Jedro

Izpodbijani sklep je toženka, kot sledi iz obrazložitve sklepa in tudi njenega odgovora na tožbo, izdala na podlagi zaključka, da je bila v isti zadevi že izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se nista spremenila. S tega vidika toženka navaja, da je tožnik v zvezi s predmetno vlogo podal enaka dokazila in dokumentacijo. Tožnik pa v tožbi izpostavlja, da je predmetna vloga bistveno obsežnejša ter da je prva vloga imela pet prilog, predmetna pa 32 prilog. Smiselno s tem ugovarja, da je predmetni vlogi priložil tudi dokazila, ki prejšnji vlogi niso bila priložena, kar pomeni, da v postopku še niso bila vsebinsko presojana.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za kulturo št. 1030-15/2019/2 z dne 10. 6. 2019 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka zavrgla tožnikovo vlogo za dodelitev republiške priznavalnine ter v izreku še navedla, da stroški v zvezi s to odločbo niso zaznamovani.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik na podlagi Uredbe o republiških priznavalninah na področju kulture (v nadaljevanju: Uredba) dne 23. 5. 2019 predlagal, da se mu za prispevek k slovenski kulturi dodeli republiška priznavalnina. K tej (v nadaljevanju: predmetni) vlogi za dodelitev republiške priznavalnine je priložil potrdilo ZPIZ Slovenije o pripadajočih pokojninskih dajatvah, vsebinski pregled delovanja (diskografijo) ter dokumentacijo o svojem delu in o odmevih svojega dela v javnosti. Toženka pojasnjuje, da je, skladno z 90. členom Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju: ZUJIK) in 6. členom Uredbe, z odločbo št. 1030-25/2018/7 z dne 13. 12. 2018 (v nadaljevanju: odločba z dne 13. 12. 2018) odločila o vlogi za dodelitev republiške priznavalnine, ki jo je tožnik podal 31. 7. 2018, in sicer je bila vloga zavrnjena. Zoper navedeno odločbo tožnik ni vložil tožbe. Vloga, ki jo je ponovno podal 23. 5. 2019, v ničemer ne spreminja dejanskega stanja, o katerem je bilo odločeno že na podlagi zavrnilne odločbe z dne 13. 12. 2018. Tožnik je podal enaka dokazila in dokumentacijo, na podlagi katere je strokovna komisija že podala mnenje o neizpolnjevanju pogoja izjemnega prispevka k slovenski kulturi, ki bi ga moral tožnik izkazati s pomembnimi domačimi in tujimi priznanji in nagradami za dosežke na kulturnem področju, ter je bila na tej podlagi izdana zavrnilna odločba. Tožnik namreč ni podal nobenega dokazila o prejemu pomembnih domačih in tujih priznanj ter nagrad za avtorske dosežke na kulturnem področju. Tudi predpisi (ZUJIK in Uredba) se v delu, v katerem določajo pogoje za dodelitev republiške priznavalnine, od izdaje zavrnilne odločbe do podaje nove vloge niso spremenili. Glede na navedeno je toženka predmetno vlogo na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) zavrgla.

