Jedro

Pravica do solidarnostne pomoči je določena s Kolektivno pogodbo dejavnosti gostinstva in turizma, tako da je splošni akti delodajalca ne morejo ožiti. Skladno s kolektivno pogodbo je predlog reprezentativnega sindikata pogoj za pridobitev pravice do solidarnostne pomoči le takrat, ko gre za "druge izjemne primere", ne pa za primere, ki so izrecno našteti v kolektivni pogodbi. Ker je tudi tožnikov primer vnaprej predviden (daljša bolezen), je njegov zahtevek za plačilo solidarnostne pomoči utemeljen za vsako leto, v katerem je bil v bolniškem staležu, četudi tovrstnega predloga reprezentativnega sindikata ni bilo.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se prvi in tretji odstavek izreka izpodbijane sodbe delno spremenita tako, da se v tem delu v celoti glasita: „Tožena stranka je dolžna tožniku izplačati solidarnostno pomoč za leta 2005, 2006, 2007 in 2008 v znesku 1.458,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2009 do plačila, v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

Zavrne se, kar tožnik zahteva več iz tega naslova, to je plačilo zneska 2,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2008 do plačila ter zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneskov 335,51 EUR (80.401,50 SIT) za čas od 1. 4. 2005 do 6. 7. 2009, 351,79 EUR (84.302,00 SIT) za čas od 1. 4. 2006 do 6. 7. 2009, 370,25 EUR od 1. 4. 2007 do 6. 7. 2009 in od zneska 400,49 EUR od 1. 4. 2008 do 6. 7. 2009. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 393,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne do izteka tega roka do plačila.“ V preostalem se pritožba tožnika zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke se v delu, ki se nanaša na plačilo razlike med vtoževano in dosojeno odpravnino, šteje za predlog za izdajo zamudne sodbe.

