Jedro

Na videz nepristranskosti celotnega sodišča ali celo več sodišč, ki poslujejo v isti stavbi, ne more imeti vpliva dejstvo, da je obdolženec pisal članke o posameznih sodnikih ali pa da je z njimi v drugih sodnih postopkih, ki niso neposredno povezani s predmetnim.

Izrek

Predlog za prenos krajevne pristojnosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani je v teku kazenski postopek zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 160. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).

2. Obdolženčev zagovornik je dne 8. 12. 2021 podal predlog za prenos pristojnosti zaradi objektivnega dvoma v nepristranskost pri sojenju pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. V utemeljitev predloga navaja, da je obdolženec kot novinar večkrat pisal o sodnikih tega sodišča, zoper njega je tudi v teku postopek na podlagi predloga za pregon vrhovnega sodnika B. B. Meni, da obdolženec na sodišču, na katerem še vedno službujejo oziroma hierarhično odločajo sodniki, na katere so se nanašali članki, ne more biti deležen poštenega sojenja. Predlaga, da se odločanje prenese na drugo stvarno pristojno sodišče, izven pristojnosti Višjega sodišča v Ljubljani.

3. Po prvem odstavku 35. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) lahko skupno neposredno višje sodišče določi za postopek drugo stvarno pristojno sodišče na svojem območju, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.

4. Vložnik uveljavlja obstoj drugih tehtnih razlogov za prenos krajevne pristojnosti. Slednji so podani takrat, kadar obstojijo okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega, poštenega sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave Republike Slovenije oziroma prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V skladu z ustaljeno prakso Ustavnega sodišča1 nepristranskost pomeni, da tisti, ki odloča, ni zainteresiran za izid postopka ter je odprt za dokaze in predloge strank. Da bi sodnik lahko odločal nepristransko, ne sme imeti vnaprej ustvarjenega mnenja o predmetu odločanja, odločitev sodišča pa mora biti sprejeta na podlagi dejstev in argumentov, ki so jih stranke predstavile v sodnem postopku, ne pa na podlagi informacij izven takšnega postopka. Pri presoji, ali je bila posamezniku v postopku zagotovljena pravica do nepristranskega sodišča, se je oblikovalo stališče, da je nepristranskost sodišča treba ocenjevati po njenih učinkih. Iz pravice do nepristranskega sojenja po prvem odstavku 23. člena Ustave tako izhaja zahteva, da sodnik s stranko ali spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo upravičen dvom, da v sporu ne more več odločati objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Nepristranskost sodnika je torej zagotovljena s tem, da pri njem niso podane takšne okoliščine, ki bi pri razumnem človeku vzbujale upravičen dvom, da o zahtevi ne bo mogel odločati nepristransko (tako imenovani subjektivni videz nepristranskosti). Iz pravice do nepristranskega sojenja pa izhaja tudi zahteva, da sodišče pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti (tako imenovani objektivni videz nepristranskosti). Nepristranskost sodnikov kot nosilcev sodne funkcije na posameznih sodiščih je namreč treba ocenjevati tudi po zunanjem izrazu, torej po tem, kako lahko pristranskost oziroma nepristranskost sodnikov razumejo stranke v postopku in kako se razume v očeh javnosti. Ni dovolj, da sodišče v postopku odloča nepristransko; sodišče mora biti sestavljeno tako, da ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki bi vzbudile dvom o videzu nepristranskosti sodnikov. Za zagotavljanje objektivnega videza nepristranskosti sodišča je poleg zagotavljanja jamstev v postopku pomembno tudi odstranjevanje okoliščin, ki bi pri razumnem človeku vzbudile upravičen dvom o sodnikovi nepristranskosti. V zvezi s tem je še posebej pomembno zaupanje, ki ga morajo vzbujati odločitve sodišč v demokratični družbi in javnosti.2

5. Tudi v skladu s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) se za presojo nepristranskosti uporablja subjektivno-objektivni test. Pri subjektivnem testu gre za ugotavljanja dejanskega osebnega prepričanja ali interesa sodnika, ki pa sama po sebi ne zadošča, saj je kršitev pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 6. člena EKČP podana že, če sodišče ne zadosti zahtevam po objektivni nepristranskosti. Pri slednji je po ustaljeni praksi ESČP treba ugotoviti, ali je sodnik v postopku zagotavljal zadostna jamstva, ki bi izključevala kakršenkoli legitimen dvom glede obstoja osebnega prepričanja ali interesa sodnika, oziroma ali poleg osebnega ravnanja obstajajo kakršne druge predvidljive okoliščine, ki bi lahko povzročile dvom o nepristranskosti sodnika.3