3. Tožnik navedeni sklep izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Opozarja, da izpodbijani sklep nima podpisa osebe, ki je vodila postopek, navedbe v njem pa niso resnične. Ne drži, da zoper odločbo z dne 13. 12. 2018 tožnik ni vložil tožbe; tudi sicer pa se ne strinja s sklicevanjem na razloge, prepisane iz omenjene odločbe, ki jo je podpisal takratni minister g. T. T. To odločbo je tožnik izpodbijal, od tožbe pa je nato odstopil, ker je navedeni minister zapustil ministrstvo in zato v tožbenem postopku ne bi mogel podati argumentov za svojo odločitev. Tožnik je tako 22. 5. 2019 ponovno podal vlogo za republiško priznavalnino, da bo novi minister o njej verodostojno odločil, gleda na vsa prejeta dokazila o izpolnjevanju pogojev iz 3. člena Uredbe. Prejšnjo vlogo je tožnik dostavil na treh straneh s petimi prilogami, medtem ko je predmetna vloga podana na 15 straneh, z 32 prilogami (dokazili o prejetih nagradah, avtorstvu, sodelovanju tožnika kot instrumentalista, tekstopisca, aranžerja, pri izdaji 35 glasbenih albumov ter kritikah domačih in tujih kritikov glede njegovega dela). Tožnik je namreč upokojeni ustvarjalec na področju kulture, glasbenik, instrumentalist - kitarist, vokalist, skladatelj, aranžer, tekstopisec; ustvarjal je kot član v glasbenih skupinah ..., ..., ..., ..., ..., ..., ..., z A. A. - ... ter B. B. & prijatelji. Sodeloval je pri snemanju več kot 300 skladb različnih izvajalcev ter kot avtor, instrumentalist, vokalist, aranžer pri več kot 35 glasbenih albumih. Meni, da glede na navedeno izkazuje pomembne dosežke v kulturi v smislu 3. člena Uredbe in da je k slovenski kulturi na glasbenem področju prispeval vsaj toliko, kot so prejemniki republiške priznavalnine iz seznama, ki je dostopen na spletu. Med slednjimi je tožnik desetletja dolgo tesno sodeloval s člani slovenskih glasbenih skupin C. C. - ..., Č. Č. - ..., A. A. - ... in D. D., ki so vsi prejemniki priznavalnine, šlo je za skupne nastope na glasbenih odrih, studijska snemanja, skupno ustvarjanje skladb in aranžmajev, za kar so prejeli pomembna domača in tuja priznanja. Tožnikovo delo zato ne more biti manj vredno. Tožnik poudarja, da je, kar je dokumentirano, prejel več pomembnih priznanj in nagrad doma in v tujini, ki jih konkretno našteva, ter izpostavlja, da so bili podeljeni na podlagi odločitev veččlanskih domačih in tujih komisij ter odborov. V nadaljevanju tožbe podaja prikaz svojega dela v tabeli Diskografija. Meni, da bi toženka predmetno vlogo morala obravnavati. Smiselno torej predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovni upravni postopek. Tožbi je priložil izpodbijani sklep, predmetno vlogo s prilogami, odločbo z dne 13. 12. 2018, sklep tega sodišča št. III U 25/2019 z dne 7. 6. 2019, Uredbo ter na spletu objavljena pojasnila toženke glede republiške priznavalnine.

4. Toženka je sodišču predložila upravne spise, ki se nanašajo na zadevo. V odgovoru na tožbo se zavzema za zavrnitev tožbe. Navaja, da dejstvo, da je bila zoper odločbo z dne 13. 12. 2018 vložena tožba, ki je bila nato umaknjena, ni relevantno, oziroma pojasnjuje, da je v času odločanja o predmetni vlogi zgolj ugotovila, da pravno sredstvo ni bilo uporabljeno. Toženka še pojasnjuje, da je upravni postopek vodila uslužbenka E. E., ki ima za to ustrezna pooblastila in izobrazbo. V spisu se nahaja izvod izpodbijanega sklepa, ki je podpisan tudi z njene strani. V fazi odpreme pa je bilo spregledano, da se tožniku pošilja izvod sklepa, ki ga pomotoma ni podpisala, vendar to ni vplivalo na pravilno vodenje postopka in odločitev v zadevi.

5. Tožba je utemeljena.

6. ZUJIK v 90. členu določa, da upokojenemu ustvarjalcu na področju kulture, ki je posebej pomembno prispeval k slovenski kulturi, njegova pokojnina pa ni ustrezna danemu prispevku, lahko minister dodeli republiško priznavalnino po posvetovanju s strokovno komisijo iz 20. člena tega zakona s področja kandidatovega dela. Pri določanju višine republiške priznavalnine se upoštevajo tudi socialne okoliščine. Podrobnejše pogoje in postopek za pridobitev republiške priznavalnine predpiše vlada. To je storila z Uredbo. Tudi ta v 2. členu določa, da minister, pristojen za kulturo, dodeli republiško priznavalnino upokojeni osebi na področju kulture, ki je posebej pomembno prispevala k slovenski kulturi, njena pokojnina pa ni ustrezna danemu prispevku. Po 3. členu Uredbe se šteje, da je predlagatelj s svojim minulim delom posebno pomembno prispeval k slovenski kulturi, če je njegovo ustvarjalno oziroma strokovno delo prepoznavno po izjemnem prispevku oziroma po profesionalnosti intelektualnih storitev, za kar predloži dokazila o prejemu pomembnih domačih in tujih priznanj oziroma nagrad za dosežke na kulturnem področju in dokumentirane kritične odmeve strokovne javnosti oziroma enciklopedične zapise oziroma vrednotenja v strokovni literaturi. V skladu s 4. členom Uredbe se postopek za dodelitev republiške priznavalnine začne na predlog predlagatelja, ki mora vlogi priložiti podatke in listine iz drugega odstavka tega člena, med drugim tudi dokumentacijo o izpolnjevanju pogojev iz 3. člena Uredbe.

