Jedro

Izvajanje vojaških vaj s preskakovanjem dvovišinske gredi je nevarna dejavnost. Elementa nevarnosti sta višina ovire in sorazmerno zahteven način preskakovanja, kar zlasti pri manj spretnih in telesno manj sposobnih vojaških obveznikih povečuje verjetnosti padcev, trda podlaga pa povečuje nevarnost poškodbe pri padcu. Ker je bilo premagovanje ovir obvezno, je s tem odgovornost za škodo, ki nastane iz tega, prešla na toženo stranko (173. in 174. člen ZOR).

Strah zaradi morebitnega neugodnega izida zdravljenja pri sorazmerno lahki poškodbi, ko med zdravljenjem ni bilo nobenih zapletov, ni dosegel intenzivnosti, ki je pogoj za priznanje odškodnine iz tega naslova. Vsakršna zaskrbljenost, ki niti nima podlage v poteku zdravljenja, ne more biti podlaga za odškodnino iz tega naslova.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje delno spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsodilnem delu tako spremeni, da se njen izrek glasi: Tožena stranka Republika Slovenija, je dolžna plačati tožniku A. L. odškodnino v znesku 2.025.219,00 SIT (dva milijona petindvajsettisočdvestodevetnajst tolarjev 00/100) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 12.980,00 SIT (dvanajstisočdevetstoosemdeset tolarjev 00/100) od 1.1.1995 dalje in od zneska 2.012.239,00 SIT (dva milijona dvanajstisočdvestodevetintrideset tolarjev 00/100) od 17.12.1997 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 16.836,00 SIT (šestnajsttisočosemstošestintrideset tolarjev 00/100) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.12.1997 dalje do plačila - vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena, v celoti pa se zavrne kot neutemeljena pritožba tožeče stranke zoper izpodbijani zavrnilni del sodbe prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka." Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 39.330,00 SIT (devetintridesettisočtristotrideset tolarjev 00/100) v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v znesku 2.925.219,00 SIT in mu povrniti pravdne stroške v znesku 177.173,00 SIT, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov. Ugotovilo je, da je tožnik služil vojaški rok in med vajo dne 8.9.1994 padel pri preskoku čez dvovišinsko naletno gred. Pri tem si je zlomil levo roko v zapestju. Premagovanje pehotnih ovir v danih okoliščinah je ocenilo kot nevarno dejavnost in na tem utemeljilo odškodninsko odgovornost tožene stranke. Tožniku je prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo in sicer za pretrpljene in bodoče telesne bolečine 1.000.000,00 SIT, za strah 300.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.900.000,00 SIT. Od tega je odštelo znesek 287.761,00 SIT, kolikor je z upoštevanjem valorizacije tožnik prejel od zavarovalnice. Prisodilo pa mu je še 12.980,10 SIT odškodnine za premoženjsko škodo.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je deloma ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo odškodnino za telesne bolečine na 800.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti na 1.500.000,00 SIT. Potrdilo je prvostopno stališče o objektivni odškodninski odgovornosti tožene stranke. Pritožbo tožeče stranke pa je zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper to sodbo vlaga revizijo tožena stranka iz vseh revizijskih razlogov po 385. členu Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo (vendar brez pojasnila, v kakšnem obsegu), podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje ali sodišču druge stopnje v novo sojenje. Osporava stališče, da pomeni premagovanje pehotnih ovir nevarno dejavnost. V zvezi s tem navaja, da je bila gred standardnih dimenzij in obložena z gumo, tla pa so bila asfaltirana. Sodišči sta neutemeljeno izhajali iz primerjave z riziki vsakdanjega življenja. Pravilno bi bilo primerjati rizike, ki jim je izpostavljen vojak Slovenske vojske na služenju vojaškega roka. Prag rizika pri usposabljanju vojakov je višji. Tožniku očita, da ni ravnal s potrebno skrbnostjo. Navaja, da je tožnik sam smel izbrati način, kako bo premagal oviro. Izbral si je najenostavnejši način s sonožnim preskokom. Padec ni bil posledica hitrosti, pridobljene pri zaletu. Ni pojasnjeno, zakaj pomeni gibanje po asfaltu element povečane nevarnosti. Podrejeno pa ugovarja tudi višini odškodnine.

Tožeča stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP. Ta zakon se v obravnavani zadevi še uporablja na podlagi določbe 1. odstavka 498. člena ZPP iz leta 1999).

Revizija je deloma utemeljena in sicer glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ni pa utemeljena glede temelja odškodninske odgovornosti.