V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi izpodbijani del prvostopenjske sodbe.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je dolžna povrniti njegove stroške v znesku 260,16 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku tega roka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za izplačilo solidarnostne pomoči za leto 2005 v višini 335,51 EUR (prej 80.401,50 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2005, za leto 2006 v višini 351,79 EUR (84.302,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2006 dalje do plačila, za leto 2007 v višini 370,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2007 in za leto 2008 v višini 403,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2008 (prvi odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku izplača odpravnino v višini 1.392,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2008 do plačila (drugi odstavek izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (tretji odstavek izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe ter odločitev o stroških postopka se tožnik pritožuje iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da v vseh primerih, ki so našteti v 4. alineji prvega odstavka 63. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma (KPGT, Ur. l. RS, št. 83/97) solidarnostna pomoč delavcu pripada le na predlog sindikata. Ta predlog je predviden zgolj za druge izjemne primere in ne tudi v primeru bolezni in nesreč ali požarov. Reprezentativni sindikat tako ni pristojen, da bi presojal, kateremu delavcu, ki ga je doletela bolezen pripada pravica do solidarnostne pomoči in kateremu ne. Sindikat je zadolžen zgolj za to, da predlaga v katerih drugih izjemnih primerih bo podal predlog delodajalcu in v katerih izjemnih primerih tega ne bo storil. V kolikor bi držala razlaga sodišča prve stopnje, bi bil delavec odvisen od sindikata, ki bi se lahko brez razloga odločil, da ne bo podal predloga. Tudi v drugih kolektivnih pogodbah, tako na primer v kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji je določeno, da delavcu po avtomatizmu pripada pravica do solidarnostne pomoči. Obe kolektivni pogodbi sta v tej določbi povsem enaki, s tem, da KPGT vsebuje tudi dodaten primer, to je „v drugih izjemnih primerih na predlog sindikata“. Določba pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev K. d.d. (v nadaljevanju: pravilnik) spreminja določilo kolektivne pogodbe, saj ta pridobitve pravice ne pogojuje z nikakršno zahtevo, še manj pa zahtevo, da bi bila ta utemeljena. Pravilnik je tako v neskladju z veljavno kolektivno pogodbo. Zmotna je tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je uspel z 47,70 %, uspeh tožene stranke pa znaša 52,30 %. Tožnik je poleg stroškov, ki jih je priglasila tudi tožena stranka, priglasil še stroške kilometrine zase in za svojega pooblaščenca v skupni višini 160,00 EUR, kar pomeni, da bi moral dobiti povrnjene stroške postopka v višini 58,24 EUR. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov „glede zavrnilnega dela glede vtoževane odpravnine“, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti. Napačna je tudi odločitev, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka. Tožnik z večjim delom tožbenega zahtevka ni uspel in zato je toženi stranki dolžan povrniti stroške postopka. Dejansko stanje glede odmere stroškov je ostalo nepravilno ugotovljeno, posledično pa je bilo zmotno uporabljeno tudi materialno pravo. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče ugodilni del izpodbijane sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek v tem delu delno zavrne in da mu posledično naloži plačilo celotnih stroških postopka, podredno pa predlaga, da pritožbeno sodišče ugodilni del izpodbijane sodbe in odločitev o stroških postopka razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo tožnika navedla, da je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne zahtevek za plačilo jubilejne nagrade (pravilno solidarnostna pomoč), češ da se za daljšo bolezen jubilejna nagrada (pravilno solidarnostna pomoč) lahko prizna le v primeru utemeljenega predloga sindikata, kakor to določa KPGT. To je logično, saj gre za socialno pravico in pomoč, ki je namenjena nadomestitvi prikrajšanja delavca. Tega prikrajšanja pri tožniku ni bilo, saj je bila njegova plača zaradi več let trajajočega bolniškega staleža ves čas enaka. Reprezentativni sindikat ni našel razloga za utemeljen predlog, prav tako pa je tudi tožena stranka štela, da niso izpolnjeni pogoji za izplačilo solidarnostne pomoči. Tudi tožnik je pojasnil, da se je na sindikat le enkrat obrnil z zahtevo za izplačilo solidarnostne pomoči. Tožnik nima interesa za pritožbo zoper odločitev o stroških postopka, saj je ta odločitev bila v njegovo korist in bi v resnici tožnik toženi stranki moral povrniti njene stroške postopka. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa se v delu, ki se nanaša na višji zahtevek za plačilo odpravnine, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe, v preostalem pa je neutemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožnika Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbo 4. alineje prvega odstavka 63. člena KPGT, ko je štelo, da tudi v primeru daljše bolezni solidarnostna pomoč delavcu pripada le v primeru, če tako predlaga reprezentativni sindikat. Kaj takšnega iz citirane določbe ne izhaja. Ta namreč določa, da delavcu pripada solidarnostna pomoč v primeru „daljše bolezni (nad 3 mesece), enkrat letno, elementarne nesreče ali požara, ki prizadenejo delavca, in v drugih izjemnih primerih na predlog reprezentativnega sindikata pri delodajalcu“ v višini najmanj 30 % povprečne plače. Tako jezikovna kot zgodovinska razlaga te določbe pokažeta, da je predlog reprezentativnega sindikata pogoj le takrat, ko gre za „druge izjemne primere“, ne pa takrat, ko gre za daljšo bolezen, elementarno nesrečo ali požar in tudi ne, ko gre za smrt delavca, smrt ožjega družinskega člana ali nastanek težje invalidnosti (kar so primeri, našteti v prvih treh alinejah prvega odstavka 63. člena KPGT). Pri zgodovinski razlagi je potrebno upoštevati, da je pred uveljavitvijo KPGT iz leta 1997 veljala Kolektivna pogodba delavcev gostinstva in turizma Slovenije (Ur. l. RS, št. 45/94), ki je primere, v katerih delavcu pripada solidarnostna pomoč v višini povprečne plače v gospodarstvu Republike Slovenije ali podjetja za pretekle tri mesece naštevala v šestih alinejah (pri čemer je bila za primer smrti delavca določena višja solidarnostna pomoč v višini dveh povprečnih plač). Tako je bila v 4. alineji 59. člena citirane kolektivne pogodbe iz leta 1994 navedena daljša bolezen (nad 3 mesece), v 6. alineji pa drugi izjemni primeri na predlog sindikata. Primerjava obeh kolektivnih pogodb torej pokaže, da so v 59. členu kolektivne pogodbe iz leta 1994 navedeni povsem isti primeri, kot v 63. členu KPGT, razlika je le v višini solidarnostne pomoči. S kasnejšo panožno kolektivno pogodbo so bili primeri, ki so bili prej navedeni v treh samostojnih alinejah združeni v eno samo, pri čemer je bil kriterij za združitev tak, da so v vsaki alineji našteti primer, za katere je določena ista višina solidarnostne pomoči. Nobenega razloga ni, zakaj bi bil zgolj zaradi drugačne tehnike naštevanja primerov (v skupni alineji, namesto v samostojnih alinejah), predlog sindikata sedaj obvezen tudi za ostale primere v novi združeni alineji (daljša bolezen, elementarne nesreče, požari), čeprav je bil prej predviden le za „druge izjemne primere“. Tudi jezikovna razlaga določbe 4. alineje prvega odstavka 63. člena KPGT pokaže, da se dostavek „na predlog reprezentativnega sindikata pri delodajalcu“ lahko nanaša le na druge izjemne primere, ne pa tudi na ostale primere, ki so pred tem našteti v isti alineji in tudi ne na primere, ki so našteti v predhodnih alinejah.

Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na to, da tudi 3. člen Pravilnika o plačah in drugih prejemkih delavcev K. d.d. (v nadaljevanju pravilnik) določa, da se solidarnostna pomoč izplača na predlog sindikata. Pravica do solidarnostne pomoči je določena s KPGT in splošni akt delodajalca pogojev za pridobitev te pravice ne more ožiti. Sicer pa iz akta, ki ga je predložila tožena stranka (priloga B/1) in katerega avtentičnost je vsaj vprašljiva, niti ne izhaja to, kar trdi sodišče prve stopnje. Tožena stranka je predložila prvo stran pravilnika, ki se konča s 3. točko, tej strani pa je predložila še eno, ki je očitno samo prekrita fotokopija neke druge strani, ki je označena s številko 5 in pri kateri je prekrit ves tekst, razen dveh stavkov, ki se nanašata na solidarnostno pomoč. Zapisa, da se delavcu solidarnostna pomoč dodeli na podlagi njegove utemeljene zahteve, ali na utemeljen predlog reprezentativnega sindikata v primerih, ki jih določa kolektivna pogodba, ni mogoče tolmačiti tako, kot je to storilo sodišče prve stopnje, saj iz tega besedila jasno izhaja, da solidarnostno pomoč lahko tudi zahteva samo delavec.

Zmotno je stališče tožene stranke, da naj bi iz uveljavljene sodne prakse izhajalo, da delavcu solidarnostna pomoč pripada le enkrat, čeprav bolezen traja več let. Sodne odločbe, na katere se je sklicevala tožena stranka, so se namreč nanašale na panožne kolektivne pogodbe, ki so bile v določbah o solidarnostni pomoči povsem drugačne od KPGT. Tako se je sodba pritožbenega sodišča Pdp 685/95 z dne 30. 1. 1997 nanašala na kolektivno pogodbo gradbene dejavnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 3/91), ki je v 4. točki 57. člena določala, da delavcu solidarnostna pomoč v višini povprečnega čistega osebnega dohodka v gospodarstvu RS za pretekle tri mesece med drugim pripada tudi v primeru daljše bolezni (nad 30 dni). Ob takšni dikciji je razumljivo stališče pritožbenega sodišča, da je edini pogoj za izplačilo solidarnostne pomoči bolezen, ki je daljša od 30 dni in da je vseeno, koliko časa je ta bolezen trajala ter da je delavec za vsako posamezno daljšo bolezensko odsotnost upravičen le do enkratnega izplačila solidarnostne pomoči. Podobno velja glede sodbe pritožbenega sodišča Pdp 433/2001 z dne 24. 4. 2003, ki se nanaša na pravico do solidarnostne pomoči iz 53. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti zasebnih delodajalcev (Ur. l. RS, št. 26/91, 34/96, 40/97). Tudi ta določba je podobna citirani določbi kolektivne pogodbe gradbene dejavnosti Republike Slovenije. Še zlasti pa je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke na sodbo pritožbenega sodišča, Pdp 1097/2005 z dne 9. 6. 2006, saj je bilo v njej zavzeto ravno nasprotno stališče, kot pa trdi tožena stranka. Ob sklicevanju na določbo drugega odstavka 68. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 37/96), ki je vsebinsko identična določbi 4. alineje prvega odstavka 63. člena KPGT, je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da je delavec, ki je bil v daljšem bolniškem staležu v dveh letih, upravičen do izplačila solidarnostne pomoči za vsako leto, v katerem je izpolnil pogoj iz citirane določbe. Iz sodne prakse pritožbenega sodišča tako izhaja, da je v primeru takšnega materialnega predpisa, kot je vsebovan v 63. členu KPGT, delavec upravičen do solidarnostne pomoči za vsako leto, v katerem je bil nad tri mesece v bolniškem staležu, ne glede na to, da bolniški stalež ni bil prekinjen.

