Jedro

Zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa se presoja po stanju zadeve v času, ko je bila taka odločba izdana. Sklicevanje v zahtevi za varstvo zakonitosti na nova dejstva in dokaze, ki niso bili uveljavljeni v pritožbi, pomeni uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče. Bo pa moralo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku v skladu s 3. odstavkom 200. člena ZKP preizkusiti, ali ne gre za okoliščine, ki kažejo, da so prenehali razlogi, iz katerih je bil odrejen pripor.

S tem ko je sodišče izdalo tiralico, nato pa večkrat pri organih za notranje zadeve opravilo poizvedbe glede tega, kje se nahaja obtoženec, je z vsakim od teh dejanj, ki so bila usmerjena v pregon storilca kaznivega dejanja, pretrgalo zastaranje.

Izrek

Zahteva zagovornice obdolženega B.H. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zunajobravnavni senat Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubjani je zoper obdolženega B.H. na podlagi 1. odstavka 199. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP-77) iz razloga po 1. točki 2. odstavka 191. člena ZKP-77, odredil pripor. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je obdolženčeva zagovornica zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, tedaj razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, vložila zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in "izpodbijani sklep v celoti odpravi, prekliče tiralico in takoj odpravi pripor", podredno pa da zoper obdolženca odredi hišni pripor.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da so v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedene okoliščine, ki utemeljujejo odločitev o odreditvi pripora in da je zato zahteva obdolženčeve zagovornice neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zoper obdolženega B.H. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti odredilo pripor, potem ko je ugotovilo, da se je obdolženec kljub obljubi po 185. členu ZKP-77, dani pred preiskovalnim sodnikom, da se bo zglasil na vsa vabila sodišča, ki mu bodo poslana na naslov začasnega prebivališča in kljub opozorilu, da mora sodišču sporočiti vsako spremembo svojega naslova, odselil z znanega naslova v Sloveniji, vendar ne v kraj stalnega bivališča ter da živi neznano kje.

V pritožbi zoper ta sklep je obdolženčeva zagovornica zatrjevala, da obdolženi B.H. naše države iz razlogov osebne varnosti ne more zapustiti in da je zato vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za zadrževanje v Republiki Sloveniji. Sklep o obdolženčevi begosumnosti je izpodbijala tudi z navedbami, da ima S.H. pri nas družino in da sta izvenzakonska partnerica in njun otrok državljana Republike Slovenije. Navajala je tudi, da obdolženec ni prijavljal stalnega prebivališča, vendar ne zato, ker bi se izmikal policiji, pač pa zaradi težav pri urejanju dokumentacije. Ravnal da je celo nasprotno, saj da je zaradi urejanja svojega statusa sam odšel na policijsko upravo. Ugovarjala je tudi, da je kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje po določbi petega odstavka 11. člena ZKP (verjetno mišljeno 111. člena KZ) že zastaral. Pritožbi je priložila tudi najemno pogodbo sklenjeno med občino K. in M.M., iz katere naj bi izhajalo, da obdolženec prebiva na naslovu v K. Sodišče druge stopnje je vse te pritožničine navedbe pretehtalo in na podlagi ugotovitev, da obdolženec nima urejenega statusa, da je brez redne zaposlitve, da sprememb prebivališč ni prijavljal pristojnim organom, da je prekršil obljubo, ki jo je podal pred preiskovalnim sodnikom in da je bil izsleden sedem let po odreditvi tiralice ter da vsebina najemne pogodbe ne potrjuje, da bi v stanovanju M.M. živel tudi obdolženec, ocenilo, da je pri B.H. podan priporni razlog begosumnosti. Obrazložilo je tudi, zakaj so neutemeljene navedbe v pritožbi, da je kazenski pregon zoper obdolženca za obravnavno kaznivo dejanje že zastaral. Zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa se presoja po stanju zadeve v času, ko je bila taka odločba izdana. Sklicevanje v zahtevi za varstvo zakonitosti na nove dokaze in dejstva, ki niso bila uveljavljana v pritožbi, na zakonitost take odločbe ne vpliva, saj po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

