Jedro

Začasna odredba v sporih o varstvu in vzgoji, preživljanju in stikih se izda takrat, ko je otrok tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe, ter se ugotovi, da bi brez izdaje začasne odredbe otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbo, s katero bi se mladoletni otroci začasno dodelili njemu v varstvo, vzgojo in preživljanje, toženki pa bi se naložilo 240,00 EUR mesečne preživnine. Zavrnjen je bil tudi z začasno odredbo predlagan režim stikov med toženko in otroki.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožnik, ki predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in ugoditev njegovemu predlogu za izdajo začasne odredbe. Poudarja, da je izpodbijani sklep v nasprotju s predhodno pridobljenimi listinami in ni v korist otrok. Nobenega temelja nima v obrazložitvi, zato ga je treba že iz tega razloga odpraviti. Izpostavlja mnenje Centra za socialno delo Kranj z dne 28. 6. 2013, v katerem je jasno zapisano, da naj se vsi trije otroci njemu dodelijo v varstvo, vzgojo in oskrbo; priporočena je tudi frekvenca stikov, glede višine preživnine pa je bila odločitev prepuščena sodišču. Prvostopenjsko sodišče se ni poglobilo v različne poglede pravdnih strank, ki jih imata v zvezi z zdravljenjem zdravstvenih težav otrok - ni se ukvarjalo s hudo obliko E. alergije. Pritožnik v spis skupaj s pritožbo vlaga fotografije, ki prikazujejo stanje E. kože v obdobju, ko je z materjo, in v obdobju, ki ga preživlja z očetom. Toženka odklanja potrebne terapije in nego, kar izhaja iz mnenja Splošne bolnice J. – specialistke pediatrije S. M. J.. Iz potrdila E. Ž. je moč ugotoviti, da je E. stanje veliko boljše, ko jo pripelje oče, kar je posledica njegovega spoštovanja zdravniških napotkov, jemanja zdravil in potrebne ter primerne nege, ki jo je deležna pri njem. Toženka pa ne skrbi niti za starejšo hčerko P., ki je že šoloobvezen otrok. Ob zaključku fakultativne angleščine, na katerem je sodelovalo deset otrok, le ona ni imela potrebne mape za nastop. V spis vlaga pisne izjave njegove matere M. L., sosede Z. K. in prijateljev, ki opisujejo izvajanje starševskih obveznosti pravdnih strank. Predlagana začasna odredba je nujen ukrep, s katerim se bo olajšal položaj otrok. Toženka odklanja vso uradno medicino, kar otrokom ne zagotavlja normalnega zdravstvenega stanja; pri toženki otroci nimajo razvojnim in starostnim potrebam primerne prehrane, zato je glede na vse prej navedeno napačen zaključek sodišča prve stopnje o zavrnitvi predlagane začasne odredbe.

Pritožba je bila vročena toženki, ki je nanjo podala odgovor. V njem izpostavlja, da so tožnikove pritožbene navedbe neresnične in protispisne. Kot izhaja že iz mnenja CSD Kranj, sta obe pravdni stranki strokovnjaka na področju farmacije in imata poglobljeno znanje glede zdravstvenih težav mladoletne E., zato lahko vsaka od njiju strokovno argumentira razloge za določen način zdravljenja. Prvostopenjsko sodišče se je temeljito opredelilo do trenutne situacije, v kateri se nahajajo vsi trije mladoletni otroci. Povsem pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ni z verjetnostjo izkazana ogroženost mladoletnih otrok, ki bi narekovala nujnost takojšnjega ukrepanja z drugačno začasno ureditvijo razmerij. Tožnik poskuša v pritožbi z novimi dejstvi in novimi dokazi utemeljiti svoj predlog za izdajo začasne odredbe, vendar neuspešno. Toženka si ves čas prizadeva k zdravljenju mladoletne E. pristopiti celostno; zdraviti tudi vzroke in ne le posledice atopičnega dermatitisa. Pristala pa je tudi na konvencionalni način zdravljenja, saj želi svojemu otroku pomagati in najti najboljšo rešitev zanj. Ker bioresonanca mladoletni E. ni pomagala, jo je opustila, mladoletna E. pa je trenutno podvržena predvsem konvencionalnemu načinu zdravljenja. V zvezi s predloženimi fotografijami poudarja, da kažejo zgolj različne faze bolezni mladoletne E. in so povsem neverodostojne; ni jasno, kdaj so bile posnete, niti s kakšnim namenom. V zvezi s P. nastopom poudarja, da je bila nanj dobro pripravljena, zato mape z besedilom sploh ni potrebovala. Izjav matere, sosedov in prijateljev pa sploh ni mogoče upoštevati, saj ne gre za izjave po 236. a členu ZPP. Primerjava pisnih izjav pokaže, da jih je bodisi sestavila ista oseba, ali pa so pisane po njenem nareku. Meni, da je pritožba neutemeljena ter predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje, ki so utemeljevali zavrnitev predlagane začasne odredbe za začasno dodelitev mladoletnih otrok P., F. in E. v varstvo, vzgojo in preživljanje tožniku. Razlogi prvostopenjskega sodišča so logični in življenjsko prepričljivi ter imajo podlago v predloženih dokazih. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bila odločitev sprejeta v nasprotju z mnenjem Centra za socialno delo Kranj z dne 28. 6. 2013. Ravno citirano mnenje daje podlago za sprejeto odločitev, saj je v njem jasno navedeno, da zmoreta oba starša ustrezno poskrbeti za otroke in da lahko kljub različnim pogledom na vzgojo otrokom nudita ustrezno vzgojo in okolje za normalen razvoj. V mnenju je izpostavljeno, da sta obe pravdni stranki strokovnjaka na področju farmacije in imata poglobljeno znanje glede zdravstvenih težav mladoletne E.; zmoreta pa tudi ustrezno poskrbeti za njeno zdravje. Ugotovitvi iz mnenja CSD-ja predstavljata nosilni razlog za zavrnitev predlagane začasne odredbe.