Navedeno pomeni, da tožnik utemeljeno zahteva izplačilo solidarnostne pomoči za vsako leto, v katerem je bil v bolniškem staležu. Med strankama ni sporno, da je bila tožniku solidarnostna pomoč izplačano le za leto 2004, ne pa tudi za naslednja leta, čeprav je bil tožnik v bolniškem staležu brez prekinitve od 14. 8. 2004 do 5. 11. 2008. Glede na navedeno tožnik utemeljeno vtožuje solidarnostno pomoč tudi za leta 2005, 2006, 2007 in 2008. Tožena stranka je oporekala tudi višini zahtevka ter pri tem navajala, koliko je znašala povprečna plača v posameznih letih, ne da bi pri tem opredelila, ali gre za povprečno plačo v Republiki Sloveniji ali povprečno plačo tožene stranke. Drugi odstavek 63. člena KPGT namreč določa, da je osnova za izračun solidarnostne pomoči povprečna plača za pretekle tri mesece v Republiki Sloveniji ali pa v podjetju. Tožnik je navajal, da je upošteval podatke o povprečni plači v Republiki Sloveniji in ker KPGT določa alternativno možnost uporabe osnove za izračun solidarnostne pomoči, je pritožbeno sodišče preverilo, kolikor je znašala povprečna plača v Republiki Sloveniji v času, ko je tožnik pridobil možnost zahtevati izplačilo solidarnostne pomoči za posamezno leto, kar se je vsakič zgodilo po izteku prvih treh mesecev v posameznem letu. Tako je iz poročila o gibanju plač za marec 2005 (Ur. l. RS, št. 53/2008) razvidno, da je povprečna mesečna bruto plača za obdobje januar 2005 – maj 2005 znašala 270.994,00 SIT, 30 % tega zneska znaša 81.298,20 SIT, kar je več od vtoževanega zneska. Podobno velja tudi glede podatkov o povprečni bruto plači za obdobje januar – marec v letih 2006 in 2007. Iz poročila o gibanju plač za marec 2006 (Ur. l. RS, št. 52/2006) izhaja, da je povprečna plača znašala 281.574,00 EUR, kar je več od osnove, ki jo je upošteval tožnik. Tudi iz poročila o gibanju plač za marec 2007 (Ur. l. RS, št. 45/2007) izhaja, da je povprečna bruto plača za obdobje januar – marec 2007 znašala 1.238,46 EUR, 30 % tega zneska znaša 371,53 EUR, kar je več od zneska, ki ga tožnik vtožuje. Le v letu 2008 je bila povprečna mesečna bruto plača nižja od osnove, ki jo je upošteval tožnik. Iz poročila o gibanju plač za marec 2008 (Ur. l. RS, št. 53/2008) izhaja, da je povprečna mesečna bruto plača za obdobje januar 2008 – maj 2008 znašala 1.334,98 EUR. Tožnik je upravičen do solidarnostne pomoči v višini 30 % tega zneska, kar znaša 400,49 EUR in ne do zneska 403,31 EUR, kakor je vtoževal, kar pomeni, da tožnik iz tega naslova zahteva 2,82 EUR več, kot pa mu gre.

Med strankama pa je sporno tudi, od kdaj tečejo zakonske zamudne obresti od vtoževanih zneskov solidarnostne pomoči. Tožnik zahteva, da se mu obresti dosodijo od vsakega 1. 4. za solidarnostno pomoč, ki se nanaša na tisto leto. Res je, da je s potekom treh mesecev bolniškega staleža tožnik pridobil pravico do solidarnostne pomoči, vendar to ne pomeni, da je s potekom tega časa tožena stranka že prišla v zamudo. V KPGT rok za izplačilo solidarnostne pomoči ni določen, zato je potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001, 40/2007). Ta določa, da takrat, kadar rok za izpolnitev ni določen, dolžnik pride v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni obveznost. S tem, da je v KPGT določeno, da je delavec upravičen do solidarnostne pomoči v primeru daljše bolezni, še ni določen datum zapadlosti, temveč le minimalno obdobje, po katerem je delavec sploh upravičen do takšne pomoči. Z vsakim 1. 4. posameznega koledarskega leta je tožnik sicer pridobil pravico, da zahteva solidarnostno pomoč, njegova stvar pa je bila, kdaj bo to pravico realiziral. Navedeno pomeni, da je tožena stranka v zamudo lahko prišla šele potem, ko je tožnik od nje zahteval, naj izpolni svoje obveznosti.

