Jedro

Pri tožniku je zaradi zdravstvenega stanja podana zmanjšana delovna zmožnost zaradi posledic poškodb izven dela v smislu III. kategorije invalidnosti po 3. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Pri tožniku je še vedno podana preostala delovna zmožnost za opravljanje drugega dela v svojem poklicu oz. dela na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami v polnem delovnem času. Pri tožniku ni prišlo do popolne izgube dela nezmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo v smislu 1. alinee 2. odst. 60. člena ZPIZ-1. Tožnik je bil pretežni del zavarovanja zavarovan za ožji obseg pravic, zato mu ne pripadajo pravice na podlagi ugotovljene invalidnosti III. kategorije.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih odločb tožene stranke št. ... z dne 14. 9. 2011 in iste opr. št. z dne 17. 3. 2011, priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja oz. podredno vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje. Hkrati je izreklo, da stroški postopka bremenijo proračun.

Zoper navedeno sodbo je tožnik po pooblaščeni odvetnici vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na spremembo v smeri ugoditve zahtevku, oz. podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno in je podanih več bistvenih kršitev postopka, zlasti iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku ter posledično zmotno uporabljeno materialno pravo. Izpostavlja, da bi v zvezi z izpovedjo izvedenca, da ni nobenega psihološkega izvida, ki bi narekoval dodatne razbremenitve v smislu psihoorganskega sindroma zaradi poškodbe glave, sodišče moralo odrediti ustrezni pregled in postaviti novega izvedenca. Zaradi zavrnitve tega dokaznega predloga je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Enako velja tudi glede mravljinčenja rok in slabšega občutka na dotik, ki ni objektivizirano z EMG izvidom. Ne strinja se z mnenjem izvedenca, da naj bi bil zmožen za delo avtomehanika z omejitvami, saj je splošno znano, da je pri tem delu potrebno veliko vijačenja, in da je obremenitev zapestja izjemno huda. Večkrat je potrebno dvigovati tudi bremena, težja od 7 kg, kar prav tako ni zmožen. Nerazumljivo naj bi bilo zatrjevanje izvedenca, da bi lahko opravljal naloge varnosti pri delu, saj glede na posledice poškodbe zato ni zmožen. Tudi njegovo mnenje o zmožnosti sestavljanja in montaže manjših izdelkov je protislovno, saj je po obči logiki to delo brez dobre gibljivosti zapestja nemogoče. Zaključuje, da bi moral biti razvrščen v I. kategorijo invalidnosti. Ker na temelju III. kategorije invalidnosti ne more pridobiti pravic iz invalidskega zavarovanja že iz tega razloga izpodbijana sodba nasprotuje svojim razlogom in namenu, saj potrjuje, da gre tožniku nekaj do česar ni upravičen, kar pomeni, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana zavrnilna sodba izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. V postopku ni prišlo do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi z 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti niti zatrjevanih kršitev iz 14. in 15. točke 339. člena istega zakona, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali sami med seboj v nasprotju. Po 15. točki istega člena pa je takšna kršitev podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedenih dokazih ali prepisov, zvočnih posnetkov in med samimi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Nobena od navedenih kršitev v pisnem odpravku izpodbijane sodbe seveda ni podana, kot zmotno meni pritožnik. Sodba je utemeljena z bistveno pravilnimi in prepričljivimi dejanskimi in pravnimi razlogi, o odločilnih dejstvih pa tudi ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in razpoložljivo listinsko medicinsko in drugo dokumentacijo v sodnem in upravnem spisu.

