Jedro

Iz koncesijske pogodbe ne izhaja, da bi bilo treba IAG predati neposredno predelovalcu in da možnost oddaje IAG v predelavo preko posrednika ni izključena. Sledljivost poti IAG od koncesionarja do predelovalca je možno zagotoviti z verigo listin, ki izkazujejo transport določene količine IAG od koncesionarja do posrednika in iste količine od posrednika do predelovalca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 1.605,60 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VI 11659/2009 z dne 22. 8. 2009 tudi v 1. in 2. točki izreka za glavnico 119.060,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2009 do plačila ter za znesek 20.087,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2009 do plačila ter v 3. točki izreka sklepa za stroške izvršilnega postopka v znesku 392,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2009 do plačila. Toženi stranki je še naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti 5.076,94 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne.

3. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo nasprotovala pritožbenim razlogom in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek izvira iz koncesijske pogodbe, ki sta jo dne 13. 12. 2002 sklenili pravdni stranki (A3), k njej pa še dva aneksa; aneks št. 1 z dne 29. 9. 2006 (A4) in aneks št. 2 brez datuma (A5). S koncesijsko pogodbo je tožeča stranka kot koncesionar prevzela izvajanje gospodarske javne službe ravnanja z izrabljenimi avtomobilskimi gumami (v nadaljevanju: IAG) na podlagi Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja gospodarske javne službe ravnanja z izrabljenimi avtomobilskimi gumami (Ur. l. RS, št. 71/2006 - v nadaljevanju Uredba). Tožena stranka kot koncendent pa se je (z aneksom št. 1) zavezala koncesionarju navedene storitve plačati. Tožena stranka se je plačilu vtoževanega zneska upirala iz dveh razlogov: - ker naj bi tožeča stranka 722.700 kg IAG prevzela od družbe (M. d. o. o.), ki po mnenju tožene stranke ni povzročitelj IAG v smislu 6. točke 2. člena Uredbe; - ker je tožeča stranka 97.430 kg IAG oddala družbi (E. d. o. o.), ki ni pooblaščeni predelovalec teh odpadkov.

6. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi ugotovitve: - da niso izkazani razlogi, ki bi D. d. o. o. izključevali kot povzročitelja IAG; - da je tožeča stranka s tem, ko je zagotovila oddajo IAG v predelavo pooblaščenemu predelovalcu, čeprav preko posrednika D. d. o. o, izpolnila svoje pogodbene obveznosti.

7. Pritožbeno sodišče uvodoma opozarja, da je bilo o dejanskih in materialnopravnih vprašanjih, ki so relevantna v konkretnem primeru, že pravnomočno odločeno v istovrstnih sporih, t. j. sporih med istima pravdnima strankama, ki temeljijo na enakem oziroma v bistvenih okoliščinah primerljivem dejanskem stanju (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS III Ips 120/2014, III Ips 114/2015 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 828/2012). Na stališča, zavzeta v navedenih sodnih odločbah, se bo pritožbeno sodišče sklicevalo tudi v nadaljevanju obrazložitve.

V zvezi s prevzemom gum od M. d. o. o.;

8. Povzročitelj IAG, od katerega je smel koncesionar prevzemati IAG, je v skladu s 6. točko drugega člena Uredbe vsaka fizična ali pravna oseba, ki je imetnik izrabljene avtomobilske gume, razen, če izrabljene avtomobilske gume obnavlja za namen dajanja obnovljenih avtomobilskih gum v promet ali zaradi lastne uporabe ali jih pridobi od izvajalca javne službe, uvozi iz tretjih držav ali pridobi iz držav članic Evropske unije za njihovo predelavo v skladu s predpisom, ki ureja ravnanje z odpadki. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka sicer ni ravnala s potrebno skrbnostjo, ker pri M. d. o. o. ni preverjala izvora gum, vendar pa ni našlo okoliščin, ki bi M. d. o. o. izključevale kot povzročitelja IAG v smislu 6. točke drugega člena Uredbe. Okoliščina, na katero opozarja pritožba, da je tožeča stranka IAG od M. d. o. o. prevzela na podlagi inšpekcijske odločbe, kar naj ne bi sodilo v predmet izvajanja gospodarske javne službe koncesionarja, je po mnenju pritožbenega sodišča nerelevantna. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je inšpekcijski postopek tekel zoper lastnika nepremičnine, D. d. o. o., ki ji je inšpekcijski organ naložil, da mora odstraniti IAG, to zahtevo pa je D. d. o. o. posredovala svojemu najemniku D. d. o. o. Tožeča stranka je torej pristopila k prevzemu gum zgolj na podlagi zahteve M. d. o. o. in ne na podlagi inšpekcijske odločbe. Tudi v sodbi VSL I Cpg 828/2012 je višje sodišče zavzelo stališče, da je povsem nebistveno, da je bil povod za odstranitev gum inšpekcijska odločba IRSOP, in da je edino pomembno, ali je na strani M. d. o. o. obstajala kakšna izjema, zaradi katere tožeča stranka od M. d. o. o ne bi smela prevzeti IAG. Takšne izjeme prvostopenjsko sodišče ni našlo, pa tudi pritožba ne trdi nasprotnega.