Začasna odredba se v skladu z določbo 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju izda v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Izkazati pa mora tudi enega izmed kumulativno podanih pogojev – v konkretnem primeru – da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da se začasna odredba v sporih o varstvu in vzgoji, preživljanju in stikih izda takrat, ko je otrok tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe, ter se ugotovi, da bi brez izdaje začasne odredbe otroku lahko nastala nepopravljiva ali nesorazmerno težko popravljiva škoda. Takšne ugotovitve iz prej citiranega mnenja centra za socialno delo ne izhajajo. Prav tako pa tudi ne iz pritožbi predloženih dokazov. Predložene fotografije, ki jim je toženka v odgovoru na tožbo prerekala verodostojnost, ne morejo biti relevanten izkaz toženkinega zanemarjanja mladoletne E.. Enako velja za potrdilo dr. S. M. J., ki je bilo izdano na željo tožnika za ureditev skrbništva nad hčerko. Predmetno potrdilo ne izkazuje, da toženka hčerko zanemarja; enako pa velja tudi za izjave tožnikove matere, sosede in prijateljev, saj jim toženka v odgovoru na tožbo odreka verodostojnost in opozarja, da niso bile pridobljene v skladu z določbo 236. a člena ZPP. Poleg tega je tudi toženka k odgovoru na tožbo priložila izjave bližnjih, ki poudarjajo veliko skrb toženke za mladoletne otroke. Neprepričljiva je tudi fotografija šoloobvezne P. na nastopu: dejstvo, da P. nima mape, še ne more biti dokaz o materinem zanemarjanju, še posebej ob njenih nasprotnih zatrjevanjih, da P. mape sploh ni potrebovala, ker je tekst znala na pamet. Ker tožnik ni z verjetnostjo izkazal ogroženosti otrok, ki bi narekovala nujnost takojšnega ukrepanja z drugačno začasno ureditvijo razmerij, je bil njegov predlog za izdajo začasne odredbe pravilno zavrnjen. V mnenju je center za socialno delo sicer res podal predlog, da se otroci dodelijo v varstvo in vzgojo tožniku, pri katerem imajo že sedaj urejeno stalno bivališče; stiki pa potekajo tako, da vsi otroci skupaj preživijo izmenično en teden pri materi in en teden pri očetu. Ta predlog, ki je identičen tožbenemu zahtevku oziroma predlogu iz začasne odredbe bo stvar nadaljnje obravnave v tem pravdnem postopku. Nikakor pa ni bil predlog centra za socialno delo podan zato, ker bi bili otroci pri toženki ogroženi.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu sprejelo ustrezno odločitev, ki ima podlago v predloženih dokazih. Ker pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Odločitev ima podlago v 2. točki 365. člena ZPP.

Izrek o stroških temelji na določbi člena 165 ZPP.

(1) Uradni list RS, št. 26/1999