Jedro

Po določbi 6. člena ZVVJTO je bila določitev načina in višine ugotavljanja sorazmernih deležev vračila v domeni same lokalne skupnosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Komisija za vračanje vlaganj v izgradnjo javno telekomunikacijskega omrežja je dne 30. januarja 2009 objavila Seznam končnih upravičencev vključenih v organizirane akcije krajevnih skupnosti (dalje Seznam), kot to določa Pravilnik o načinu in pogojih vračanja vlaganj v izgradnjo javnega telekomunikacijskega omrežja (Uradni list RS, številka 92/02 in 106/03, dalje Pravilnik). Komisija v obrazložitvi navaja, da so do vračila upravičeni vlagatelji, ki so podali zahtevke na podlagi javnega poziva z dne 24. 2. 2004 in so zahtevku priložili ustrezna dokazila v skladu z navedenim pravilnikom. V nadaljevanju navaja še pogoje s predložitvijo listin in možnostjo ugovora.

Tožena stranka z odločbo, številka 108-15/2003(232) z dne 25. 5. 2009 potrjuje prvostopno odločbo. Navaja, da Zakon o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (Uradni list RS, številka 54/07, dalje ZVVJTO) določa, da lokalna skupnost s predpisom podrobneje določi način sestave seznama, način ugotavljanja sorazmernih deležev vračila ter pogoje in roke vračanja. Predpis lokalne skupnosti ne določa višine povračila, pač pa določa način njegove določitve, ne določa pa povračila v višini 60% od vloženih sredstev, kot navaja stranka (da je „bilo rečeno“). Višino povračila je skladno s poravnavo, številom vlagateljev ter prejetimi sredstvi, komisija določila sorazmerno za vse vlagatelje v enakem znesku in sicer v višini 1.035,48 EUR. Tako je tožnik upravičen do sorazmerno določenega zneska po obeh podanih zahtevkih.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je stališče tožene stranke napačno. Res je sicer v 6. členu ZVVJTO določeno, da lokalna skupnost s predpisom, ki ga izda v roku dveh mesecev od uveljavitve zakona, podrobneje določi način sestave seznama, način ugotavljanja sorazmernih deležev vračila ter pogoje in roke vračanje teh deležev. Prejeta vračila vrne lokalna skupnost v celoti v deležih, sorazmernih z vlaganjem oseb navedenih na seznamu. Lokalna skupnost bi morala pri izdaji predpisa upoštevati 4. člen tega zakona, ki določa višino vračila. Tožena stranka je sprejela Pravilnik s spremembami, v katerem je v 5. in 6. členu določen način ugotavljanja sorazmernih deležev. Tožena stranka je enostavno določila, da upravičencu pripada vračilo denarnih sredstvih, izračunan v odstotkih od osnove za različna obdobja v različnih procentih. V praksi se je pokazalo to tako, da so tisti upravičenci, ki so kasneje in manj vlagali, dobili vrnjeno več kot tisti, ki so prej vlagali in veliko več. Pravilnik je v nasprotju z zakonom in si tožena stranka člen 6 glede sorazmernih vlaganj napačno razlaga in v nasprotju s členom 4 zakona. Zato je Pravilnik tožene stranke v nasprotju z Ustavo in z zakonom. Naslovnemu sodišču predlaga, da v smislu člena 23 Zakona o ustavnem sodišču prekine postopek in predlaga Ustavnemu sodišču, da oceni skladnost Pravilnika tožene stranke z Ustavo in ZVVJTO. V vsakem primeru pa meni, da tožena stranka dejanskega stanja ni pravilno in popolno ugotovila in je napačno izračunala višino vračila in predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi in zadevo vrne organu, ki je upravni akt izdal v ponoven postopek.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba se zavrne.

Po presoji sodišča je Komisija za vračanje vlaganj v izgradnjo javno telekomunikacijskega omrežja Občine A. sestavila pravilen Seznam v skladu z določili zgoraj navedenega Pravilnika, na podlagi katerega so upravičeni do vrnitve dela denarnih sredstev vlagatelji, ki so podali zahtevke v skladu z javnim pozivom z dne 24. 2. 2004 in so zahtevku priložili ustrezna dokazila. Kot je razvidno iz Seznama, so vsi ti upravičenci (404) dobili vrnjen enak znesek v višini 1.035,48 EUR. Navedeno odločitev prvostopnega organa je zelo obširno z dodatno navedbo materialnih predpisov in vseh dokazil s potrdili o plačilih, obrazložila tožena stranka v pritožbeni odločbi. Glede na to, da sodišče v celoti sledi utemeljitvi obeh upravnih aktov, v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov, ki so razvidni predvsem iz pritožbene odločbe, ponovno ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke na določbe 5. in 6. člena Pravilnika, ki bi ga moral upravni organ upoštevati pri višini izračuna vračila denarnih sredstev, glede na to, da sta imela oba upravna organa pravno podlago za takšno odločitev v določbi 6. člena ZVVJTO, ki določa v drugem odstavku, da lokalna skupnost s predpisom, ki ga izda v roku dveh mesecev od uveljavitve zakona, podrobneje določi način sestave Seznama, način ugotavljanja sorazmernih deležev vračila ter pogoje in roke vračanja teh deležev, ter da prejeto vračilo vrne lokalna skupnost v celoti v deležih, sorazmernih vlaganjem oseb, navedenih na Seznamu. To pomeni, da je bila določitev načina in višine ugotavljanja sorazmernih deležev vračila v domeni same lokalne skupnosti. Glede na navedeno, sodišče ni sledilo predlogu tožeče stranke, da je Pravilnik tožene stranke v nasprotju z Ustavo RS in ZVVJTO in ni prekinilo upravnega spora ter začelo postopek njegove ustavne presoje v smislu določbe 23. člena Zakona o ustavnem sodišču. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.

K točki 2 izreka: Ker je bila tožba zavrnjena, sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.