Jedro

Če zavezanec ne opravlja več samostojne dejavnosti, odpis davkov ter prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogoč.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila zahteva tožnika (davčnega zavezanca) za odpis dolga iz naslova davkov in prispevkov, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti, kot neutemeljena zavrnjena. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da se vloge davčnih zavezancev – fizičnih oseb glede izpolnjevanja pogojev za odpis oziroma obročno plačilo davčnega dolga obravnavajo po določilih 101. člena Zakona o davčnem postopku (Ur. l. RS, št. 117/06 s spremembami; v nadaljevanju: ZDavP-2), ki določa, da lahko davčni organ dovoli odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli odplačilo davka največ v 24 obrokih v obdobju 24 mesecev ali določi, da se davčnemu zavezancu davek v celoti ali deloma odpiše, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Po 101. členu ZDavP-2 davčni organ ne more odobriti odpisa ali delnega odpisa osebam, ki prenehajo opravljati dejavnost, za davke, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti in fizičnim osebam, ki odgovarjajo za obveznosti družb za davke, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti družbe. Po ugotovitvi davčnega organa je tožnik dne 31. 3. 2009 prenehal opravljati dejavnost, zaradi česar tožnik po 101. členu ZDavP-1 ne izpolnjuje pogojev za odpis dolga, ki se nanaša na opravljanje dejavnosti. Zaradi navedenega vlogi tožnika za odpis ni bilo mogoče ugoditi.

Tožnik je zoper izpodbijano odločbo vložil pritožbo, ki pa je bila z odločbo Ministrstva za finance Republike Slovenije št. DT 499-31-422/2010-2 z dne 12. 1. 2011 kot neutemeljena zavrnjena. V obrazložitvi odločbe ministrstvo pojasnjuje, da je tožnik v vlogi zaprosil za odpis prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki pa jih tožniku glede na določbo sedmega odstavka 101. člena ZDavP-2, ki se uporablja tudi za prispevke, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti, ni bilo mogoče odpisati, saj se po tretjem odstavku 3. člena ZDavP-2 v primeru prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje upoštevajo določbe zakona, ki se nanašajo na davke, kolikor zakon izrecno ne določa drugače. Glede na navedeno je davčni organ na prvi stopnji po mnenju ministrstva pravilno uporabil določbo sedmega odstavka 101. člena ZDavP-2 in tudi pravilno zaključil, da na podlagi te določbe odpis prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki se nanašajo na opravljanje dejavnosti, ni mogoč.

V tožbi ter v pripravljalni vlogi tožnik izpodbijani odločitvi nasprotuje ter navaja, da je dejavnost samostojnega kulturnega ustvarjalca opravljal od leta 1987 do 31. 3. 2009. Do dne 25. 8. 2010 je njegova obveznost iz naslova neplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od dohodka z obrestmi vred narasla na 11.782,17 EUR. Tožnik je zato pri davčnem organu po 228. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1) zaprosil za odpis prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Nahaja se namreč v slabem finančnem položaju in prejema le denarno socialno pomoč za brezposelne v znesku 229,52 EUR mesečno. V lasti tudi nima drugega premoženja, v gospodinjstvu živi sam brez družinskih članov, zaradi česar meni, da izpolnjuje pogoje za odpis obveznosti. Po njegovem mnenju je prvostopni organ napačno uporabil materialno pravo, ko je svojo odločitev oprl na določbo sedmega odstavka 101. člena ZDavP-2, ki se v obravnavani zadevi po njegovem mnenju ne bi smela uporabiti, saj prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne predstavljajo davka, ki se nanaša na opravljanje dejavnosti. Gre namreč za prispevke, ki se plačujejo po ZPIZ-1. Glede na navedeno bi moral davčni organ na prvi stopnji pri odločanju presojati le, ali tožnikovo premoženjsko stanje upravičuje odpis dolga. Takšna interpretacija 101. člena ZDavP-2, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, pa je po mnenju tožnika tudi v nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico do socialne varnosti iz 50. člena Ustave Republike Slovenije. Tožnik zato sodišču predlaga, da postopek upravnega spora prekine in pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije sproži postopek za presojo ustavnosti določbe 3. člena v zvezi z določbo 101. člena ZDavP-2. Prav tako predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo ter njegovi tožbi ugodi in odpravi prvostopno odločbo ter v zadevi samo odloči, podrejeno pa sodišču predlaga, da po odpravi izpodbijanega akta vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovno odločanje. Zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo toženka sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno ter pojasnjuje, da je Svet Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije na podlagi 228. člena ZPIZ-1 sprejel Sklep o kriterijih za odpis, delni odpis, odlog ter obročno plačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (Ur. l. RS, št. 108/05), v katerem je določil, da Davčna uprava Republike Slovenije za odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje uporablja kriterije, ki veljajo po zakonu, ki ureja davčni postopek, za odpis, delni odpis, odlog in obročno odplačilo davka. V skladu z določbami ZPIZ-1 in na podlagi kriterijev, določenih v navedenem sklepu, se tako po mnenju toženke pri odpisu, odlogu in obročnem plačilu prispevkov upoštevajo kriteriji, ki veljajo za davke. Ti kriteriji, ki se nanašajo na odpis plačila davčnega dolga za fizične osebe, so določeni v 101. členu ZDavP-2, ki pa odpisa davka v primeru, kakršen je obravnavani, ko je tožnik prenehal opravljati dejavnost, ne dopušča. Tožnikovi neplačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje so od davka iz dejavnosti, kar pomeni, da dolg izvira iz opravljanja dejavnosti. Ker se tudi za te prispevke uporabljajo enaki pogoji, kot veljajo za davke, v sedmem odstavku 101. člena ZDavP-2 pa je določeno, da davkov, ki izvirajo iz opravljanja dejavnosti, ni mogoče odpisati, tožniku davčni organ njegovega dolga ni mogel odpisati, saj za takšen odpis ni imel zakonske podlage.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankama v postopku ni sporno in je za odločitev pomembno le vprašanje razlage zakonskih določb, je sodišče kljub predlogu tožnika, da se opravi glavna obravnava, odločilo na seji (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, Ur. l. RS, št. 105/06, 62/10; v nadaljevanju: ZUS-1).

