Jedro

Oškodovanka si je poškodovala še desno koleno, ker ga je morala preobremenjevati v času zdravljenja levega kolena. Škoda, ki je oškodovancu nastala zaradi zdravljenja posledic škodnega dogodka, je prav tako v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in bremeni odgovorno osebo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (vsebovanem v dopolnilni sodbi) spremeni tako, da se odškodnina zviša za 5000,00 EUR, v preostalem delu pa se razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se zaradi delnega tožničinega umika tožbe za 13.000,00 EUR pravdni postopek v tem delu ustavi. Glede preostanka je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati 11.171,40 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2010 dalje ter ji povrniti pravdne stroške v višini 204,66 EUR. Višji zahtevek je (z dopolnilno sodbo) zavrnilo.

2. S tem je prvostopenjsko sodišče 50 letni tožnici prisodilo odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo zaradi poškodbe levega kolena, ki ji je nastala kot posledica prometne nesreče 17. 12. 2007, ko je vanjo z motornim vozilom trčil zavarovanec tožene stranke. Temelj odškodninske obveznosti ni bil sporen. Sodišče je tožnici prisodilo 3221,40 EUR iz naslova premoženjske ter 18.500,00 EUR iz naslova nepremoženjske škode, od tega 7000,00 EUR za prestane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1500,00 EUR za prestani strah in 10.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Nesporno je bilo, da je toženka del že izplačala, kar je pri sodbi tudi upoštevano.

3. Sodišče prve stopnje pri oceni višine škode ni priznalo zahtevka glede skaženosti, zaradi pomanjkanja vzročne zveze pa je zavrnilo tudi tožničin zahtevek glede škode, ki je tožnici nastala kasneje, v zvezi z operacijo in zdravljenjem desnega kolena; to je bilo operirano leta 2010. 4. Tožnica se zoper zavrnilni del sodbe pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo tako, da bi se odškodnina zvišala, s stroškovno posledico. V pritožbi navaja, da višina odškodnine za nepremoženjsko škodo ni odmerjena v skladu z načelom individualizacije in tudi ne objektivno glede na primerljivo sodno prakso. Navaja, da je tudi škoda, ki ji je nastala v zvezi z desnim kolenom, v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Dalje navaja, da ima v posledici nesreče na levem kolenu brazgotine, ki so vidne iz pogovorne razdalje, pa tudi nekoliko šepa, in meni, da bi sodišče to moralo opredeliti kot skaženost. Glede premoženjske škode očita, da ji sodišče prve stopnje ni prisodilo odškodnine še za izpad na osebnem dohodku zaradi odsotnosti z dela po letu 2009, in tudi ni upoštevalo vse zahtevane premoženjske škode glede na predložene račune za opravljene zdravstvene storitve oziroma nastale potne stroške.

5. Toženka odgovora na pritožbo ni podala.

6. Pritožba je utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje sicer ni kršilo določb postopka, očitka o čemer pritožba sicer niti ne konkretizira, je pa delno zmotno uporabilo materialno pravo in tudi ni v celoti ugotovilo relevantnega dejanskega stanja.

8. Ni sporno, da je v nesreči, ki jo je povzročila toženkina zavarovanka, za katero slednja odgovarja, tožnica utrpela raztrganino sprednje križne vezi na levem kolenu, notranje vzdolžne vezi in delno poškodbo medialnega meniskusa, globoko odrgnino v predelu levega kolena, leve goleni in povrhno poškodbo kožnega pokrova ter povrhno vnetje. Glede na Fisherjev sistem razvrščanja telesnih poškodb gre za srednje hud primer (III. skupina).

9. Prvostopenjsko sodišče je tožnici za nastalo nepremoženjsko škodo skupaj prisodilo odškodnino v višini, ki ustreza približno 18,5 povprečnim mesečnim neto plačam, kar je že glede na ugotovitve sodišča prve stopnje premalo.

