Jedro

Kdo sta v konkretnem primeru stranki posojilnega razmerja in kakšna je vsebina pogodbe, sta dejanski vprašanji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo solidarno zavezalo oba toženca, da plačata tožnici znesek 30.670.691 SIT, v presežku (razlika do 39.227.531,55 SIT z obrestmi) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Sodišče prve stopnje je tožencu M. N. tudi naložilo, da izroči tožnici listino, na podlagi katere bo mogoča vknjižba zastavne pravice pri nepremičninah, vpisanih v vl. št. 1834 in vl. št. 1684, obe k.o..., na temelju posojilne pogodbe z dne 28.5.1992, v znesku 61.355 evrov v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju na dan plačila, kolikor se je nanašal zahtevek na vknjižbo zastavne pravice pri navedenih nepremičninah na večji znesek tolarske protivrednosti pa je zahtevek zavrnilo. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo prvotoženca proti navedeni sodbi in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v obsodilnem delu.

Prvotoženec je vložil revizijo proti navedeni sodbi pritožbenega sodišča zaradi "zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka". Stališče revidenta je, da tožnica "ni aktivno legitimirana za to pravdo", ker ni podpisnica posojilne pogodbe iz katere izvaja tožbene zahtevke. V danem primeru ne gre za direktno zastopanje in je zato stranka pogodbe V. F., ki je pogodbo tudi lastnoročno podpisala. Tožena stranka ni dolžna vedeti, da je med V. F. in tožnico pooblastilno razmerje, še posebej pa ne, kakšna je natančna pravna narava takšnega razmerja. V posojilni pogodbi sicer res piše, da V.F. sklepa pogodbo "za račun" tožeče stranke, vendar toženi stranki ni in ne more biti znano ali gre za direktno ali indirektno zastopanje. Za aktivno legitimacijo je tudi nepomembna vsebina 5. in 6. člena pogodbe, ki se nanaša na vknjižbo hipoteke. Ker tožena stranka ni dolžna vedeti za navedeno pooblastilno razmerje, to razmerje zanjo ne more imeti pravnih učinkov. Posojilo je dolžan vrniti le tisti posojilojemalec, ki ga je dejansko tudi prejel in je zato bistveno ali je bil denar dejansko izročen posojilojemalcu ali pa morda njegovemu poroku. Tožena stranka denarja fizično nikoli ni prejela, tega kdo je denar fizično prejel pa ni ugotovilo niti sodišče prve stopnje. Zato se tožena stranka "čudi", da ji je sodišče naložilo plačilo oziroma vrnitev domnevno prejetega posojila. Tožena stranka tudi ni dolžna izročiti tožnici listine z notarsko overjeno intabulacijsko klavzulo. Posel ima namreč ključno pomanjkljivost, ker ne izpolnjuje pogoja obličnosti.

Obličnost je bila namreč predpisana za veljavnost samega pravnega posla. Določena obličnost je način izražanja pogodbene volje strank. Volja ni bila izražena v za to predpisani obliki in se zato šteje, da volja sploh ni bila izražena. S tem v zvezi naj bi sodišči zmotno uporabili določbe 70. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Pogodba je bila tudi oderuška, saj je tožnica zahtevala plačilo oderuških obresti. Dejstvo, da je tožena stranka najela posojilo, že samo po sebi kaže na to, da ni bila v dobrem gmotnem položaju. Da je bila gmotna stiska tožene stranke velika, očitno izhaja tudi iz nesorazmerja višine posojila in vračila. Sodišče druge stopnje se tudi ni izreklo ali "dejanski prevzem" denarja smatra za dejansko ali pravno vprašanje. Ne more biti vseeno ali je morda porok namesto tožene stranke fizično denar prevzel, saj za prevzem denarja ni imel pooblastila. Sodišče druge stopnje naj bi s tem v zvezi "priredilo" dejansko stanje, pri čemer sploh ne gre za neko gramatikalno podrobnost, temveč za vsebinsko vprašanje, ali tožena stranka je ali ni prevzela denarja.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku - ZPP je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje pri odločanju nista storili v reviziji zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, v zvezi z odločanjem o tožbenih zahtevkih pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Revizijskih trditev o dejstvih zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP v revizijskem postopku ni mogoče upoštevati.

