Jedro

Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne v delu, v katerem izpodbija prvostopenjsko odločitev o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo, in se v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

II. V ostalem se revizija zavrne.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 182.2 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od 16. dne od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Tožnik se je 11.11.2000 poškodoval na delovnem mestu pri zavarovancu tožene stranke. Pri tem je utrpel odprt zdrobljen zlom osnovnega členka kazalca desne roke 2.stopnje, stisnjenje in raztrganino kazalca desne roke in podnohtni izliv krvi na kazalcu in palcu desne roke, zaradi česar mu je bilo na prvi stopnji sojenja prisojeno zadoščenje v višini 4.900.000 SIT (od tega 1.400.000 SIT za telesne bolečine, 300.000 SIT za strah, 2.800.000 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in 400.000 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti), od česar je sodišče odštelo revaloriziran, že plačan znesek iz tega naslova (990.080 SIT), medtem ko je bil v presežku (1.890.080 SIT) tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine zavrnjen.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti znižalo na 2.400.000 SIT. V ostalem (glede nepremoženjske škode) je pritožbo, v celoti pa tudi pritožbo tožeče stranke, zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil revizijo glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da bi moralo biti njegovim zahtevkom v celoti ugodeno. Revident se ponovno sklicuje na vse tiste okoliščine, ki po njegovem mnenju opravičujejo odškodnino v celotnih zahtevanih zneskih in ki jih sodišči prve in druge stopnje nista dovolj upoštevali. Poudarja tudi čas čakanja na odškodnino.

Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

V reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo o obsegu pripadajočih denarnih odškodnin za posamične oblike nepremoženjske škode tožnik utemeljuje s ponovnim poudarjanjem okoliščin, ki naj bi po njegovem mnenju opravičevale odškodnino v zahtevanih zneskih. Tak način uveljavljanja revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen, čim se izkaže, da so bila vsa v reviziji ponovno navedena pravno relevantna dejstva, obstoj katerih je v sodbah sodišč prve in druge stopnje neizpodbojno ugotovljen (tretji odstavek 370. člena ZPP), ustrezno in pravilno upoštevana že v pravnomočni sodbi. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnin za telesne bolečine, za strah in duševne bolečine zaradi skaženosti pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode.

Utemeljen pa je revizijski očitek glede odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. V zvezi s tem revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče druge stopnje ni v zadostni meri upoštevalo objektivnega kriterija. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja, tožniku nefunkcionalen kazalec povzroča več težav, kot če ga ne bi imel. Zato je potrebno kot primerljive primere upoštevati primere, kjer je prišlo do amputacije prstov. Odškodnino, ki jo je prisodilo sodišče druge stopnje, je v primerjavi s podobnimi primeri v sodni praksi prenizka (glej II Ips 87/96, II Ips 68/97, II Ips 301/98...). Po oceni revizijskega sodišča je tako primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 11.684,19 EUR (prej 2.800.000 SIT) kot je to prisodilo sodišče prve stopnje. Skupna odškodnina torej znese 20.447,34 EUR (prej 4.900.000 SIT).

Neutemeljeno je tudi revizijsko sklicevanje na pravni pomen čakanja na odškodnino. Pretek časa od nastanka škode do odločanja vpliva na odmero višine odškodnine le, če dolžina čakanja na satisfakcijo in druge okoliščine primera to opravičujejo. Zgolj okoliščina, da je bilo odločeno po daljšem času, sama po sebi ni zadosten razlog za odmero višje odškodnine (primerjaj sodbi II Ips 351/2003 in II Ips 1025/2007).

Zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena in prvega odstavka 380. člena ZPP odločilo kot v izreku te sodbe.

V odločitev o pravdnih stroških je revizijsko sodišče poseglo samo toliko, kolikor je zaradi spremembe sodbe sodišča druge stopnje spremenjen uspeh tožnika v pritožbenem postopku. Uspeh tožnika se s potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje ni spremenil. Sodišče je poseglo v odločitev o pritožbenih stroških, in sicer tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka, glede na to, da sta bili pritožbi obeh strank glede višine nepremoženjske škode zavrnjeni (ravno delna ugoditev pritožbi tožene stranke glede višine nepremoženjske škode je vplivala na to, da je sodišče naložilo delno plačilo pritožbenih stroškov tožeči stranki). Tožena stranka pa mora tožeči stranki povrniti revizijske stroške, ki so odmerjeni od zneska, s katerim je tožnik uspel v reviziji (1.669.17 EUR) (drugi odstavek 165. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP), pri čemer le-ti znašajo 258.88 EUR (predstavljajo nagrado odvetniku za sestavo revizije, poročilo o uspehu revizije in 20% DDV). Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z odvetniško tarifo. Revizijsko sodišče je na podlagi drugega odstavka 313. člena ZPP določilo tudi rok za izpolnitev obveznosti plačila pravdnih stroškov in začetek teka zamude pri njihovem plačilu.