6. Vložnik dvom v nepristranskost vseh sodnikov ljubljanskega okrožnega in višjega sodišča utemeljuje s tem, da je obdolženec kot novinar večkrat pisal o sodnikih teh sodišč, vendar predloga v tem delu ne konkretizira in ga zato ni mogoče preizkusiti. Izpostavlja pa, da je pisal tudi o vrhovnemu sodniku B. B., ki je zoper njega podal predlog za kazenski pregon. Slednji naj bi imel neposreden in posreden vpliv na kazenske okrožne sodnike, ki delajo v isti stavbi in se dnevno srečujejo.

7. Vrhovno sodišče je v več odločbah zavzelo stališče, da kolegialni odnosi, ki so običajni med delavci v pravosodju, ne predstavljajo tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti.4 Znanstva, tako med sodniki, kot tudi med sodniki in strankami postopka, ki temeljijo na opravljanju njihovega poklica in predstavljajo kolegialne odnose, običajne med člani pravniškega poklica, niso tehten razlog za prenos krajevne pristojnosti, saj je medsebojno poznavanje sodnikov neogibno povezano z vzpostavljenimi običajnimi kolegialnimi odnosi, v okviru katerih se sodniki zaradi narave in organizacije dela pogosto srečujejo na delovnem mestu, tako v okviru njihovega samostojnega opravljanja dela, kot tudi na skupnih sestankih.5 Ne glede na to pa Vrhovno sodišče v vsakem posamičnem primeru presoja, ali je odnos med zaposlenimi takšne narave in stopnje, da bi objektivno utegnil vzbuditi dvome v nepristranskost sojenja na določenem sodišču. Zahtevo po takšni presoji je zastavilo tudi ESČP v zadevi Mitrov proti Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji, v kateri je ESČP odločilo, da mora sodišče oceniti naravo osebnih povezav med sodniki in na podlagi slednje ugotoviti, ali so dvomi v nepristranskost sodišča objektivno upravičeni.6

8. Zaradi ohranjanja videza nepristranskosti v povezavi s poznanstvi med zaposlenimi v sodni veji oblasti je Vrhovno sodišče v nekaterih zadevah določilo tudi drugo stvarno pristojno sodišče. To je storilo v primeru, ko je bil eden od obdolžencev zakonec okrožne sodnice,7 ko je bil storilec prekrška višji pravosodni svetovalec na višjem sodišču, ki je bilo pristojno za odločanje o pritožbi zoper sodbo, s katero je bil zoper njega ustavljen prekrškovni postopek,8 in tudi v primeru, ko je bila obdolženčeva izvenzakonska partnerka zaposlena kot strokovna sodelavka na kazenskem oddelku okrožnega sodišča, ki je odločalo o obtožbi zoper obdolženca.9 Predlog za prenos krajevne pristojnosti pa je Vrhovno sodišče zavrnilo v zadevah, ko je bila predsednica senata hkrati tudi sodnica višjega sodišča, ki bo odločalo o pritožbi zoper njene odločitve,10 in tudi v primeru, ko je bila obtoženčeva sestra del kolektiva višjega sodišča, v okviru katerega deluje skupna finančno računovodska služba, ki opravlja storitve tudi za okrožno sodišče, pred katerim je tekel postopek zoper obtoženca.11 Prav tako je Vrhovno sodišče zavrnilo predlog za prenos krajevne pristojnosti v primeru, ko se je obdolžencu pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani sodilo zaradi treh kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 158. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 168. člena KZ-1, ki naj bi ga storil zoper tri sodnike iz kazenskega oddelka Višjega sodišča v Ljubljani.12 Poudarilo je, da so vsi sodniki pri odločanju vezani na Ustavo in zakone ter da so vselej dolžni ravnati tako, da varujejo nepristranskost in neodvisnost sojenja ter ugled sodniške službe (prvi odstavek 2. člena Zakona o sodniški službi), in da bi drugačna odločitev pomenila vnaprejšnje odrekanje objektivnosti sodnikom in sodišču že na podlagi dejstva, da izvršujejo sodno funkcijo in z njo povezane dejavnosti.