Kdo sta v konkretnem primeru stranki posojilnega razmerja in kakšna je bila konkretna vsebina pogodbe, sta dejanski vprašanji in je glede odgovora nanju revizijsko sodišče v celoti vezano na ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, da je D. S. dne 28.5.1992 posodila sporni znesek M. N., ta pa posojenega zneska ni nikoli vrnil. Ali je imela V. F. v razmerju do posojilojemalca vlogo posojilodajalkine pooblaščenke je sicer pravno vprašanje, sodišči prve in druge stopnje pa sta ga pravilno rešili glede na ugotovitev, da je F. določena za pooblaščenko v uvodu pisne pogodbe o posojilu. Iz dejstva, da je prvotoženec podpisal pogodbo, sta sodišči tudi materialnopravno pravilno zaključili, da je prvotoženec vedel, ali bi po okoliščinah lahko sklepal, da je F. posojilodajalkina zastopnica (primerjaj tretji odstavek 85. člena ZOR). Posojilna pogodba zato brez dvoma zavezuje S. (oziroma njeno pravno naslednico) in toženca M. N., zaradi tega pa so tudi brez pomena vsi revizijski pomisleki o naravi zastopanja in pravnih razmerij med strankami.

Ali je prvotoženec prevzel od posojilodajalkine pooblaščenke denar, je pravno vprašanje. Izročitev denarja v smislu prvega odstavka 559. člena ZOR ne pomeni, da bi morala posojilodajalkina pooblaščenka poskrbeti, da bo posojilojemalec izročeni denar tudi osebno odnesel iz prostora v katerem je bila podpisana pogodba, potem ko je prvotoženec tudi pisno potrdil prejem denarja (3. člen pogodbe). Ob podpisu pogodbe in izročitvi denarja sta bila navzoča posojilojemalec (prvotoženec) in porok (drugotoženec), ki je zato lahko odnesel denar le z revidentovim soglasjem. Takšna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje (ki ni bila izpodbita v pritožbenem postopku) povsem sovpada z zaključkom pritožbenega sodišča, da je bil prvotožencu izročen znesek posojila.

Pritožbeno sodišče je v zadnjem odstavku tretje in prvem odstavku četrte strani sodbe obširno (pravilno) odgovorilo na revidentovo vprašanje ali je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo denarni znesek na podlagi oderuške pogodbe. Revizijsko sodišče s tem v zvezi povsem soglaša s stališčem, da pogodba ni bila oderuška v nesimuliranem delu (66. člen in smiselna uporaba 105. člena v zvezi z drugim odstavkom 142. člena ZOR).

Pravilno je stališče sodišča, da določbe 5. in 6. člena posojilne pogodbe predstavljajo zavezovalni pravni posel glede ustanovitve hipoteke na revidentovih nepremičninah. Posebna obličnost v zvezi z overitvijo vsebine razpolagalnega posla je sicer res predpisana tudi zaradi varstva interesov stranke (lastnika zastavljene nepremičnine). Vendar pa je potrebno namen zakonodajalca pri predpisovanju obličnosti ugotoviti v vsakem konkretnem primeru posebej (primerjaj Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 366). V konkretnem primeru je sklenil hipotekarno pogodbo posojilojemalec za zavarovanje svojega dolga. Hipoteka predstavlja torej le sredstvo za utrditev že nastale lastne obveznosti in zato pri pravilni razlagi predpisov o obličnosti ni potrebna dodatna zaščita hipotekarnega dolžnika pred morebitnim lahkomiselnim ravnanjem. Odločitev sodišča v zvezi s hipotekarno pogodbo je tudi v skladu z interpretacijskim načelom afirmacije pogodb (pogodba naj ostane v veljavi, če je le mogoče).

Revizijsko sodišče ni posebej presojalo revizijskih navedb, ki niso odločilnega pomena (383. člen v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP). Revizijo je zavrnilo zato, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena in tudi ne razlogi na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (378. člen ZPP). Odločitev sodišča implicira tudi odločitev o zavrnitvi revidentovega predloga za povrnitev revizijskih stroškov (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).