Jedro

Ob dejstvu, da je bilo varovanje položaja prvega kupca v primeru dvojne prodaje z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila skladno z uveljavljeno sodno prakso tako v času vložitve tožbe kot tudi ob zaključku glavne obravnave, bi bila potrditev stališča v izpodbijani sodbi, ki bi jo sicer narekovala spremenjena ureditev izbrisne tožbe, in sicer da mora prvi kupec vložiti izbrisno tožbo, z vidika načela zaupanja v pravo nesprejemljiva.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v odločitvi o glavni stvari delno spremeni tako, da se zavrne pritožba drugega toženca tudi zoper odločitev sodišča prve stopnje pod točko 4 in se tudi v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločba sodišča druge stopnje se v stroškovnem delu spremeni tako, da se odločitev sodišča prve stopnje pod točko 6, da mora drugi toženec plačati tožeči stranki stroške postopke, potrdi, drugi toženec pa mora sam nositi stroške pritožbenega postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Drugi toženec mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku

1.672,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta prvi toženec (kot pravni naslednik družbe P. d.d., ki je bila zemljiškoknjižna lastnica tega stanovanja) in drugi toženec sklenila Sporazum o ureditvi zemljiškoknjižnega stanja z dne 26. 9. 2006 (v nadaljevanju sporazum), na podlagi katerega se je drugi toženec vknjižil kot lastnik štirisobnega stanovanja (ID ..., v naravi gre za tri stanovanja)(1) v stavbi ... na zemljišču parc. št. 2178, k.o. ... Prvi toženec je drugemu tožencu dovolil vknjižbo na spornem stanovanju kot plačilo za opravljena vzdrževalna dela na tej stavbi. Prvostopenjsko sodišče je presodilo, da je navedeni sporazum ničen, saj je drugi toženec vedel, da sta dejanska lastnika spornega stanovanja tožnika. Po presoji sodišča prve stopnje sta tožnika sporna stanovanja kupila od pravih lastnikov, ki so stanovanja odkupili na podlagi določb Stanovanjskega zakona (SZ).(2) Zaradi ničnosti sporazuma je ugodilo tudi zahtevkoma za ugotovitev lastninske pravice ter drugemu tožencu naložilo, da tožnikoma izstavi zemljiškoknjižno dovolilo. Sodišče prve stopnje je zoper prvega toženca izdalo sodbo na podlagi pripoznave.

2. Sodišče druge stopnje je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da je sporazum ničen, v preostalem delu pa je pritožbi drugega toženca ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je ugotovitveni zahtevek in zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila zavrnilo. Po presoji sodišča druge stopnje bi lahko tožnika na podlagi ugotovljene ničnosti sporazuma zahtevala vzpostavitev prejšnjega zemljiško knjižnega stanja, ne pa ugotovitve lastninske pravice ali izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila od drugega toženca kot tretje osebe. Tožnika ne moreta zahtevati izstavitve zemljiškoknjižnega dovolila od drugega toženca, saj pravnoposlovna razmerja ustvarjajo učinke le med pogodbenimi strankami. Na podlagi pogodbe tožnika tudi ne moreta zahtevati ugotovitve lastninske pravice, saj se ta pri pravnoposlovnem pridobitnem načinu pridobi šele z vknjižbo. Sodišče druge stopnje je še pojasnilo, da je v točkah I/2,3,4 v celoti spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, saj glede na postavljeni ugotovitveni in dajatveni zahtevek tožnika ni moglo identificirati stanovanja, v zvezi s katerim drugi toženec ni izpodbijal odločitve sodišča prve stopnje (drugi toženec je namreč v pritožbi izrecno navedel, da ne izpodbija odločitve prvostopenjskega sodišča glede stanovanja v izmeri 32,34 m2, ki ga je tožnik kupil od J. G.).