Med strankama je bilo sporno tudi, kdaj je tožnik toženo stranko pozval, da izpolni svojo obveznost iz naslova solidarnostne pomoči za sporno obdobje. Tožnik je v spis vložil dopis z dne 20. 10. 2007 (priloga A/5), s katerim je od tožene stranke zahteval plačilo solidarnostne pomoči za leta 2005, 2006 in 2007. Tožena stranka je prejem tega dopisa zanikala, priznala pa je prejem poziva tožnikovega pooblaščenca z dne 2. 7. 2009 (priloga A/9), s katerim je ta v tožnikovem imenu zahteval plačilo kasneje vtoževanih zneskov. Tožnik je sodišču predložil vročilnico, iz katere je razvidno, da je bilo pisanje toženi stranki vročeno 7. 7. 2009. Razumljivo je, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejstev v zvezi s tožnikovo zahtevo za plačilo jubilejne nagrade, saj je tožnikov zahtevek zavrnilo. Ne glede na navedeno pa ni nobene ovire, da teh dejstev ne bi moglo ugotavljati pritožbeno sodišče, saj se ta dejstva ugotavljajo izključno na podlagi listin. V skladu s 3. alinejo 358. člena ZPP pritožbeno sodišče ne razveljavi izpodbijane sodbe in zadeve ne vrne v novo sojenje, če sodišče prve stopnje ni presodilo listin, stranke pa so imele možnost obravnavanja teh dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje. Stranki sta se o obeh navedenih listinah izrekli, kar pomeni, da sta imeli možnost obravnavanja, zato pritožbeno sodišče lahko ugotavlja, kdaj je tožnik od tožene stranke zahteval, da izpolni svojo obveznost iz naslova solidarnostne pomoči za obdobje od leta 2005 do 2008. Pritožbeno sodišče šteje, da je tožnik dokazal le vročitev poziva z dne 2. 7. 2009, zato je do zakonskih zamudnih obresti od utemeljeno vtoževanih zneskov solidarnostne pomoči upravičen od 7. 7. 2009. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 3. alineje 358. člena ZPP pritožbi tožnika delovno ugodilo in izpodbijani zavrnilni del prvostopenjske sodbe spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku za leta 2005, 2006 in 2007 plača vtoževane zneske solidarnostne pomoči, za leto 2008 pa ji je naložilo, da mu izplača znesek 400,49 EUR in ne vtoževanih 403,31 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2009 dalje do plačila. Posledično je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (več o tem v naslednji točki obrazložitve).

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je spoznalo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti. Navedeno pomeni, da v veljavi ostane odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zneska 2,82 EUR iz naslova solidarnostne pomoči za leto 2008 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2008 dalje ter odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih vtoževanih zneskov solidarnostne pomoči za čas od 1. 4. v letu, na katerega se zahtevek nanaša do vključno 6. 7. 2009. Zaradi preglednosti je pritožbeno sodišče celoten izrek v zvezi z zahtevkom za plačilo solidarnostne pomoči oblikovalo na novo, tako da vključuje ugodilni in zavrnilni del. Zaradi spremenjene odločitve glede zahtevka za plačilo solidarnostne pomoči, ob tem, da je potrjena odločitev o jubilejni nagradi (o tem več v nadaljevanju v zvezi s pritožbo tožene stranke), je potrebno znova odločiti tudi o celotnih stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je s tožbo zahteval plačilo zneska 2.919,09 EUR, dosojen pa mu je bil znesek 2.850,59 EUR, kar pomeni, da njegov uspeh v tem sporu znaša 97,65 %. Glede na to, da tožnik ni uspel le z neznatnim delom tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti vse pred sodiščem prve stopnje utemeljeno priglašene pritožbene stroške. Ti znašajo 393,00 EUR (nagrada za postopek 159,90 EUR, nagrada za narok 147,60 EUR, pavšalni materialni stroški 20,00 EUR in 20 % DDV). Pritožbeno sodišče pa ni moglo priznati kilometrine, ki je tožnik niti ni specificiral (čeprav v pritožbi protispisno trdi drugače) ne po številu kilometrov ne po znesku.