10. Ta primer je specifičen zaradi dolgotrajnega zdravljenja in obilo nevšečnosti, ki so ga spremljale. Ugotovljeno je, da je tožnica na levem kolenu prestala kar tri operacije v lokalni anasteziji. S prvo je bila nadomeščena sprednja križna vez s transplantantom, ki je bil odvzet iz patele ter učvrščen z dvema vijakoma. Z drugo operacijo je bila odstranjena Bakerjeva cista, tretja operacija, ki je bila izvedena septembra 2009, pa je bila potrebna, ker se transplantant ni pravilno vrasel, zato sta bili kot novi transplantant uporabljeni dve upogibalki iz desnega kolena. Posledično je bila tožnica odsotna z dela od decembra 2007 do decembra 2009, njene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem pa so bile intenzivnejše. Bila je 17 dni hospitalizirana, opravila je tudi več rentgenskih slikanj, laboratorijske preiskave, jemala antibiotike, prejemala antikoagulantno injekcijsko zaščito, šest do osem tednov je morala nositi longeto, pol leta je hodila z berglami, se 14 dni rehabilitirala v zdravilišču in opravila 41 fizikalnih terapij, bila večkrat po več dni odvisna od tuje pomoči, zaradi vsega navedenega pa je bila dve leti še v daljšem bolniškem staležu. Tožnica je utrpela hude strnjene telesne bolečine v obsegu 10 dni, občasne hude v obsegu še 10 dni, trajne srednje hude dva tedna, občasne srednje hude dva meseca, trajne lahke bolečine je trpela en mesec oziroma občasno skozi vse zdravljenje in so ji ostale tudi trajne, občasne lahke telesne bolečine v zvezi z aktivnostmi, ki bolj obremenjujejo levo koleno. Vse to korektno in natančno ugotavlja sodišče prve stopnje in v pritožbenem postopku ni več sporno.

11. Znesek približno sedmih povprečnih mesečnih plač, ki jih je tožnici prisodilo sodišče prve stopnje za to vrsto škode, je prenizek, ne dosega tožničine satisfakcije za to nepremoženjsko škodo in tudi ni objektivno utemeljen glede na primerljivo sodno prakso(1). Odškodnino iz tega naslova je treba zvišati za 4000,00 EUR.

12. Glede skaženosti pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo sledeče. Tožnici sta na levem kolenu na sprednji strani ostali 5 centimetrski vzdolžni brazgotini, ki sta jasno vidni iz pogovorne razdalje, ob teh brazgotinah pa še dve točkasti brazgotini. V predelu kolenske kotanje tudi 15 centimetrska v obliki črke S potekajoča brazgotina. Tožnica tudi nekoliko šepa, kar se vidi pri pozornem opazovanju, zaradi tega pa trpi. Sodišče prve stopnje je glede na te ugotovitve zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da brazgotine ne dosegajo kriterija skaženosti in tožničin zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti zavrnilo. Preozko oz. prestrogo je stališče prvostopenjskega sodišča, da kriteriju skaženosti ustrezajo zgolj najintenzivnejše trajne spremembe videza, ki so odbijajoče ter povzročajo zgražanje ali odpor. To sicer ne pomeni, da kriteriju skaženosti zadosti že vsaka, tudi najmanjša trajna sprememba oškodovančevega izgleda, vendar pa ugotovljene trajne spremembe tožničine zunanjosti ustrezajo pravnemu pojmu skaženosti. Prav je, da si sodišče pri tem vprašanju pomaga z mnenjem strokovnjaka, a za odgovor na vprašanje, ali gre skaženosti kot podlago za pravno priznano obliko nepremoženjske škode, je odločilna sodna presoja in ne presoja izvedenca. Na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki so povzeta zgoraj, pritožbeno sodišče ocenjuje, da pri tožnici gre za skaženost, in za duševne bolečine, ki jih zategadelj trpi, je treba prisoditi pravično denarno odškodnino. Upoštevajoč sodno prakso v podobnih primerih tožnici iz tega naslova pripada 1000,00 EUR.