Pravilno je stališče, da pomeni premagovanje ovir v okoliščinah, v kakršnih se je tožnik ponesrečil, nevarno dejavnost. Preskakovanje dvovišinske gredi terja nekatere telesne sposobnosti, predvsem zadostno odrivno moč, ravnotežje in spretnost. Izvajanje vojaških vaj pa je obvezno za vse vojake, ne glede na njihove morda manjše sposobnosti. Po podatkih spisa je bila nižja gred visoka 75 cm, višja gred 150 cm, razdalja med njima pa 100 cm. Padec z višine 150 cm na trda asfaltna tla je sam po sebi nevaren. Pri tem, ko so morali vojaki preskakovati takšno oviro, je bila verjetnost padca znatna, prav tako pa verjetnost poškodbe pri padcu. Izvajanje take vaje je torej nevarno. Tožena stranka sama se v reviziji zavzema za to, da bi bilo treba nevarnost izvajanja te vaje primerjati s siceršnjimi riziki, ki jim je izpostavljen vojak pri služenju vojaškega roka. Pri tem navaja dobesedno, da "je prag običajnega rizika pri navedeni dejavnosti pri usposobljenih vojaških obveznikih višji in zato ni primerljiv z riziki iz vsakdanjega življenja vsakega človeka". S to primerjavo tožena stranka potrjuje, da preskovanje obravnavane ovire presega običajno tveganje, saj ga primerja z dejavnostmi vojakov, za katere sama meni, da niso primerljive z riziki vsakdanjega življenja. Če torej pride do škode v takih okoliščinah povečane nevarnosti, ko je opravljanje vojaških dejavnosti obvezno, je tisti, ki skrbi za izvajanje take dejavnosti, odškodninsko odgovoren po pravilih objektivne odgovornosti (173. in 174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Zato mora tožena stranka prevzeti odgovornost za škodo, ki nastane vojaškim obveznikom pri obveznem izpolnjevanju vsakršnih nevarnih dejavnosti med vojaškim urjenjem.

V obravnavanem primeru sta torej elementa nevarnosti višina ovire in sorazmerno zahteven način preskakovanja, kar zlasti pri manj spretnih in telesno manj sposobnih vojaških obveznikih povečuje verjetnosti padcev, trda podlaga pa povečuje nevarnost poškodbe pri padcu. Ker je bilo premagovanje ovir obvezno, je s tem odgovornost za škodo, ki nastane iz tega, prešla na toženo stranko (173. in 174. člen ZOR). Odločitev sodišč prve in druge stopnje je v tem pogledu pravilna in uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Delno pa je utemeljena revizija, kolikor z njo tožena stranka izpodbija višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo. Medtem ko sta odškodnini za pretrpljene in bodoče telesne bolečine v znesku 800.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 1.500.000,00 SIT ustrezni, zlasti glede na tožnikovo mladost in poklic, pa odškodnina za strah ni utemeljena. Tožnik ni prestal primarnega strahu. Strah zaradi morebitnega neugodnega izida zdravljenja pa pri sorazmerno lahki poškodbi, ko med zdravljenjem ni bilo nobenih zapletov, ni dosegel intenzivnosti, ki je pogoj za priznanje odškodnine iz tega naslova. Vsakršna zaskrbljenost, ki niti nima podlage v poteku zdravljenja, ne more biti podlaga za odškodnino iz tega naslova. Denarno odškodnino za prestani strah je mogoče prisoditi le, če gre za posebno intenziven strah. V obravnavanem primeru ni šlo za tak strah in zato tožniku iz tega naslova ne pripada nobena denarna odškodnina. Zato je revizijsko sodišče znižalo prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo za 300.000 SIT, kolikor je bilo tožniku iz tega naslova priznano na obeh stopnjah sojenja.

Revizijsko sodišče je odločilo na podlagi 393. člena in 1. odstavka 395. člena ZPP.

V zvezi s spremenjeno odločitvijo o glavnem zahtevku je revizijsko sodišče spremenilo tudi izrek o stroških. Uspeh tožeče stranke je po spremembi sodbe na revizijski stopnji 46 odstoten, tožene pa 54 odstoten. Prvostopni stroški tožeče stranke so bili odmerjeni na 449.725,00 SIT, 46 odstotkov tega zneska znaša 206.862,00 SIT.

Stroški tožene stranke so 351.900,00 SIT, 54 odstotkov pa 190.026,00 SIT. Razlika, ki jo mora plačati tožena stranka tožniku je torej 16.836,00 SIT.

Tožena stranka, ki je s pritožbo deloma uspela, pritožbenih stroškov ni zahtevala, stroški tožeče stranke za odgovor na pritožbo pa niso bili potrebni.

Revizijski stroški so toženi stranki priznani od zneska 300.000,00 SIT, kolikor je uspela z revizijo.

Izrek o stroških temelji na 2. odstavku 154. člena, 1. odstavku 155. člena ter na 1. in 2. odstavku 166. člena ZPP.