Jedro

Pri preživljanju polnoletnega otroka ima določba 2. odstavka 103. člena ZZZDR drugačen pomen oziroma težo kot pri preživljanju mladoletnega otroka. Polnoletne otroke, ki se šolajo, so starši dolžni preživljati v skladu s svojimi možnostmi in sposobnostmi, pri čemer imajo prednost preživninske obveznosti do mladoletnih otrok. V prvem primeru se bolj upošteva zmožnosti staršev kot pa pri preživljanju mladoletnih otrok. Glede na skromne možnosti staršev in okoliščino, da tožnica zasluži s honorarnim delom, je tudi sama dolžna prispevati za svoje preživljanje, saj s tem zaslužkom lahko pokrije tudi del svojih nepokritih preživninskih potreb.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala zvišanje preživnine na 250,00 EUR mesečno od 1.2.2009, namesto preživnine, določene s sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 3848/2005-IV z dne 10.5.2006 ter nazadnje valorizirane na znesek 91,29 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, tožnici pa je še naložilo plačilo toženčevih pravdnih stroškov v znesku 355,20 EUR.

Zoper navedeno sodbo in sklep se pritožuje tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku in predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da je tožnica utemeljeno predlagala zvišanje preživnine, ker so se spremenile njene potrebe in zmožnosti zavezancev. Tožnica je dokazala obstoj spremenjenih razmer. Splošno znano dejstvo je, da nastajajo z odraščanjem večji stroški. Razmere toženca kot preživninskega zavezanca so ostale nespremenjene. Tožnica je dokazala slab socialni in finančni položaj svoje matere, ki je bila brezposelna od 16.1.2009 do 2.4.2009, ko se je zaposlila za določen čas do 1.9.2009. Od 1.9.2009 je tožničina mati spet brezposelna. Tožnica ne zmore preživeti s preživnino 89,64 EUR mesečno. Utemeljen je tudi predlog za izdajo začasne odredbe, saj je tožničina mati brezposelna in v finančnih dolgovih. Tožnica je prisiljena delati preko študentskega servisa, da se sploh lahko preživi, redno študira, obenem pa finančno pomaga tudi materi. Ni korektno, da je to dejstvo njej v škodo. Če bi tožnica prejemala dostojno preživnino, ji ne bi bilo treba delati preko študentskega servisa. Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo, storilo pa je tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP ter po 14. in 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Dejansko stanje jasno kaže, da je tožnica upravičena do povišanja preživnine v zahtevani višini.

Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se tožnica redno šola tudi po svoji polnoletnosti in da sta jo starša zato dolžna preživljati (123. člen ZZZDR). Bistvo spora je bilo v tem, ali je toženec zaradi spremenjenih okoliščin dolžan plačevati tožnici višjo preživnino od sedanje.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se glede toženčevih dohodkov okoliščine po sklenitvi sodne poravnave P 3848/2005-IV z dne 10.5.2006 (s katero je bila določena preživnina za tožnico v znesku 20.000,00 SIT, ki znaša od 1.4.2009 v valorizirani višini 91,29 EUR – priloga B19) niso spremenile na bolje oziroma da so se toženčeve pridobitne zmožnosti celo zmanjšale. Tožnica v pritožbi neutemeljeno graja to ugotovitev, ko zatrjuje, da so toženčeve razmere ostale nespremenjene. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o toženčevih prejemkih izhaja, da je znašala toženčeva povprečna neto plača v prvih štirih mesecih leta 2009 približno 590,00 EUR (priloga B3), v prvih treh mesecih leta 2006 pa približno 154.404,00 SIT oziroma približno 644,00 EUR (priloga C1 v spisu P 3848/2005-IV). V letošnjem letu se je torej toženčeva plača zmanjšala. Drugih trditev o toženčevih domnevno nespremenjenih razmerah oziroma materialnih in pridobitnih zmožnostih pritožba ne podaja.