13. Skupaj je tako višje sodišče odškodnino za že ugotovljeno nepremoženjsko škodo zvišalo za 5000,00 EUR.

14. Preostali, to je nespremenjeni, zavrnilni del sodbe je bilo treba razveljaviti, ker zaradi zmotne presoje o neobstoju vzročne zveze relevantno dejansko stanje ni bilo v celoti ugotovljeno, in sicer glede škode na tožničinem desnem kolenu.

15. Sodišče prve stopnje je narobe zaključilo, da poškodba in zdravljenje desnega kolena nista v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Oškodovanka si je poškodovala še desno koleno, ker ga je morala preobremenjevati v času zdravljenja levega kolena. Ugotovljeno sicer je (niti ni sporno), da je tožnica že ob samem škodnem dogodku utrpela udarnino desnega kolena, da pa se tekom zdravljenja levega kolena desno koleno ni omenjalo. Magnetna resonanca desnega kolena v popisu iz oktobra 2009 je pokazala obrabnostne spremembe. Ortoped je aprila 2010 posumil na poškodbo meniskusa v desnem kolenu, kar je potrdila tudi izvedena artroskipija desnega kolena. S tem v zvezi so tožnici nastale dodatne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Ni sicer dvoma, da ni šlo za neposredno poškodbo takoj ob škodnem dogodku. To možnost sta izključila oba angažirana izvedenca. Je pa izvedenec T. ocenil, da je poškodba na desnem kolenu zelo verjetno posledica obremenjevanja tega kolena zaradi zdravljenja poškodbe levega kolena. Te možnosti izvedenec ni samo dopustil na hipotetični ravni, temveč se je do tega nedvoumno, izrecno opredelil in ocenil, da je do tega prišlo, ko je desno koleno tožnica bolj obremenjevala in je bilo preobremenjeno. Ocenil je tudi, da se je zdravstveno stanje postopoma slabšalo, kar je posredno sprožilo težave na desnem kolenu. Enako je to možnost dopustil dr. K., je pa to tudi popolnoma prepričljivo in izkustveno sprejemljivo. Da je tožnica na tem kolenu že pred operacijo leta 2010 imela obrabnostne spremembe, sicer tudi ni dvoma (saj je tako pokazala magnetna resonanca). Toda tega tožnici ni mogoče šteti v breme, saj je treba oškodovanko sprejeti tako, kot je. Zato je torej napačen zaključek sodišča prve stopnje, da poškodba desnega kolena ni v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Škoda, ki je oškodovancu nastala zaradi zdravljenja posledic škodnega dogodka, je prav tako v vzročni zvezi s škodnim dogodkom in bremeni odgovorno osebo.

16. Vsi pritožbeni očitki sicer niso utemeljeni, namreč tisti glede prenizke višine odškodnine zaradi že ugotovljenih zmanjšanih življenjskih aktivnosti in glede prestanega strahu, saj je prisojeno zadoščenje za to škodo primerno, tako glede na okoliščine konkretnega primera kot tudi objektivno. Vendar pritožbeno sodišče ni moglo izpodbijanega, torej zavrnilnega dela sodbe delno potrditi, saj je ta še ves odvisen od nadaljnjih ugotovitev sodišča, vezanih na tožničino desno koleno. Po pooblastilu iz 5. alineje 358. čl. ZPP je sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo in odškodnino na podlagi že znanih dejstev zvišalo, sicer pa je zavrnilni del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. stavek 355. čl. ZPP); napotki za novo sojenje so razvidni iz 15. tč. obrazložitve zgoraj.

17. Odločitev o pritožbenih stroških je v skladu s 3. odst. 165. čl. ZPP pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): Prim. npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 802/2009, II Ips 119/2006, II Ips 838/2005 in druge podobne.