Jedro

Vprašanje vsebine pogodbene volje strank je dejansko (in ne pravno) vprašanje.

Sklep sodišča druge stopnje, da sta stranki sklenili nov oziroma drugačen dogovor (in z njim v tem delu spremenili prvotno štipendijsko pogodbo), tako vsebuje kot bistveno materialnopravno komponento, saj nujno implicira uporabo prava - namreč obligacijsko-pravnih pravil o pogojih za veljavno sklenitev (drugačne) pogodbe in s tem za nastanek pogodbene obveznosti (ali za razbremenitev le-te). Tako pa se sklepanje sodišča druge stopnje spet izkaže kot takšno, ki je materialnopravne narave in ki zaradi tega, ker je drugačno od prvostopnega sklepanja, ni moglo privesti do očitane procesno-pravne kršitve določb 4. in 1. točke 358. člena ZPP.

Uporaba prvega odstavka 99. člena ne terja ugotavljanja dejanskega stanja in je zato odločitev sodišča ali bo sploh ugotavljalo skupen namen pogodbenikov, odvisna od izbrane metode razlage. Iskanje skupnega namena pogodbenikov prihaja v poštev le pri razlagi spornih pogodbenih določil (2. odstavek 99. člena ZOR). Da bi stranka dosegla ugotavljanje dejanskega stanja v tej smeri, mora zato najprej ustrezno izkazati "spornost" pogodbenega določila: le golo sklicevanje nanjo, ki ni hkrati podprto z ustrezno kvalitetnim gradivom, ne zadošča; pogodbeno določilo namreč lahko postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenih določil.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se poslej glasi: "Pritožba tožencev se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (prvi in tretji odstavek njenega izreka) potrdi; Toženca sta nerazdelno dolžna plačati tožeči stranki 46.750,00 SIT njenih stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh pod grožnjo izvršbe".

Pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške v zvezi z njunima odgovoroma na zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je tožeča stranka s prvim tožencem 4.10.1994 sklenila pogodbo o štipendiranju, s katero se je zavezala, da ga bo štipendirala v šolskih letih 1994/95, 1995/96 in 1996/97 ter da mu bo najpozneje v dveh mesecih po zaključku izobraževanja zagotovila zaposlitev - razen če se s štipendistom ne bo dogovorila drugače in bo štipendist prost pogodbenih obveznosti, prvi toženec kot štipendist pa se je zavezal, da bo po zaključku izobraževanja ostal v delovnem razmerju pri tožeči stranki kot štipenditorju toliko časa, kolikor je bil štipendiran in da bo v primeru prenehanja delovnega razmerja pred izpolnitvijo te obveznosti povrnil štipenditorju sorazmerni del izplačanih štipendij, obrestovanih po obrestni stopnji za zakonske zamudne obresti. K pogodbi o štipendiranju je kot solidarni porok za izpolnitev slednje navedene obveznosti štipendista pristopil drugi toženec (oče štipendista). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prvi toženec prejemal štipendijo tri leta, pri tožeči stranki pa je bil v delovnem razmerju (sklenjenem dvakrat za določen čas), skupno dve leti in nato odklonil ponujeno sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas, je s sodbo tožencema naložilo nerazdelno plačilo zneska 491.983,00 SIT kot vsote dvanajstih izplačanih mesečnih štipendij z zakonskimi zamudnimi obrestmi v obsegu, opredeljenem v izreku prvostopne sodbe. Višji tožbeni zahtevek - to je za znesek 162.573,00 SIT s pripadki terjanega povračila stroškov toženčevega izobraževanja v času njegove zaposlitve pri tožeči stranki - je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožencev in sodbo sodišča prve stopnje sklicujoč se na določbo 4. točke 358. člena Zakona o pravdnem postopku v izpodbijanem delu tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek v delu, v katerem mu je bilo s prvostopno sodbo ugodeno, zavrnilo. Tako je odločilo z obrazložitvijo, da je tožeča stranka s sklenitvijo delovnega razmerja za določen čas enega leta prvemu tožencu ne le sama onemogočila izpolnitev njegove obveznosti ostati v delovnem razmerju za čas trajanja štipendiranja, temveč da tudi pogodba sama omogoča drugačen dogovor pogodbenih strank na način, da bo štipendist prost obveznosti. Sodišče druge stopnje je v obrazložitvi svoje sodbe ob tem navedlo, da "v skladu z določbami štipendijske pogodbe ugotavlja, da je v danem primeru s sklenitvijo navedene pogodbe za določen čas prišlo dejansko (najmanj z realizacijo) do spremembe štipendijske pogodbe in sta zato toženi stranki ... prosti pogodbenih obveznosti. Ker je bil torej drugačen dogovor po določilih štipendijske pogodbe možen in je do njega tudi prišlo, ker se je tožeča stranka kot štipenditor s prvotožencem dogovorila za sklenitev pogodbe za določen čas enega leta, je po mnenju pritožbenega sodišča pritožba tožene stranke utemeljena, sodba v izpodbijanem delu pa zgrešena." Zoper sodbo sodišča druge stopnje je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Izpodbija jo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 387. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 339. člena istega zakona, ker je sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo določbo 4. točke 358. člena ZPP, ni pa uporabilo 1. točke 358. člena ZPP, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 2. točki prvega odstavka 387. člena ZPP, ker je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo določbe prvega odstavka 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih glede na to, kako je razlagalo med pravdnima strankama sklenjeno pogodbo o štipendiranju. V oporo uveljavljani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka navaja, da je presoja vsebine pogodbene volje strank pri sklepanju pogodbe dejansko vprašanje; sodišče druge stopnje pa je z vsebinskim zaključkom, da sta se pogodbeni stranki v štipendijski pogodbi dogovorili le za zaposlitev oziroma sklenitev delovnega razmerja za nedoločen čas in da drugačno (ponujeno ali sklenjeno) delovno razmerje ali zaposlitev pomeni drugačen dogovor, ki prvega toženca oprošča obveznosti ostati v delovnem razmerju toliko časa, kolikor je bil štipendiran, sprejelo drugačne dejanske zaključke o vsebini pogodbene volje strank, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. S tem je preseglo pooblastilo iz 4. točke 358. člena ZPP, ki omogoča spremembo sodbe sodišča prve stopnje le na podlagi v njej pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, sicer pa le na podlagi drugačnega dejanskega stanja, kot ga ugotovi sodišče druge stopnje na lastni obravnavi. Izpodbijana odločitev sodišča druge stopnje pa je po mnenju vrhovnega državnega tožilstva tudi materialnopravno zmotna. Pogodbene določbe, na katere se (brez siceršnjih navedb) sklicuje sodišče druge stopnje, določno opredeljujejo obveznosti tožeče stranke, da zagotovi zaposlitev štipendistu (V/3) in obveznosti prvega toženca kot štipendista, da sklene delovno razmerje in ostane v delovnem razmerju toliko časa, kolikor je bil štipendiran (IV/8). Te in za presojo pogodbenih obveznosti strank odločilne določbe so popolnoma jasne. V njih ni podlage za zaključek o dogovorjeni vrsti delovnega razmerja (za nedoločen čas), ki bi ga bila dolžna zagotoviti tožeča stranka in ki bi (edino) obvezovalo prvega toženca, da ostane v njem pri tožeči stranki. Drugačna materialnopravna presoja navedenih pogodbenih določil pomeni zmotno uporabo materialnega prava in sicer tako pogodbe same kot tudi določbe prvega odstavka 99. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ki narekuje, da se pogodbena določila uporabljajo tako, kot se glasijo. Vrhovno državno tožilstvo predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje oziroma njeno spremembo v smeri zavrnitve pritožbe tožene stranke in potrditve sodbe sodišča prve stopnje.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena pravdnima strankama, ki sta nanjo odgovorili. Tožeča stranka se v odgovoru zavzema za ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti, tožena stranka pa za njeno zavrnitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljan razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) v zvezi s 4. in 1. točko 358. člena istega zakona (1. točka prvega odstavka 387. člena ZPP), ki naj bi bila storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje, sicer ni podan. Res je vprašanje vsebine pogodbene volje strank dejansko (in ne pravno) vprašanje (primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up 232/2000 z dne 10.5.2001). Vendar pa te sodišče druge stopnje v obravnavanem primeru po eni strani ni ugotavljalo na podlagi nekih drugačnih dejstev od tistih, ugotovljenih z neposredno izvedbo dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje, po drugi strani pa t.i. prava pogodbena volja v danem primeru sploh ni tisto odločilno dejstvo, ugotavljanje katerega bi kot podlago odločitvi narekovala pravilna uporaba materialnega prava.

