Jedro

„Sell and lease back“ , prodaj in vzemi nazaj v leasing (najem), je pravna operacija, na podlagi katere določen subjekt proda drugi osebi vsa ali del svojih osnovnih sredstev ( sale

) in se hkrati dogovori, da bo prodana sredstva vzel nazaj v leasing tako, da jih bo lahko ponovno izkoristil in nadaljeval s proizvodnjo ( lease back ). Opisana operacija ne predstavlja niti nedovoljenega niti simuliranega pravnega posla.

Namen poroštva je v tem, da bo upnik prišel do poplačila svoje terjatve, če tega iz kateregakoli razloga ne bi zmogel glavni dolžnik, torej tudi v primeru, ko bi ta prenehal obstajati. Tudi če je glavni dolžnik prenehal obstajati zaradi izbrisa iz sodnega registra po uradni dolžnosti, to poroka ne odvezuje njegove obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo prvo in drugotoženi stranki naložilo, da tožeči stranki plačata znesek 39.999,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.7.2003 dalje do plačila in ji povrneta 2.714,46 EUR stroškov pravdnega postopka. Tožbeni zahtevek na plačilo zgoraj navedenega zneska proti tretjetoženi stranki je zavrnilo in tožeči stranki naložilo, da tretjetoženki povrne 2.244,71 EUR pravdnih stroškov.

Pritožbo zoper obsodilni del sodbe vlagata prvo in drugotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi. Navajata, da pri obravnavanem poslu ni šlo za leasing, ampak za nekaj povsem drugega. Šlo je za finančno izplačilo, po drugi strani pa je bilo jasno, da gre za kreditno razmerje. Toženi stranki ali D... nikoli nista mogli prodati, niti fiktivno, kaj šele dejansko, premičnin I. ali leasingodajalcu. To izhaja iz okoliščin firme S., o čemer sodba nima razlogov. Drugotoženka je odgovorna kot porok le za tisto, kar se je zavezala in le za družbo D.... Tudi glede zastaranja je sodišče zmotno ocenilo, kdaj in kako zastara terjatev do poroka.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki odgovora nanjo ni podala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbena izvajanja, da so posli sklenjeni med D..., I. in tožečo stranko simulirani, so neutemeljena. Kot pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, je šlo v predmetni zadevi za operacijo „sell and lease back“ , torej prodaj in vzemi nazaj v leasing (najem). Gre za pravno operacijo na podlagi katere določen subjekt proda drugi osebi vsa ali del svojih osnovnih sredstev ( sale

) in se hkrati dogovori, da bo prodana sredstva vzel nazaj v leasing tako, da jih bo lahko ponovno izkoristil in nadaljeval s proizvodnjo ( lease back ). Uporabnik na ta način pridobi za sredstva denarno plačilo in hkrati pravico do ekonomske uporabe sredstev za čas leasinga (primerjaj Varanelli: Pravna operacija „Sale and lease back“, Pravna praksa, letnik 2002, št. 35). Tako držijo pritožbene navedbe, da je šlo za finančno izplačilo, vendar prav družbi tožene stranke, torej D..., ki je na ta način želel prebroditi likvidnostne težave, kar nenazadnje izhaja tudi iz trditev same tožene stranke. Da posli niso bili izvedeni „le na papirju“ izhaja tudi iz listinskih dokazov, to je iz potrdil o izplačilu denarnih sredstev med strankami posla (priloge A10-A13, B7-B8). Enak zaključek velja sprejeti tudi glede asignacijske pogodbe, ki so jo stranke sklenile zato, da bi družba D... tožeči stranki zmogla poravnati znesek pologa ob sklenitvi leasing pogodbe. Efektivno je to pomenilo le, da je D... od družbe I. prejel manjši (za višino pologa) znesek kupnine od prodane pohištvene opreme. Med družbama D... in I. je v tem delu tako smiselno prišlo do pobotanja (336. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29-462/1978 s spremembami, v nadaljevanju: ZOR).