Sodišču ni mogoče odreči razumne presoje, ko je na podlagi navedenih okoliščin ugotovilo, da je pri obdolžencu podan priporni razlog begosumnosti. Obdolženec je prekršil dano obljubo, da se bo zglasil na vsa vabila sodišča. Kjerkoli je v času do prijetja bival, bivališč ni prijavljal pristojnim organom in tudi ne sodišču, ki je zoper njega vodilo kazenski postopek. Kljub razpisani tiralici je bil obdolženec prijet šele po sedmih letih. Na podlagi teh okoliščin je sodišče v pravnomočnem sklepu prepričljivo ugotovilo, da je podan priporni razlog begosumnosti.

Svoje trditve, da se je obdolženec med bivanjem v Sloveniji večkrat zglasil pri različnih upravnih organih, da bi si uredil pravico do bivanja v naši državi in druge statusne zadeve, je vložnica podkrepila s številnimi listinami, priloženimi zahtevi. Že iz zahteve je razvidno, da obdolženčeva zagovornica te navedbe opira na dodatne, torej nove dokazne listine, s katerimi izpodbija v pravnomočnem sklepu ugotovljeno dejansko stanje. Na tej podlagi tudi utemeljuje stališče, da odreditev pripora zoper obdolženca ni neogibno potrebna, ker da je enak smoter mogoče doseči tudi z odreditvijo hišnega pripora. Kakor je bilo že povedano, pa s sklicevanjem na zmotno in nepopolno ugotovljeno dejstveno stanje tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Vložnici zahteve tudi ni mogoče pritrditi, da je odreditev pripora zoper obdolženega B.H. nezakonita zaradi zastaranja kazenskega pregona. V obtožnici vloženi dne 2.12.1993 in nato v pravni opredelitvi, spremenjeni dne 2.12.1998, državni tožilec obdolžencu očita poskus kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 4. v zvezi s 1. odstavkom 302. v zvezi z 22. členom KZ. Po 4. točki 1. odstavka 111. člena KZ velja za tako kaznivo dejanje petletni zastaralni rok.

Trditev o zastaranju kazenskega pregona vložnica zahteve obrazlaga z navedbo, da ni razvidno, da bi sodišče po vložitvi obtožnice opravilo kakršnokoli dejanje, da bi izsledilo obdolženca. To pa ne drži, saj je sodišče zoper obdolženca dne 28.3.1994 odredilo tiralico, nato pa dne 10.3. in 3.11.1995, 7.5.1997 in 25.9.1998 pri organih za notranje zadeve opravilo poizvedbe glede tega, kje se nahaja obdolženec. Vse to pa so taka procesna dejanja, ki merijo na pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja. Vsako tako procesno dejanje po 3. odstavku 112. člena KZ pretrga zastaranje kazenskega pregona.

Absolutni zastaralni rok, ki bi nastopil šele 5.4.2002, še ni potekel. Zato tudi ta v zahtevi zatrjevana kršitev ni podana.

Sodišče druge stopnje je v pravnomočnem sklepu obrazložilo, zakaj je podan priporni razlog begosumnosti. Le na enem mestu je omenilo priporni razlog ponovitvene nevarnosti. V tem delu gre za očitno pomoto, ki nikakor ni take narave, da bi upoštevaje celotno obrazložitev izpodbijanega pravomočnega sklepa lahko vzbudila kakršnekoli pomisleke glede pripornega razloga, iz katerega je sodišče zoper obdolženega B.H. odredilo pripor.

Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljnjem postopku v skladu s 3. odstavkom 200. člena ZKP preizkusiti, ali so v zahtevi zatrjevane nove okoliščine resnično podane in če so, pretehtati, ali morebiti nimajo take teže, da kažejo, da so prenehali razlogi, zaradi katerih je bil pripor zoper obdolženega B.H. odrejen in da ga je zato potrebno odpraviti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornica obdolženega B.H. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložila tudi zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.