- K pritožbi tožene stranke Pritožba sicer izpodbija ugodilni del izpodbijane sodbe, to je odločitev, da je tožena stranka tožniku dolžna izplačati odpravnino v višini 1.392,95 EUR, vendar pri tem ne navaja ničesar, zakaj naj bi bila ta odločitev napačna. Vse vsebinske pritožbene navedbe se namreč nanašajo na to, da izpodbijana sodba nima razlogov glede zavrnilnega dela odločitve o zahtevku za plačilo odpravnine. Vendar pa zaradi navedenega ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kakor zmotno domneva tožena stranka. Sodišče prve stopnje namreč sploh ni odločilo o višjem tožbenem zahtevku iz naslova odpravnine (to je o razliki med vtoževanim in dosojenim zneskom), zato izpodbijana sodba tudi nima razlogov glede višjega zahtevka. Sodišče prve stopnje je v celoti sledilo navedbam tožene stranke iz odgovorom na tožbo o tem, koliko bi lahko znašala razlika med že izplačano in pripadajočo odpravnino ob upokojitvi, pri tem pa je spregledalo, da bi moralo odločiti tudi o višjem tožbenem zahtevku. Navedeno pomeni, da je pritožbo tožene stranke v tem delu potrebno šteti za predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Navedeno pomeni, da bo sodišče prve stopnje z dopolnilno sodbo moralo odločiti še o zahtevku tožnika za plačilo zneska 65,68 EUR iz naslova odpravnine (kolikor znaša razlika med vtoževanim zneskom 1.458,23 EUR in dosojenim zneskom 1.392,55 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 11. 2008 do plačila.

Glede na to, da tožena stranka ni obrazložila pritožbe zoper odločitve o plačilu odpravnine v znesku 1.392,55 EUR, je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je glede te odločitve podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in ali je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana nobena od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku iz naslova razlike med že izplačano in pripadajočo odpravnino ob upokojitvi dosodilo znesek 1.392,55 EUR. Tožnik utemeljeno graja ravnanje tožene stranke, ki mu je ob upokojitvi na podlagi prvega odstavka 132. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007) izplačala le odpravnino v višini dveh povprečnih mesečnih plač, ni pa upoštevala določbe 62. člena KPGT. Drugi odstavek 7. člena ZDR namreč določa, da se s pogodbo o zaposlitvi oziroma s kolektivno pogodbo lahko določijo pravice, ki so za delavce ugodnejše, kot jih določa ta zakon. Pravica do odpravnine ob upokojitvi je v 62. členu KPGT določena ugodneje kot v 132. členu ZDR, zato bi tožena stranka tožniku ob upokojitvi odpravnino morala izplačati v višini, kakršno določa prvi odstavek 62. člena KPGT, saj je ta za tožnika ugodnejši. V skladu s citirano določbo delavcu ob upokojitvi pripada odpravnina v višini treh poprečnih mesečnih plač v Republiki Sloveniji za pretekle tri mesece oziroma v višini treh povprečnih mesečnih plač delavca za pretekle tri mesece, če je to za delavca ugodneje. Ob ugotovitvi, da je povprečna mesečna plača v Republiki Sloveniji za obdobje september – november 2008 znašala 1.392,95 EUR in da je tožnik odpravnino v višini dveh povprečnih plač že prejel, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku iz naslova razlike do pripadajoče odpravnine dosodilo še znesek 1.392,55 EUR.

Tožena stranka se (zlasti še ob upoštevanju odločitve o zahtevku za plačilo solidarnostne pomoči) neutemeljeno pritožuje zoper odločitev o stroških postopka. Tožnik ni uspel le z neznatnim delom tožbenega zahtevka, kar pomeni, da je uspeh tožene stranke v tem sporu neznaten, zato je prav, da sama nosi svoje stroške postopka.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 327. člena ZPP pritožbo tožene stranke v delu, ki se nanaša na razliko med vtoževanim in dosojenim zneskom odpravnine ob upokojitvi štelo za predlog, naj se izda dopolnilna sodba.

V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, saj je spoznalo, da niso podani v pritožbi uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

- K odločitvi o stroških pritožbenega postopka Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnik ni uspel le z neznatnim delom pritožbe, zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da mora tožena stranka tožniku povrniti celotno utemeljeno priglašene pritožbene stroške. Ti znašajo 260,16 EUR (nagrada za redno pravno sredstvo 196,80 EUR, pavšal za materialne stroške 20,00 EUR, 20 % DDV).