Jedro

Nesreče z elektriko so pogoste in zato delo z električnimi napravami pod električno napetostjo pomeni povečano nevarnost za nastanek možnih poškodb, torej nevarno dejavnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka odškodninsko odgovorna tožniku A. E. za poškodbe, ki jih je ta utrpel 19.11.1993 pri delu v športni dvorani X. Zoper vmesno sodbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožena stranka iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, v kateri predlaga, da se izpodbijana sodba tako spremeni, da se tožbeni zahtevek zavrne. V pritožbi vztraja na ugovoru, da v tej zadevi ni pasivno legitimirana in navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je do nezgode tožnika prišlo pri opravljanju nevarne dejavnosti in da tožena stranka ni dokazala, da je do nezgode prišlo zaradi dejanja tretjega. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga, da se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije tožene stranke ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka pravni naslednik družbe Y., pri kateri je bil tožnik zaposlen dne 19.11.1993, ko je prišlo do delovne nezgode tožnika, ki je podlaga vtoževane odškodnine. V tem delu se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je delo z električnimi napravami pod električno napetostjo nevarna dejavnost. Nesreče z elektriko so pogoste in zato delo z električnimi napravami pod električno napetostjo pomeni povečano nevarnost za nastanek možnih poškodb, torej nevarno dejavnost. Za škodo iz nevarne dejavnosti pa odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja. V konkretnem primeru tožena stranka (1. odstavek 174. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ker je tožnik zanjo opravljal delo kot njen delavec). Da je tožnik opravljal delo s povečano nevarnostjo izhaja tudi iz prijave poškodbe pri delu (B2), ki jo je izpolnila tožena stranka oziroma njen pravni prednik, iz katere izhaja, da je toženec opravljal zelo nevarno delo. Tožena stranka je na naroku dne 11.3.1998 izjavila, da razen ugovora pasivne legitimacije nima drugih ugovorov glede temelja tožbenega zahtevka (list. št. 35), na naroku dne 6.5.1980 pa je navedla, da za škodo ne odgovarja, ker je električni podaljšek kupila tretja oseba (list. št. 44). Takšna navedba tožene stranke še ne razbremeni njene objektivne odškodninske odgovornosti. Tožena stranka bi se razbremenila objektivne odškodninske odgovornosti, če bi dokazala, da je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 177. člena ZOR). V zapisniku o delovni nezgodi z dne 19.11.1993 (A1) je ugotovitev, da je vzrok za nezgodo verjetno električni kabel oziroma podaljšek, v prijavi poškodbe pri delu z dne 22.11.1993 (B2) pa, da so vzrok za nezgode predimenzionirane varovalke. Kaj je bil resnični vzrok za nastanek nezgode sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ker tožena stranka za dokazovanje tega dejstva ni predložila nobenega dokaza (tožena stranka je samo izjavila, da odškodninsko ni odgovorna, ker je električni podaljšek kupila tretja oseba). V pritožbi predložena dokaza, izpisek iz registra družb (B3) in potrdilo o prijavi oziroma odjavi delavca (B5) sta glede vzroka nastanka delovne nezgode irelevantna, predloženo prijavo poškodbe pri delu (B4) pa je sodišče prve stopnje že vpogledalo na glavni obravnavi (list. št. 35). Neutemeljena je tako pritožbena trditev, da je tožena stranka dokazala, da je do škodnega dogodka prišlo izključno zaradi dejanja tožnika ali koga tretjega, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP). Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 166. člena ZPP.