3. Revizijo vlagata tožnika zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Menita, da sta sporna stanovanja priposestvovala in da bi moralo sodišče ugoditi ugotovitvenima zahtevkoma. Ocenjujeta, da za vpis v zemljiško knjigo ne potrebujeta dovolila, saj lahko dosežeta vpis že na podlagi določbe 6. člena Zakona o posebnih pogojih za vpis lastninske pravice na posameznih delih stavbe v zemljiško knjigo (v nadaljevanju ZPPSLP). Predlagata, da se reviziji ugodi in sodba sodišče druge stopnje spremeni tako, da se vzpostavi sodba sodišča prve stopnje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija je delno utemeljena.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta sodišči pravilno presodili, da je položaj tožnikov podoben položaju prvega kupca pri dvojni prodaji iste nepremičnine. Pravilno je tudi stališče, da se na podlagi ugotovljene ničnosti pogodbe lahko vzpostavi z izbrisno tožbo prejšnje zemljiškoknjižno stanje (prvi odstavek 87. člena Obligacijskega zakonika v zvezi z 243. členom Zakona o zemljiški knjigi; v nadaljevanju ZZK-1). Vendar pa je treba upoštevati, da je sodna praksa v primerih večkratne prodaje dopuščala, da lahko prvi kupec svoj položaj v razmerju do drugega nedobrovernega kupca varuje z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, ki ima v tem primeru stvarnopravno naravo.(3) Šele z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah ZZK-1 (Ur. l. RS, št. 25/2011; ZZK-1C,) je postalo jasno, da lahko tudi prvi kupec (imetnik obligacijske pravice) pri dvojni prodaji svoj položaj varuje z izbrisno tožbo (prvi in četrti odstavek 243. člena ZZK-1). Ob dejstvu, da je bila izbrana oblika sodnega varstva skladna z uveljavljeno sodno prakso tako v času vložitve tožbe kot tudi ob zaključku glavne obravnave, bi bila potrditev stališča v izpodbijani sodbi, ki bi jo sicer narekovala spremenjena ureditev izbrisne tožbe, z vidika načela zaupanja v pravo nesprejemljiva. Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče odločitev sodišča druge stopnje v tem delu spremenilo tako, da se glede odločitve o zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila vzpostavi sodba sodišča prve stopnje (prvi odstavek 380. člena ZPP).

7. Pravilna pa je odločitev sodišča druge stopnje glede zavrnitve zahtevka za ugotovitev lastninske pravice na treh stanovanjih. Ne glede na vprašljivost razlogov, da se pridobi lastninska pravica na pravnoposlovni podlagi v razmerju do vsakogar šele z vknjižbo,(4) revizijsko sodišče poudarja, da zahtevku za ugotovitev lastninske pravice na teh stanovanjih ni mogoče ugoditi na temelju priposestvovanja, saj bi s tem, upoštevajoč teorijo substanciranja, dejansko odločili o drugem zahtevku. Tožnika sta se namreč na priposestvovanje začela sklicevati šele v reviziji. Revizijsko sodišče še dodaja, da sta zahtevka za ugotovitev lastninske pravice na treh stanovanjih tudi sicer nesklepčna, saj je etažna lastnina vzpostavljena le za eno stanovanje, ki glede na navedbe tožnikov obsega vsa tri stanovanja, na katerih tožnika sicer zahtevata ugotovitev lastninske pravice. Revizijsko sodišče je zato revizijo v tem delu zavrnilo (378. člen ZPP).

8. Če revizijsko sodišče spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odloči o celotnih stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ob dejstvu, da sta tožnika uspela z zahtevkom za izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, kar jima omogoča vpis na celotnem spornem stanovanju, zavrnitev zahtevka za ugotovitev lastninske pravice na njun končni uspeh v tej pravdi ne vpliva. Revizijsko sodišče je zato odločilo, da drugi toženec nosi svoje stroške pritožbenega postopka, tožnikoma pa mora plačati stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini, kot jih je tožnikoma prisodilo že sodišče prve stopnje.

Revizijsko sodišče je odločilo še o stroških revizijskega postopka, pri čemer je stroške odmerilo glede na vrednost izpodbijanega zahtevka, s katerim sta tožnika uspela v revizijskem postopku (50.000 EUR).

Ti stroški obsegajo nagrado za sestavo revizije in sodno takso ter znašajo skupaj 1.672,35 EUR

. Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo. O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje VS RS z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006).

Op. št. (1): Iz zemljiške knjige izhaja, da je bila na stavbi že vzpostavljena etažna lastnina in da se je drugi toženec uspel vpisati v zemljiško knjigo kot izključni lastnik spornega stanovanja.

Op. št. (2): Tožnica je 20. 10. 1998 kupila stanovanje v izmeri 57,65 m2 od Š. Š. (pravni naslednik A. in B. Š.), tožnik pa eno stanovanje (59,65 m2) od M. G. in F.M. (6. 10. 1997), drugo stanovanje (38.80 m2) pa od J. G. (21. 9. 2001).

Op. št. (3): Podrobno o razlogih za takšno prakso v odločbi VS RS II Ips 44/2007 z dne 10. 5. 2010. Op. št. (4): Prim. odločbo US RS Up-591/2010 z dne 2. 12. 2010.