Jedro

Tožba za razveljavitev sodne poravnave je tožba le po nazivu, po vsebini pa gre za izredno pravno sredstvo, za obravnavo katerega se uporabljajo določbe o obnovi postopka. Gre torej za nadaljevanje prvotnega (s sodno poravnavo zaključenega) postopka z izrednim pravnim sredstvom. Za odločanje o tožbi za razveljavitev sodne poravnave je tako pristojno Okrajno sodišče v Grosupljem, pred katerim je bila poravnava sklenjena.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani sklep se, kolikor se nanaša na zahtevek za razveljavitev sodne poravnave, razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek; v preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: I. odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v tej zadevi in II. pojasnilo, da bo po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo stvarno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

2. Zoper tak sklep se pravočasno in iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Predlaga spremembo sklepa. Sklicuje se na določbo 3. odstavka 393. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožnik utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje spregledalo določbo 3. odstavka 393. člena ZPP, v skladu s katero se tožba za razveljavitev sodne poravnave vselej vloži pri sodišču, pred katerim je bila sodna poravnava sklenjena. Takšna tožba je namreč tako imenovana procesnopravna tožba, ki je tožba le po nazivu, po vsebini pa gre za izredno pravno sredstvo, za obravnavo katerega se uporabljajo določbe o obnovi postopka.1 Gre torej za nadaljevanje prvotnega (s sodno poravnavo zaključenega) postopka z izrednim pravnim sredstvom.2 Za odločanje o tožbi za razveljavitev sodne poravnave (1. točka zahtevka, list. št. 6 v spisu) je tako pristojno Okrajno sodišče v Grosupljem, pred katerim je bila poravnava sklenjena. Pritožba je torej v tem delu utemeljena, zato ji je višje sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP ugodilo in glede tožbe za razveljavitev sodne poravnave izpodbijani sklep razveljavilo.

6. Drugače pa velja za tožbeni zahtevek, s katerim tožnik zahteva plačilo 50.000 EUR (2. točka zahtevka, list. št. 6 v spisu). V tem delu namreč ne gre za tožbo za izpodbijanje sodne poravnave v zgoraj opisanem pomenu, torej za izredno pravno sredstvo, temveč za “pravo“ tožbo. Za ta del tožbenega zahtevka določba 3. odstavka 393. člena ZPP ne velja. Ker tožnik zahteva plačilo 50.000 EUR, kar presega znesek iz 1. odstavka 30. člena ZPP, je odločitev okrajnega sodišča, da ni pristojno za odločanje o takšnem zahtevku, pravilna. V tem delu je zato višje sodišče pritožbo zavrnilo in sklep, kolikor se nanaša na tožbeni zahtevek za plačilo 50.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, potrdilo. Sodišče prve stopnje bo moralo v nadaljevanju postopka ravnati po 3. odstavku 300. člena ZPP.

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s 4. odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

1 Galič, A., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Založba Uradni list in GV Založba, 2005, stran 119 in 120. 2 Odločba, ki jo o takšni tožbi izda sodišče, pa je sklep (bodisi procesne narave o zavrženju po prvem odstavku 398. člena ZPP bodisi meritorne o zavrnitvi tožbe oziroma dovolitvi tožbe in razveljavitvi sodne poravnave, izdane v prejšnjem postopku, po 400. členu ZPP). Prim. sodba VS RS II Ips 1274/2008 in sklep VS RS I R 31/2012.