Drži sicer, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora tožene stranke, da pohištvo S. ni moglo biti predmet leasing pogodbe, saj ga je ta družba D... odvzela, vendar takšno postopanje sodišča prve stopnje ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka, ker ne gre za odločilno dejstvo v smislu določbe 213. člena in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3, v nadaljevanju: ZPP). Iz listinskih dokazov kazenskega spisa K 82/2003, na katere se sklicuje tožena stranka, namreč izhaja, da je S. pohištveno opremo iz salona družbe D... res odvzel, vendar pa je do tega prišlo v času po sklenitvi leasing pogodbe (slednja je bila sklenjena dne 18.11.1999, pohištvo pa je bilo odvzeto dne 25.11.1999 kot izhaja iz prilog B11-B16 zadeve K 82/2003). V času odvzema je tako lastninska pravica na odvzetih premičninah že prešla na tožečo stranko kot leasingodajalca, zato odvzem predmeta leasinga s strani tretje osebe ne more vplivati na obveznost tožene stranke iz sklenjene leasing pogodbe.

Prav tako neutemeljene so pritožbene trditve v zvezi z obveznostjo drugotoženke kot porokinje. Drugotoženka se je s poroštveno izjavo z dne 18.11.1999 zavezala kot solidarni porok k pogodbi o finančnem leasingu številka 1824/LO (priloga A6), torej obravnavani leasing pogodbi. Smisel poroštva je prav v zavezi poroka nasproti upniku, da bo izpolnil veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če ta tega ne bi storil (997. člen ZOR). Namen poroštva je prav v zavarovanju upnika, da bo ta prišel do poplačila svoje terjatve, če tega iz kateregakoli razloga ne bi zmogel glavni dolžnik, torej tudi v primeru, ko bi ta prenehal obstajati. Poleg tega se je drugotoženka zavezala kot solidarni porok (kot porok in plačnik), torej lahko upnik terja plačilo obveznosti od nje, tudi v primeru, da je ne bi terjal od glavnega dolžnika (tretji odstavek 1004. člena ZOR), zato pravni status glavnega dolžnika na njeno obveznost ne more vplivati. Nenazadnje pa do takšnega zaključka pridemo tudi s smiselno razlago določbe drugega odstavka 1007. člena ZOR, iz katerega izhaja, da zmanjšanje obveznosti glavnega dolžnika v stečajnem postopku ne more vplivati na višino obveznosti poroka. Tako stečaj kot izbris po uradni dolžnosti namreč predstavljata obliko prenehanja gospodarskega subjekta (primerjaj odločbo VSK I Cpg 203/2005 in odločbo VSL I Cpg 601/2005).

Končno pa je odločitev sodišča prve stopnje pravilna tudi glede odločitve o teku zastaranja. Ker nobena izmed strank ni trdila, da bi tožeča stranka pred vložitvijo tožbe odstopila od pogodbe (s čimer bi zapadli v plačilo tudi vsi še nezapadli obroki), je sodišče pravilno presojalo ali so zapadli v plačilo posamezni leasing obroki. Izhodišče presoje je določba prvega odstavka 361. člena ZOR, po kateri zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega. Prvi leasing obrok, ki ni bil v celoti plačan, je zapadel v plačilo 18.8.2000, torej bi lahko tožeča stranka že naslednji dan terjala njegovo plačilo. Z vidika določbe drugega odstavka 372. člena ZOR bi bilo v predmetni zadevi sicer potrebno uporabiti splošni (petletni) zastaralni rok, saj v tem delu za pogodbo o leasingu smiselno veljajo določbe o prodaji na obroke, vendar pa je šlo za pogodbo med gospodarskimi subjekti, kar terja uporabo krajšega, triletnega zastaralnega roka (prvi odstavek 374. člena ZOR). Glede na to, da je bila tožba vložena dne 7.7.2003, zastaranje ni nastopilo.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 353. člena ZPP.