7. V obravnavanem primeru je bila o predmetni tožnikovi vlogi za dodelitev republiške priznavalnine (to je vlogi z dne 22. 5. 2019, ki jo je toženka prejela 23. 5. 2019) z izpodbijanim sklepom sprejeta procesna odločitev o zavrženju vloge, in sicer na temelju 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP. Ta določa, da organ zahtevo s sklepom zavrže, če se o isti upravni zadevi že vodi upravni ali sodni postopek, ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice, ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.

8. Izpodbijani sklep je toženka, kot sledi iz obrazložitve sklepa in tudi njenega odgovora na tožbo, izdala na podlagi zaključka, da je bila v isti zadevi že izdana zavrnilna odločba, dejansko stanje in pravna podlaga, na katero se opira zahtevek, pa se nista spremenila. S tega vidika toženka navaja, da je tožnik v zvezi s predmetno vlogo podal enaka dokazila in dokumentacijo, kot v postopku izdaje odločbe z dne 13. 12. 2018 (pri čemer tega, katera konkretna dokazila oziroma dokumentacija o tožnikovem delu je bila priložena predmetni vlogi in katera prvi vlogi, toženka konkretno ne pojasni oziroma navede). Tožnik pa v tožbi izpostavlja, da je predmetna vloga bistveno obsežnejša ter da je prva vloga imela pet prilog, predmetna pa 32 prilog. Smiselno s tem ugovarja, da je predmetni vlogi priložil tudi dokazila, ki prejšnji vlogi niso bila priložena, kar pomeni, da v postopku še niso bila vsebinsko presojana. V tej zvezi sodišče ugotavlja, da so bile predmetni vlogi, kot je razvidno iz upravnih spisov, priložene med ostalim tudi listine glede tožnikovega ustvarjanja oziroma njegovega odmeva z datumi 4. 2. 2019, 5. 2. 2019, 16. 5. 2019, in že iz navedenega tako izhaja, da pri izdaji odločbe z dne 13. 12. 2018 še niso mogle biti presojene.

9. V izpodbijanem sklepu se torej sicer navaja, da nova vloga v ničemer ne spreminja dejanskega stanja, ker da so ji priložena enaka dokazila in dokumentacija. Kot izhaja iz povedanega, pa so predmetni vlogi priložene tudi nove listine, zaključke o dejanskem stanju, ki je pomembno za odločitev, pa je mogoče napraviti le na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (10. člen ZUP). To v obravnavani zadevi ni bilo storjeno, navedeno pa uporabe 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP ne omogoča. Sodišče pripominja, da je takšna stališča sprejelo že v podobni zadevi odločanja o republiški priznavalnini s sodbo II U 262/2017 z dne 4. 4. 2018. 10. Po obrazloženem je bila v obravnavani zadevi storjena bistvena kršitev zgoraj navedenih določb upravnega postopka, ki je vplivala oziroma mogla vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišče je zato na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (ker tudi niso podani pogoji za zavrnitev tožbe po drugem odstavku 63. člena tega zakona) tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V tem bo morala odpraviti storjeno kršitev upravnega postopka, opraviti presojo vseh (tudi novo predloženih) dokazov, vsakega posebej in vseh skupaj, ter nato ponovno odločiti o zadevi.

11. Zaradi ponovnega postopka pa sodišče, glede na navedbe tožnika in razloge toženke, še dodaja, da je sodna praksa že večkrat poudarila, da mora biti upravna odločba, s katero se odloči o vlogi za republiško priznavalnino, konkretno obrazložena v skladu z 214. členom ZUP. Obrazloženo mora biti tudi, zakaj (po katerih merilih) nekatere nagrade in priznanja pomenijo oziroma izkazujejo pomemben dosežek na kulturnem področju, druge pa ne; toženka oziroma strokovna komisija mora torej podati argumentirano oceno prejetih priznanj oziroma nagrad (prim. sodbo I U 1948/2019 z dne 29. 10. 2020, pa tudi sodbe I U 2449/2017 z dne 9. 10. 2018, III U 161/2015 z dne 9. 12. 2015 in I U 1334/2014 z dne 29. 1. 2015). Sodišče nadalje pripominja, da mora toženka navesti takšne razloge za odločitev, da je na tej podlagi mogoče argumentirano zavrniti tudi očitek o njenem arbitrarnem oziroma neenakem odločanju.

12. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo na seji senata, brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega sklepa in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani sklep odpraviti na temelju prvega odstavka 64. člena ZUS-1, stranka z nasprotnim interesom pa v upravnem sporu ni sodelovala (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).