Za odločitev v zadevi je treba odgovoriti na vprašanje, ali je bilo po pravnih predpisih, ki so bili v veljavi v času izdaje izpodbijane odločbe, mogoče odpisati prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tožnik je namreč v vlogi, ki jo je naslovil na davčni organ, zaprosil za oprostitev teh prispevkov, ki izvirajo iz opravljanja samostojne dejavnosti, ki pa je tožnik v času izdaje izpodbijane odločbe ni več opravljal. Da je to dejavnost prenehal opravljati dne 31. 3. 2009, med strankama ni sporno.

Stranki pa si nista edini o tem, ali tudi za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, katerih odpis uveljavlja tožnik, velja določilo sedmega odstavka 101. člena ZDavP-2, ki davčnemu organu prepoveduje, da bi posameznikom, ki so prenehali opravljati samostojno dejavnost, odpisal davke, ki se nanašajo na opravljanje te dejavnosti.

V zvezi s tožbenim ugovorom, da prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po ZPIZ-1 ni mogoče enačiti z davki, sodišče pojasnjuje, da gre pri prispevkih iz socialnega zavarovanja ter davkih za dve različni javni dajatvi, kar pa po presoji sodišča ne pomeni, da zanju ni mogoče predpisati enakih kriterijev za odpis. ZPIZ-1, ki je krovni zakon za urejanje sistema pokojninskega in invalidskega zavarovanja, v prvem odstavku 228. člena sicer res omenja možnost odpisa prispevkov, ko določa organ, ki je pristojen odločati o (delnih) odpisih prispevkov, hkrati pa tudi določa, da je odpis mogoč le v skladu s kriteriji, ki jih določi Svet Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Svet omenjenega zavoda je v skladu z zakonskim pooblastilom te kriterije določil v Sklepu o določitvi kriterijev za odpis, delni odpis, odlog ter obročno odplačevanje prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki v 1. členu glede možnosti odpisa prispevkov napotuje na uporabo kriterijev, ki jih za odpis davkov določa zakon o davčnem postopku. Za odpis prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter davkov velja torej enaka pravna ureditev. To dodatno potrjuje tudi določba 2. alineje tretjega odstavka 3. člena ZDavP-2, ki izrecno določa, da se tudi za prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje uporabljajo določbe, ki veljajo za davke, kolikor ni v ZDavP-2 določeno drugače. Davčni organ je zato po presoji sodišča ravnal pravilno, ko je potem, ko je ugotovil, da tožnik več ne opravlja samostojne dejavnosti, uporabil določbo sedmega odstavka 101. člena ZDavP-2, po kateri odpis davkov ter prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki izvirajo iz opuščene samostojne dejavnosti, ne glede na finančno stanje tožnika ni mogoč.

Ker opisana pravna ureditev odpisa prispevkov za socialno varnost po presoji sodišča z ničemer ne posega v tožnikovo ustavno zagotovljeno pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave Republike Slovenije), sodišče ni prekinilo postopka odločanja in na Ustavno sodišče Republike Slovenije ni naslovilo zahteve za presojo ustavnosti 3. člena v zvezi s 101. členom ZDavP-2. Sodišče je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo, saj je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijana odločitev pa je po presoji sodišča tudi pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki 2 izreka: Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.