V postopku ni prišlo niti do smiselno zatrjevane relativne bistvene kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Že sodišče prve stopnje je dokazni predlog za postavitev izvedenca nevrologa zaradi diagnostike z EMG preiskavo njegovih okončin, ki naj bi potrdila prisotnost oz. vzrok glavobolov utemeljeno zavrnilo, saj tudi, če bi bile takšne preiskave opravljene, ne bi mogle pogojevati drugačne odločitve od izpodbijane. Sodišče namreč v sodno socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost posamičnih upravnih aktov iz predsodnega upravnega postopka le ob upoštevanju dejanskega zdravstvenega stanja, kakršno je bilo izkazano z medicinskimi izvidi do izdaje drugostopenjske, v upravnem postopku dokončne odločbe. Morebitne zdravstvene spremembe, izkazane z novejšo medicinsko dokumentacijo so vedno lahko le predmet novega predsodnega upravnega postopka. Diagnostična obdelava z EMG preiskavami ali celo terapevtska obdelava o v pritožbi zatrjevanem psihoorganskem sindromu, o čemer v razpoložljivem listinskem dokaznem gradivu ni nobenega medicinskega izvida, ne more biti predmet medicinskega izvedenstva v socialnem sporu.

Sicer je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo sodišče prve stopnje v sodno izvedenskem mnenju prof. dr. A.A. in dopolnilnem mnenju invalidske komisije II. stopnje, strokovno medicinsko dovolj prepričljive in objektivizirane podlage za zaključek, da je pri tožniku zaradi stanja po večkratnih zvinih vratne hrbtenice, sindezmolizi AC levo, konservativnem zdravljenju dislociranega zloma obeh koželjnic, kasnih posledic po intrakranialni poškodbi, zlomu lobanje in številnih drugih poškodbah, podana zmanjšana delovna zmožnost zaradi posledic poškodb izven dela v smislu III. kategorije invalidnosti od 13. 1. 2011 dalje po 3. alinei 2. odstavka 60. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1). Pomeni, da je pri njem še vedno podana preostala delovna zmožnost za opravljanje drugega dela v svojem poklicu oz. dela na drugem delovnem mestu z določenimi omejitvami v polnem delovnem času tako, da ne prenaša bremen težjih od 7 kg, da z levo roko opravlja dela v nivoju abdukcije in dela, kjer niso potrebne stereotipne obremenite zapestij. V izvedenskem mnenju spec. med. dela, prometa in športa v povezavi z razpoložljivo listinsko medicinsko dokumentacijo in izvidi osebnega pregleda pa sploh ni objektivizirane podlage za zaključek, da je pri tožniku prišlo do popolne izgube dela nezmožnosti za vsako organizirano pridobitno delo v smislu 1. alinee 2. odst. 60. člena ZPIZ-1. Pritožbeno zatrjevanje o nemožnosti opravljanja drugega ustreznega dela ob omejitvah, indiciranih iz zdravstvenih razlogov oz. izpostavljanje vprašanj katera dela bi zaradi mravljinčenja v zapestjih in posledicah po poškodbi glave sploh lahko opravljal, za razsojo sporne zadeve pravno niso relevantne, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Ob dejanski ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, česar pritožba niti ne prereka, da ima tožnik dopolnjenih le 1 leto in 27 dni pokojninske dobe iz naslova zavarovanja za širši obseg pravic in 4 leta in 1 mesec ter 9 dni iz naslova zavarovanja za ožji obseg pravic, je s prvostopenjsko sodbo tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb in priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zakonito zavrnjen, kljub ugotovljeni III. kategoriji invalidnosti. Po 8. točki 34. člena ZPIZ-1 namreč zavarovanec, ki je pretežni del skupnega obveznega zavarovanja dosegel v zavarovanju za ožji obseg pravic, med drugim ne more pridobiti pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi preostale delovne zmožnosti na temelju II. ali III. kategorije invalidnosti. Torej niti do premestitve na drugo ustrezno delo, ne do denarnega nadomestila za invalidnost. Takšna utemeljitev v izpodbijani sodbi ni sama s seboj v nasprotju, kot zmotno zatrjuje pritožba. Za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi preostale delovne zmožnosti namreč ne zadostuje zgolj dejstvo invalidnosti, temveč morajo biti izpolnjeni še drugi, z ZPIZ-1 predpisani pogoji. V konkretnem primeru torej pokojninska doba iz pretežnostnega zavarovanja za širši obseg pravic.

Ker glede na vse obrazloženo niso podani razlogi za spremembo, niti za razveljavitev izpodbijane sodbe, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. čl. ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Ob takšnem izvidu pritožbenega postopka je bilo potrebno hkrati odločiti, da trpi tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka (154. čl. ZPP).