Pritožnica neuspešno oporeka tudi nadaljnji ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so ostale pridobitne zmožnosti tožničine matere približno enake kot v času sklenitve navedene sodne poravnave. Tedaj je tožničina mati mesečno zaslužila med 100.000,00 SIT in 150.000,00 SIT (od 417,29 EUR do 625,94 EUR). Do 15.1.2009 je bila zaposlena pri S. – V. & N. (njena neto plača za prvo polovico januarja ni znana; za december 2008, ko je bila ves mesec v bolniškem staležu, je neto plača znašala 397,57 EUR, za november 2008 pa 581,01 EUR – priloga A17). Od 16.1.2009 je bila tožničina mati sicer nezaposlena, a je v tem času do nove zaposlitve 2.4.2009 (ko se je zaposlila za določen čas v podjetju V. L. – v. d.o.o.) prejemala približno 400,00 EUR nadomestila za čas brezposelnosti, poleg tega pa (od 1.2.2009 do 30.4.2009) še denarno socialno pomoč v mesečnem znesku 283,83 EUR (priloga A18). Za mesec april 2009 je znašala njena neto plača 464,34 EUR. Glede na to je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da so materialne in pridobitne zmožnosti tožničine matere ostale približno enake oziroma nespremenjene. Pri tem je tožničina navedba o finančnih dolgovih njene matere presplošna oziroma neobrazložena, zato ne terja obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča. Ne glede na to velja tudi za tožničino mater, da ima preživninska obveznost do otrok prednost pred vsemi drugimi obveznostmi. Da materialni položaj tožničine matere le ni tako slab, kot ga prikazuje tožnica, pa posredno izhaja tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da je na podlagi pogodbe o leasingu iz leta 2008 tožničina mati pridobila novo vozilo znamke Opel Meriva, za katerega mesečno plačuje obroke v višini dobrih 170,00 EUR (skupno 60 obrokov), poleg tega pa je po toženčevih neprerekanih trditvah plačala za vozilo tudi polog, ki je znašal več kot 6.000,00 EUR.

Tožnica oporeka ugotovitvam sodišča prve stopnje o preživninskih zmožnostih svoje matere tudi s sklicevanjem na okoliščino, da se je njena mati 2.4.2009 zaposlila le za določen čas in da je njena pogodba o zaposlitvi prenehala veljati 1.9.2009, ko je znova postala brezposelna (tožnica je vložila pritožbo zoper to sodbo 2.9.2009). Navedena okoliščina je za odločitev o pritožbi pravno nepomembna. Sodišče v rednem pravdnem postopku odloča po dejanskem stanju na dan končane glavne obravnave, v obravnavani zadevi tako po stanju na dan 7.7.2009, tedaj pa je bila tožničina mati še zaposlena. Ker v tej zadevi ne gre za spor iz 2. odstavka 406. člena ZPP, tudi določbe 414. člena ZPP ne pridejo v poštev.

