, da postopek o prekršku zoper pravno in odgovorno osebo ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročilo storilcema prekrška, ki odgovora nista podala.

B-I.

4. V skladu z določbo 2. člena ZP-1 nikomur ne sme biti izrečena sankcija za prekršek, če dejanje ni bilo z zakonom, uredbo ali odlokom samoupravne lokalne skupnosti določeno kot prekršek, preden je bilo storjeno, in če za tako dejanje ni bila predpisana sankcija za prekršek. Skladno z navedenim mora izrek odločbe o prekršku med drugim obsegati tudi kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek – kraj in čas storitve, način storitve ter odločilne okoliščine (tretji odstavek 56. člena ZP-1). Opredelitev prekrška terja opis izvršitvenega dejanja z navedbo konkretnih okoliščin, ki ravnanje opredeljujejo kot historični in dokazljiv dogodek. Le opis ravnanja, ki je v zadostni meri konkretiziran, omogoča pravno vrednotenje ter hkrati uresničevanje storilčeve pravice do obrambe. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da golo prepisovanje zakonskega besedila ne zadosti standardu konkretizacije dejanskega stanu prekrška (primerjaj tudi sodbi Vrhovnega sodišča RS IV Ips 76/2011 z dne 20. 12. 2011 in IV Ips 73/2012 z dne 18. 9. 2012).

5. V konkretnem primeru je bila pravna oseba D., d. o. o., spoznana za odgovorno, ker P. Š. kot odgovorna oseba, ki je bila pri opravljanju dejavnosti pravne osebe pooblaščena opravljati delo vodje podpore prodaji za Slovenijo, dne 9. 1. 2017 ni poskrbela, da bi glede na oglaševanje v celotni prodajalni D., na 4 večjih napisih v izložbi, 40 manjših plakatih in 10 velikih plakatih o akcijski prodaji znižane obutve in torbic (vzameš 3 – plačaš samo 2, 1 par zastopnj in vzameš 2 – 2. par 50% ceneje) zagotovila primerno količino znižane obutve in torbic, saj je bilo dne 9. 1. 2017 ugotovljeno, da je bilo na zalogi 2091 različnih vrst obutve in torbic, od tega je bilo znižanih samo 528 različnih vrst obutve in torbic (npr. samo 7 vrst obutve, znižane za 75%, oziroma 25% vsega blaga v prodajalni), kar predstavlja zavajujočo poslovno prakso, ki izkrivlja ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga doseže, saj je bil potrošniku ob vstopu v prodajalno dan lažen občutek, da je v prodajalni znižanih veliko več izdelkov, kot jih je dejansko bilo, saj so bili plakati postavljeni po celotni prodajalni, s čimer je pravna oseba kršila 2. točko prvega odstavka 5. člena ZVPNPP, ter s tem storila prekršek po 1. alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP, v zvezi s prvim odstavkom 14. člena ZP-1. Na podlagi istega historičnega dogodka in konkretnega opisa prekrška je bila P. Š. kot odgovorna oseba spoznana za odgovorno storitve prekrška po 1. alineji prvega odstavka 15. člena ZVPNPP, v zvezi s prvim odstavkom 15.a člena ZP-1. 6. Prekršek zavajajoče poslovne prakse je opredeljen v 5. členu ZVPNPP. Na podlagi prvega odstavka citiranega člena se šteje poslovna praksa za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakorkoli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Takšna zavajajoča informacija se med drugim nanaša tudi glede glavnih značilnosti izdelka, na primer njegove razpoložljivosti, prednosti, tveganj, izvedbe, sestave, dodatkov, poprodajnih storitev za potrošnike in obravnavanja pritožb, postopka in datuma izdelave ali dobave, dostave, primernosti za namen, uporabe, količine, sprecifikacije, geografskega ali tržnega porekla ali rezultatov, ki se lahko pričakujejo od njegove uporabe, ali rezultatov in stvarnih značilnosti preizkusov ali pregledov izdelka.

B-II.

7. Vrhovno sodišče sprejema očitek vrhovnega državnega tožilca, da je v konkretnem primeru podana kršitev materialnega zakona, saj v izreku odločbe o prekršku ni navedena nobena okoliščina, ki bi opredeljevala izvršitveno ravnanje zavajajoče informacije oziroma njen vpliv na povprečnega potrošnika, kot ju uzakonja 2. alineja prvega odstavka 5. člena ZVPNPP. Očitno je, da je prekrškovni organ za zavajajočo informacijo štel premajhno količino znižanih izdelkov, kar ne predstavlja nobenega izmed elementov, naštetih v citirani materialnopravni določbi, sodišče pa je brez formalnega posega v izrek odločbe takšen očitek utemeljilo na način, da je informacija o znižanju izdelkov zavajala glede razpoložljivosti izdelkov. Na tem mestu vrhovni državni tožilec zato pravilno opozarja, da v opisu prekrška ni navedeno, kaj se šteje za primerno količino znižanih artiklov, takšne opredelitve pa ne ponuja niti materialnopravni predpis. Iz opisa je namreč mogoče razbrati samo to, da je bilo na zalogi 2091 različnih vrst artiklov, od kateih je bilo znižanih 528 vrst artiklov. Kolikšna bi bila v konkretnem primeru, glede na celotno število artiklov, primerna količina znižanih artiklov, iz opisa ne sledi, takšne zahteve pa ne nalaga niti zakonski predpis.