Iz sicer ne povsem jasne obrazložitve izpodbijane sodbe bi bilo mogoče razbrati, da sodišče druge stopnje ponuja dvoje argumentacij v oporo svoji odločitvi. Po eni argumentaciji je razlog za spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe in za zavrnitev tožbenega zahtevka v tem, da je tožeča stranka sama onemogočila prvemu tožencu izpolnitev njegove pogodbeno prevzete obveznosti (ostati v delovnem razmerju za celotno triletno obdobje štipendiranja) s sklenitvijo delovnega razmerja za določen čas enega leta. Značilnost te argumentacije je, da izhaja iz po pogodbi o štipendiranju z dne 4.10.1994 dogovorjenih obveznosti strank in da je v delu presoje razlogov za neizpolnitev s to pogodbo prevzetih obveznosti materialnopravne narave. Zato ne more imeti za posledico očitane kršitve določb 4. in 1. točke 358. člena ZPP. Po nadaljnji argumentaciji v sodbi sodišča druge stopnje pa je pogodba o štipendiranju z dne 4.10.1994 omogočala drugačen dogovor pogodbenih strank na način, da bo štipendist prost obveznosti in da je v danem primeru do takšnega drugačnega dogovora in s tem do spremembe štipendijske pogodbe tudi v resnici prišlo (najmanj z realizacijo), čim je tožeča stranka sklenila s prvim tožencem pogodbo o zaposlitvi za določen čas enega leta. Ta ter prvotna in že prej povzeta argumentacija sodišča druge stopnje imata dve temeljni skupni značilnosti: sklep materialnopravne narave o tem, da pogodbi nezvesta stranka ni bil prvi toženec, ter upoštevanje kot izhodiščnega dejstva za takšno sklepanje sklenitev pogodbe o zaposlitvi s prvim tožencem za določen čas le enega leta. Posebnost drugo navedene argumentacije sodišča druge stopnje v primerjavi s prvotno je v tem, da vsebuje tudi še vmesno sklepanje iz znanih (pred sodiščem prve stopnje na podlagi neposrednih dokazov ugotovljenih) dejstev na neznana dejstva - namreč o vsebini domnevno drugačne oziroma spremenjene pogodbene volje strank (indično sklepanje). Vendar je značilnost takšnega sklepanja v danem primeru ta, da ne ostaja zgolj v sferi dejanskega, temveč prehaja na področje pravnega - z uporabo prava. Sfera dejanskega stanja seže namreč le do reproduciranja dogodkov iz stvarnega življenja, do ugotavljanja odločilnih dejstev tako, kot so se zares zgodila; nadaljnja aktivnost pa že vodi v pravno sfero. Na tem mestu velja opozoriti, da tožena stranka pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje sploh ni uveljavljala in da sodišče druge stopnje v dejstva, ugotovljena na podlagi neposrednih dokazov v postopku na prvi stopnji, ni posegalo in se je v oporo odločitvi o spremembi prvostopne sodbe izrecno sklicevalo na določbo 4. točke 358. člena ZPP, s katero je predvidena takšna odločitev za primer zmotne uporabe materialnega prava na podlagi sicer pravilno ugotovljenega dejanskega stanja. Sklep sodišča druge stopnje, da sta stranki sklenili nov oziroma drugačen dogovor (in z njim v tem delu spremenili prvotno štipendijsko pogodbo), tako vsebuje kot bistveno materialnopravno komponento, saj nujno implicira uporabo prava - namreč obligacijsko-pravnih pravil o pogojih za veljavno sklenitev (drugačne) pogodbe in s tem za nastanek pogodbene obveznosti (ali za razbremenitve le-te). Tako pa se sklepanje sodišča druge stopnje spet izkaže kot takšno, ki je materialnopravne narave in ki zaradi tega, ker je drugačno od prvostopnega sklepanja, ni moglo privesti do očitane procesno-pravne kršitve določb 4. in 1. točke 358. člena ZPP. Sicer pa ugotavljanja morebitne drugačne pogodbene volje strank od izjavljene, pravilna uporaba materialnega prava v danem primeru sploh ni narekovala (kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljnji obrazložitvi) in zato v delu, v katerem je rezultat indičnega sklepanja še v sferi dejanskega, ne predstavlja dejstva, ki bi bilo odločilno. Z vprašanjem morebitnega nasprotja v razlogih izpodbijane sodbe pa se ni bilo moč ukvarjati, saj bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišču druge stopnje ni očitana v zahtevi za varstvo zakonitosti.