Tožnica ima sicer prav, ko trdi, da so se njene potrebe po sklenitvi sodne poravnave z dne 10.5.2006 povečale (ne glede na to, da so tovrstne pritožbene navedbe sicer zgolj pavšalne oziroma nekonkretizirane z vidika vprašanja, ali so razmere na tožničini strani spremenjene v tolikšni meri, da terjajo spremembo v letu 2006 dogovorjene preživnine). Vendar pa so se pri tožnici spremenile tudi druge okoliščine. Sedaj prejema štipendijo v znesku 144,69 EUR (priloga A7), poleg tega pa dela honorarno tudi preko študentskega servisa, kjer mesečno zasluži od 150,00 EUR do 300,00 EUR. Ob tem se sedaj pogosto zadržuje na domu svojega fanta, kjer po lastni izjavi preživi približno polovico časa (tedaj se tam tudi prehranjuje), drugo polovico časa pa je doma, kar tudi zmanjšuje preživninske obveznosti tožničinih staršev do nje. Razen tega je tožnica sedaj polnoletna. Starševska dolžnost preživljanja polnoletnih otrok je v primerjavi z njihovo preživninsko obveznostjo do mladoletnih otrok nekoliko drugačna. Pri preživljanju polnoletnega otroka ima določba 2. odstavka 103. člena ZZZDR drugačen pomen oziroma težo kot pri preživljanju mladoletnega otroka. Polnoletne otroke, ki se šolajo, so starši dolžni preživljati v skladu s svojimi možnostmi in sposobnostmi, pri čemer imajo prednost preživninske obveznosti do mladoletnih otrok. V prvem primeru se bolj upošteva zmožnosti staršev kot pa pri preživljanju mladoletnih otrok. Pri preživljanju polnoletnega otroka tako ni nujno, da starši krijejo vse njegove nepokrite preživninske potrebe. Starši so dolžni poiskati vse možnosti za dodatni zaslužek le tedaj, ko gre za preživljanje mladoletnih otrok. Polnoletni otrok, ki se šola, ima določene možnosti honorarnega zaslužka (delo preko študentskega servisa), odvisno od njegovih študijskih obveznosti. Če ga to delo ne ovira pri šolanju, je tudi polnoletni otrok dolžan poskrbeti, da s honorarnim delom pridobi potrebna sredstva za življenje. Tako se pri izobraževanju polnoletnih otrok pojem zmožnosti staršev presoja bistveno manj strogo kot pri preživljanju mladoletnih otrok, saj je polnoletni otrok tudi sam že sposoben za delo, posebnega varstva države pa ne uživa več (glej dr. Mateja Končina Peternel, Nekatera vprašanja v zvezi z družinskopravnimi spori, Pravosodni bilten 1/2005, stran 50).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so prejemki tožničinih staršev dokaj skromni, pri čemer morata preživljati še dva mladoletna otroka, ki se šolata (toženec je dolžan plačevati preživnino po navedeni sodni poravnavi v enakih zneskih kot za tožnico tudi za sina D. Š., ki je v 14. letu starosti, in hči V. Š., staro 15 let). Življenjski standard tožničinih staršev ni visok, zato tudi tožničine potrebe z vidika toženčeve preživninske obveznosti do nje ne morejo presegati realnih okvirov toženčevih možnosti oziroma jih preko njih ni mogoče upoštevati pri odločanju o višini preživnine. Iz tožničine izpovedi izhaja, da praktično redno dela preko študentskega servisa, pri čemer ne trdi, da bi ji to delo jemalo toliko časa, da bi zato trpelo izpolnjevanje njenih študijskih obveznosti. Glede na skromne možnosti staršev in okoliščino, da tožnica zasluži s honorarnim delom, je tudi sama dolžna prispevati za svoje preživljanje, saj s tem zaslužkom lahko pokrije tudi del svojih nepokritih preživninskih potreb.

Pritožba ne konkretizira očitkov o zmotni uporabi materialnega prava ter absolutnih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, zato tudi te pritožbene trditve ne terjajo obrazloženega odgovora pritožbenega sodišča. Uradoma upoštevnih razlogov (2. odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo. Glede na povedano je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek, saj niso podane takšne spremenjene razmere, ki bi narekovale zvišanje tožničine preživnine. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi predloga za začasno odredbo. Kot že rečeno, v tej zadevi ne gre za spor iz 2. odstavka 406. člena ZPP, zato se je tožnica v predlogu za začasno odredbo napačno sklicevala na 411. člen ZPP. Tožnica bi morala izkazati obstoj pogojev za izdajo začasne odredbe po določilih ZIZ, kar pa ji ni uspelo, saj ni izkazala niti verjetnosti obstoja terjatve (1. odstavek 270. člena ZIZ). Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tudi zoper sklep ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Toženec z odgovorom na pritožbo ni prispeval k hitrejši rešitvi zadeve. Ker njegova vloga ne predstavlja potrebnih stroškov, je dolžan sam trpeti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 155. člena in 1. odstavek 165. člena ZPP).