8. Takšna ugotovitev sovpada tudi s svobodno presojo trgovca, kaj v trgovini bo ponudil po znižani ceni in v kakšni količini, zato je v njegovi prosti domeni, na kakšen način bo zasledoval tržne zakonitosti. Izjemo predstavljajo sezonske razprodaje, pri katerih so opredeljena posebna pravila o razstavljanju in lastnostih blaga, pri znižanju artiklov v razponu pa mora najvišji ponujeni odstotek znižanja zajemati najmanj eno četrtino vrednosti vsega blaga, ki je na razprodaji. Takšna izjema dodatno varuje svobodno ekonomsko obnašanje potrošnikov v času sezonskih razprodaj, ki je opredeljena po Zakonu o varstvu potrošnikov, zato za konkretni postopek ni relevantna. Prekšrkovni organ in sodišče torej nista ugotovila nepravilnosti pri sezonski razprodaji, temveč premajhno količino znižanih artiklov, ki pa jo ZVPNPP ne opredeljuje kot prekršek.

9. Tudi očitek o vplivu zavajajoče informacije na povprečnega potrošnika v opisu prekrška ni konkretiziran. Vrhovni državni tožilec pravilno poudarja, da zakon govori o vplivu zavajajoče informacije, ki v vsakem primeru povzroči, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Takšen abstraktni dejanski stan pa v izreku odločbe o prekršku ni konkretiziran. Iz izreka namreč izhaja, da je bil potrošniku ob vstopu v prodajalno dan lažen občutek, da je v prodajalni znižanih veliko več izdelkov, kot jih je dejansko bilo, ker so bili plakati postavljeni po celotni prodajalni. Iz očitka ni mogoče razbrati, ali so se potrošniki na podlagi vsebine plakatov odločili za nakup oziroma bi se v vsakem primeru za tak nakup odločili, temveč je šele iz obrazložitve odločbe o prekršku in sodbe mogoče razbrati, da bi zavajajoča informacija o razpoložljivosti znižanih artiklov lahko izkrivila potrošnikovo ekonomsko obnašanje. Prekrškovni organ je pojasnil, da so v takih primerih, kot je obravnavani, potrošniki razočarani, ko ugotovijo, da so bili zaradi obilice plakatov pritegnjeni v prodajalno in se pogosto zgodi, da nato kupijo neznižano obutev. Tudi sodišče gradi očitek na tem, da potrošnik, ki bi vedel, da je znižanih malo vrst obutve in torbic, verjetno ne bi prišel v trgovino, ker je zelo mala verjetnost, da bi mu bil takšen artikel v času akcijskega znižanja še na razpolago. Iz takih obrazložitev je razvidno, da sta prekrškovni organ in sodišče o obnašanju potrošnika samo domnevala na podlagi verjetnosti, kar je za za vzpostavitev prekrškovne odgovornosti prenizek dokazni standard, saj je že na zakonski ravni opredeljeno, da mora biti zavajajoča informacija takšne narave, da v vsakem primeru povzroči izkrivljeno ekonomsko ravnanje potrošnika.

10. Vrhovni državni tožilec utemeljeno opozarja, da ni konkretiziran niti zakonski znak potrošnikovega sprejema odločitve o poslu. Konkretni očitek je v tem, da je bil potrošniku zaradi velikosti, števila in razporeditve plakatov po celotni prodajalni ob vstopu vanjo dan lažen občutek, da je v prodajalni znižanih veliko več izdelkov, kot jih je dejansko bilo. Iz opisa ni razvidno in konkretizirano, da je potrošnik že opravil nakup, temveč iz njega izhaja samo to, da mu je bil ob vstopu v prodajalno dan lažen občutek, kar prav tako ne predstavlja zakonskega znaka izkrivljenega ekonomskega obnašanja povprečnega potrošnika. Ob vstopu v prodajalno se namreč povprečni potrošnik šele seznani z določenimi akcijskimi znižanji izdelkov, ali bo do njihovega nakupa dejansko prišlo, pa je odvisno od potrošnikove naknadne odločitve v trgovini, ko bo natančneje seznanjen, na katere izdelke, v kakšen obsegu in pod kakšnimi pogoji se znižanje nanaša. Očitek, da se je potrošnik odločil za vstop v prodajalno, zato ne predstavlja njegovega nakupa (odločitve o poslu), saj je šele takšno potrošnikovo ravnanje opredeljeno kot zakonski znak prekrška.

C.

11. Vrhovno sodišče je ugotovilo uveljavljano kršitev materialnih določb zakona po 1. točki 156. člena ZP-1. Zahtevi za varstvo zakonitosti je zato ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo Okrajnega sodišča v Celju in odločbo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije spremenilo tako, da je postopek o prekršku zoper oba storilca prekrška ustavilo. Glede na določbo četrtega odstavka 144. člena ZP-1 v zvezi s 148. členom ZP-1 stroški postopka o prekršku bremenijo proračun.