9. Trditve vložnika, da je Okrožno sodišče v Ljubljani v isti stavbi kot Vrhovno sodišče ter da se v isti sodni stavbi sodniki dnevno srečujejo, torej same po sebi ne morejo predstavljati tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti.13 Objektivni okoliščini, ki v konkretnem primeru govorita v prid tej odločitvi, sta (1) da gre za največje sodišče v državi, na katerem funkcijo opravlja veliko število sodnikov14 in (2) da vrhovni sodnik B. B., ki je udeleženec postopka zoper obdolženca v nekem drugem sodnem postopku, ne opravlja sodniške dolžnosti kazenskem oddelku Vrhovnega sodišča in ne odloča v kazenskih zadevah.15 Enako po presoji Vrhovnega sodišča na videz nepristranskosti celotnega sodišča ali celo več sodišč, ki poslujejo v isti stavbi, ne more imeti vpliva dejstvo, da je obdolženec pisal članke o posameznih sodnikih ali pa da je z njimi v drugih sodnih postopkih, ki niso neposredno povezani s predmetnim.

10. Okoliščine, na katere se sklicuje vložnik, torej niso takšne, da bi lahko vzbudile dvom v nepristranskost krajevno pristojnega sodišča in zato ne predstavljajo utemeljenega razloga za prenos krajevne pristojnosti.

1 Primerjaj npr. odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002, Up-346/04 z dne 11. 10. 2006, Up-365/05 z dne 6. 7. 2006, Up-2422/08 z dne 1. 7. 2010, Up-185/14 z dne 28. 9. 2016 in Up-97/2014 z dne 26. 1. 2017. 2 Prav tam, primerjaj tudi sklep Vrhovnega sodišča I Kr 37340/2018 z dne 25. 4. 2019. 3 Glej npr. odločbe ESČP Castillo Algar proti Španiji z dne 28. 10. 1998, Piersack proti Belgiji z dne 1. 10. 1982, Grieves proti Združenemu Kraljestvu z dne 16. 12. 2003, Morel proti Franciji z dne 6. 6. 2000, Saur Vallnet proti Andori z dne 29. 5. 2012 in Morice proti Franciji z dne 23. 4. 2015, prim. tudi sklep Vrhovnega sodišča I Kr 37340/2018 z dne 25. 4. 2019. 4 Npr. v zadevah I Kr 32/2006 z dne 4. 7. 2006, I Kr 38/2006 z dne 4. 7. 2006, I Kr 66466/2016 z dne 15. 12. 2016 in druge. 5 Prim. npr. sklepe Vrhovnega sodišča v zadevah I Kr 1871/2019 z dne 26. 9. 2019. 6 Primerjaj odločbo ESČP Mitrov proti Nekdanji jugoslovanski republiki Jugoslaviji z dne 2. 6. 2016, 54. in 55. točka obrazložitve. 7 Sklep Vrhovnega sodišča I Kr 4166/2018 z dne 11. 7. 2019. 8 Sklep Vrhovnega sodišča I Kr 44/2018 z dne 4. 10. 2018. 9 Sklep Vrhovnega sodišča I Kr 44922/2017 z dne 10. 9. 2018. 10 Sklep Vrhovnega sodišča I Kr 38981/2016 z dne 29. 11. 2018. 11 Sklep Vrhovnega sodišča I Kr 51721/2019, predhodno pa je bila iz istega razloga prenesena pristojnost Višjega sodišča. 12 Sklep Vrhovnega sodišča I Kr 39962/2011 z dne 17. 12. 2015. 13 Prav tam, primerjaj tudi sodbe I Kr 3140/2017 z dne 27. 3. 2019, I Kr 1871/2019 z dne 26. 9. 2019. 14 V zadevi Mitrov proti Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji je šlo za neprimerljivo manjše sodišče, ki je na kazenskem oddelku, ki je vodilo postopek zoper obdolženca, imelo le štiri sodnike, pri čemer je bila oškodovanka hči vodje kazenskega oddelka. 15 Primerjaj stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi Up-300/16 z dne 17. 6. 2021, 37. točka obrazložitve.