Jedro

Presoja višine denarne odškodnine zaradi duševnih bolečin ob trajnem zmanjšanju življenjske aktivnosti.

Sodišče druge stopnje se je očitno strinjalo z višino nepremoženjske škode za telesne bolečine, pa tudi z višino škode nastale zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, čeprav je pritožbi bilo priloženo dopolnilno izvedensko mnenje, po katerem naj bi zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnici povzročilo kar 50 % invalidnost. Ob tem je vprašljiva predvsem pravna ocena pritožbene stopnje, da je "vprašanje invalidnosti v odstotkih nepomembno".

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se v zavrnilnem delu in v izreku o pravdnih stroških razveljavita, zadeva pa se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da ji mora tožena stranka plačati odškodnino v znesku 291.160,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 24.1.1992 dalje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Pritožbi obeh pravdnih strank je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti takšni sodbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava vlaga revizijo tožeča stranka s predlogom, naj revizijsko sodišče sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tožnici ni bila odmerjena pravična denarna odškodnina glede na določbo člena 200. ZOR.

V času odločanja na drugi stopnji je pritožbeno sodišče sicer razpolagalo z novim dokazom o višji stopnji invalidnosti tožnice, vendar je menilo, da ocena invalidnosti v odstotkih ni pravno pomembna. Stopnja invalidnosti je objektivni pokazatelj, na katerega podlagi je mogoče določiti višino odškodnine.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Dejstva na katerih podlagi je sodišče prve stopnje presojalo obseg tožničine nepremoženjske škode in višino odškodnine, temelje predvsem na mnenju izvedenca dr. ... in izpovedi izvedene priče dr. ... Prizadetost tožničine vratne hrbtenice s posledičnimi težavami je takšne narave, da nižji sodišči nista pomišljali, ko sta ugotavljali obstoj nepremoženjske škode zaradi duševnih bolečin kot posledice zmanjšanja življenjskih aktivnosti in telesnih bolečin. Pravno podlago za določitev višine odškodnine sta našli v določbi 200. člena ZOR.

Vendar pa ima revizija prav, da je glede obsega nepremoženjske škode in njene višine materialno pravo zmotno uporabljeno. Tožeča stranka je v pritožbi izpodbijalo sodbo sodišča prve stopnje v celoti. Sodišče druge stopnje je takšno pritožbo sicer upoštevalo, vključno z njeno dopolnitvijo, vendar se je očitno strinjalo z višino nepremoženjske škode za telesne bolečine, pa tudi z višino škode nastale zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, čeprav je pritožbi bilo priloženo dopolnilno izvedensko mnenje, po katerem naj bi zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnici povzročilo kar 50 % invalidnost. Ob tem je vprašljiva predvsem pravna ocena pritožbene stopnje, da je "vprašanje invalidnosti v odstotkih nepomembno". Res je sicer, da je ugotavljanje stopnje invalidnosti predvsem dejansko vprašanje, vendar pa je odmera pravične denarne odškodnine za pretrpljene (in bodoče) duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti možna le ob ugotovitvi okoliščin primera in stopnje bolečin (člen 200. ZOR). Pravilna uporaba materialnega prava terja torej popolno ugotovljeno dejansko stanje. Zavrnitev odškodnine iz tega naslova preko zneska 300.000,00 SIT do zahtevanih 1,000.000,00 SIT je torej posledica nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kar ima za posledico revizijsko odločitev po določbi 2. odstavka 395. člena ZPP (razveljavitev sodb nižjih sodišč v zavrnilnem delu in vrnitev zadeve v tem obsegu v novo sojenje sodišču prve stopnje).

Opisana odločitev revizijskega sodišča pa se nanaša tudi na tisti del sodb nižjih sodišč, ki je določil višino odškodnine za fizične bolečine tožnice. Pritožbena stopnja se je očitno strinjala z razlogi sodbe sodišča prve stopnje, da je odškodnina iz tega naslova v znesku 14.000,00 SIT zadostna zato, ker je treba "telesne bolečine", ki se stalno ponavljajo upoštevati v sklopu težav v zvezi s funkcionalno prizadetostjo ". Temu stališču nasprotna pritožbena trditvena podlaga je jasna, revizijska pa jo vsebinsko povzema. Revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP tudi po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava. V tem okviru obvelja ugotovitev, da po določbi 200. člena ZOR denarna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine obsega vse bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter tudi bodoče telesne bolečine, ki se bodo po naravi stvari pojavljale, medtem ko škoda zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti posega v psihično sfero oškodovanca, ki zaradi funkcionalne prizadetosti, eventualno povečanih naporov in prikrajšav v vsakdanjem življenju, duševno trpi. Nižji sodišči sta torej z opisanim ravnanjem, ko sta posebej opredelili škodo zaradi telesnih bolečin neposredno po škodnem dogodku, kasnejše telesne bolečine pa vštevali v drugo odškodninsko postavko, zmotno uporabili materialno pravo.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ob nakazani pravilni uporabi materialnega prava znova odloči o tistem delu odškodnine za tožničino nepremoženjsko škodo, ki je v opisanem obsegu predmet zavrnitve tožbenega zahtevka. Glede na že opisane revizijske razloge posebni napotki za sojenje na prvi stopnji niti niso potrebni (ob povsem jasni usmeritvi, ki se nanaša ne samo na presojo škode zaradi prestanih telesnih bolečin, temveč ob dopolnjenem izvedenskem mnenju predvsem na obseg škode, ki tožnici nastaja zaradi duševnih bolečin v posledici zmanjšanja življenjske aktivnosti).

Izrek o stroških, ki so nastali na pritožbeni stopnji in izrek o revizijskih stroških, ki so zaradi delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje nadaljnji pravdni stroški, temelji na določbi 166. člena ZPP.

Določbe zakona o pravdnem postopku in zakona o obligacijskih razmerjih, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).