V zahtevi za varstvo zakonitosti pa je utemeljen očitek sodišču druge stopnje, da je zmotno uporabilo materialno pravo - določbo prvega odstavka 99. člena ob nastanku konkretnega obligacijskega razmerja še veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (glej prehodno določbo 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika).

Vprašanje, katero določbo ZOR bo sodišče uporabilo pri razlagi pogodbe, je vselej pravno vprašanje. Po določbi prvega odstavka 99. člena ZOR se določila pogodbe uporabljajo predvsem tako, kot se glasijo. Uporaba te določbe ne terja ugotavljanja dejanskega stanja in je zato odločitev sodišča ali bo sploh ugotavljalo skupen namen pogodbenikov, odvisna od izbrane metode razlage pogodb. Iskanje skupnega namena pogodbenikov prihaja v poštev le pri razlagi spornih pogodbenih določil (drugi odstavek 99. člena ZOR). Da bi stranka dosegla ugotavljanje dejanskega stanja v tej smeri, mora zato najprej ustrezno izkazati "spornost" pogodbenega določila: le golo sklicevanje nanjo, ki ni hkrati podprto z ustrezno kvalitetnim trditvenim gradivom, ne zadošča; pogodbeno določilo namreč lahko postane sporno, če stranka z ustreznimi navedbami zaseje dvom o jasnosti pogodbenih določil. To je tožena stranka sicer poskušala doseči že v postopku pred sodiščem prve stopnje s trditvijo oziroma sklicevanjem na prvemu tožencu ponudeno in z njim sklenjeno delovno razmerje za določen čas le enega leta. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da to ne terja nikakršne drugačne razlage s pogodbo o štipendiranju določenih obveznosti štipendista (ostati v delovnem razmerju za celotno triletno obdobje štipendiranja), čim v postopku na prvi stopnji hkrati sploh ni bilo spora med pravdnima strankama o tem, da je štipenditor sklenil s štipendistom dvakrat pogodbo o zaposlitvi za določen čas v skupnem trajanju domala dveh let in mu še pred iztekom ponudil zaposlitev za nedoločen čas - kar je štipendist odklonil. To pa nujno privede do materialnopravnega sklepanja o tem, da v obravnavanem primeru ni razloga za odstop od uporabe določbe prvega odstavka 99. člena ZOR in za iskanje drugačne vsebine pogodbene volje strank od izjavljene (predvideno z določbo drugega odstavka 99. člena ZOR le za primer razlage spornih in nejasnih pogodbenih določil) in da je sodišče prve stopnje za pogodbi nezvesto stranko pravilno proglasilo štipendista - kar tožečo stranko glede na pogodbeno dogovorjene vzajemne obveznosti in izpolnitev njenih upravičuje do povračila tožencu v zadnjem letu štipendiranja izplačanih zneskov štipendije. Zato je bilo treba zahtevi za varstvo zakonitosti na podlagi določbe prvega odstavka 380. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP ugoditi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeniti.

Sprememba drugostopne sodbe glede odločitve o glavni stvari je narekovala tudi odločanje o stroških pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). O njih je bilo odločeno na podlagi določb 154. člena ZPP ob upoštevanju drugačnega uspeha strank v pravdi glede na njen izid v postopku s pritožbo, odmerjeni pa so bili od še spornega zneska 491.983,00 SIT v skladu z Odvetniško tarifo in v obsegu, razvidnem iz odgovora na pritožbo priobčenega stroškovnika tožeče stranke.

Odločitev o stroških pravdnih strank v zvezi z njunima odgovoroma na zahtevo za varstvo zakonitosti pa temelji na določbi prvega odstavka 155. člena ZPP, saj jih spričo vsebine odgovorov in strogo omejenega preizkusa v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni bilo mogoče šteti za potrebne pravdne stroške.