9. Četudi se pritožbeno sodišče v načelu strinja z zaključkom prvostopnega sodišča, da je bila tožeča stranka dolžna preverjati izvor gum, pa je potrebno opozoriti na zelo omejene možnosti koncesionarja, ki kaj več od tega, da uporabnika storitev o tem povpraša, skoraj da ne more storiti. Koncesionar bi lahko pridobil javna pooblastila v navedeni smeri samo, če bi mu jih koncendent odstopil. Uredba v 1. alineji prvega odstavka 13. člena določa, da se v koncesijski pogodbi določijo način in pogoji prevzemanja izrabljenih avtomobilskih gum pri uporabnikih storitev javne službe, t. j. pri povzročiteljih IAG. Niti koncesijska pogodba niti aneksa ne vsebujeta posebnih določb o tem, na kakšen način je koncesionar dolžan preverjati verodostojnost povzročitelja IAG oziroma izvor gum. Tudi pogodba o poslovno tehničnem sodelovanju pri prevzemanju IAG, ki jo je tožeča stranka sklenila z M. d. o. o., ne določa načina, po katerem bi lahko koncesionar preverjal izvor IAG niti dolžnosti uporabnika, da s predložitvijo ustrezne dokumentacije izkaže izvor IAG. Navedena pogodba sicer tožeči stranki omogoča zahtevati nadzor inšpektorjev, pristojnih za varstvo okolja pri povzročitelju odpadkov (2. alineja 2. točke 4. paragrafa), vendar je določilo presplošno in premalo konkretizirano, da bi bilo mogoče tožeči stranki zgolj zaradi tega, ker ni sprožila inšpekcijskega nadzora, očitati kršitev koncesijske pogodbe in zavrniti plačilo.

V zvezi z oddajo gum E. d. o. o.;

10. Materialnopravni zaključek prvostopnega sodišča, da koncesijska pogodba ne določa, da bi moral koncesionar predati IAG v predelavo neposredno končnemu predelovalcu oziroma protektorašu in da lahko to stori tudi preko posrednika (v obravnavanem primeru E. d. o. o.), je bil potrjen z zgoraj citiranimi sodbami Vrhovnega sodišča RS. Vrhovno sodišče RS je zavzelo stališče, da iz koncesijske pogodbe ne izhaja, da bi bilo treba IAG predati neposredno predelovalcu in da možnost oddaje IAG v predelavo preko posrednika ni izključena. Sledljivost poti IAG od koncesionarja do predelovalca je možno zagotoviti z verigo listin, ki izkazujejo transport določene količine IAG od koncesionarja do posrednika in iste količine od posrednika do predelovalca. Ker je torej v obravnavanem primeru tožeča stranka izkazala, da je IAG, ki jih je oddala družbi E. d. o. o., le-ta v nadaljevanju izročila D. d. o. o., ki je končni predelovalec, oziroma navedeno dejstvo v postopku na prvi stopnji niti ni bilo sporno, je pravilno izpolnila pogodbo, zaradi česar je upravičena do plačila.

11. Ker tudi ni našlo razlogov, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo je dolžna tožena stranka sama nositi svoje pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške, ki jih je višje sodišče odmerilo v višini nagrade za postopek 1.585,60 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT) in pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT).