Tožnici sta vložiti izpodbojno tožbo, v kateri predlagata, da sodišče odločbo toženke o zavrnitvi zahteve za pridobitev kvalificiranega deleža v Zavarovalnici odpravi. Glede na okoliščine, da tožnici nista več lastnici delnic Zavarovalnice, saj je imetnik vseh delnic Zavarovalnice (sedaj v likvidaciji) družba E., Luxembourg in ne tožnici, sodišče ugotavlja, da si tožnici v tem postopku na način, kot predlagata v izpodbojnem tožbenem zahtevku, tudi če bi bilo tožbi ugodeno, očitno ne moreta izboljšati svojega pravnega položaja, saj nista več lastnici delnic Zavarovalnice. Pravni interes pa je po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 procesna predpostavka za odločanje v tem upravnem sporu.
I.Tožba se zavrže.
II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.
Z izpodbijano odločbo je Agencija za zavarovalni nadzor (v nadaljevanju Agencija, tudi AZN) zavrnila zahtevo tožnic z dne 6. 10. 2020 za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v A. zavarovalnici d. d. (v nadaljevanju tudi Zahteva), na podlagi katerega bi tožnici kot skupni kvalificirani imetnici postali nadrejena družba A. zavarovalnice d. d. (v nadaljevanju A., tudi Zavarovalnica). Zahteva tožnic se nanaša na izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v Zavarovalnici v skladu s 5. točko drugega odstavka 31. člena Zakona o zavarovalništvu (v nadaljevanju ZZavar-1). Toženka je tožnici v skladu s četrtim in petim odstavkom 31. člena ZZavar-1 obravnavala kot bodoči skupni kvalificirani imetnici. Toženka navaja določbe prvega, drugega, četrtega in petega odstavka 31. člena, 34. člena, 37. člena in prvega odstavka 36. člena ZZavar-1, ki jih citira. Podrobnejša vsebina meril je predpisana s Sklepom o imetnikih kvalificiranih deležev (v nadaljevanju Sklep). Toženka navaja relevantna merila iz 36. člena ZZavar-1: - ugled bodočega kvalificiranega imetnika; - finančna trdnost bodočega kvalificiranega imetnika, zlasti v zvezi z vrstami poslov, ki jih opravlja ali načrtuje zavarovalnica; - verjetne posledice, če bo bodoči kvalificirani imetnik pridobil kvalificirani delež, ki se zahteva, za sposobnost zavarovalnice ravnati v skladu s pravili o upravljanju tveganj ter izpolnjevati zahteve in omejitve, določene v ZZavar-1.
Glede merila ugled bodočega kvalificiranega imetnika, navaja, da je prva tožnica pridobila delnice Zavarovalnice brez predhodnega dovoljenja Agencije, kar pojasni. Po 2. točki drugega odstavka 2. člena Sklepa se, med drugim šteje, če se ne izkaže drugače, da bodoči kvalificirani imetnik oziroma katerikoli od članov njegovega poslovodstva nima dobrega imena, zlasti če: - je bil pravnomočno spoznan za odgovornega za prekršek zaradi kršitve veljavnih predpisov s področja delovanja gospodarskih družb. Navaja pravnomočno odločbo o prekršku z dne 22. 10. 2020, iz katere izhaja, da je prva tožnica spoznana za odgovorno za prekršek po 2. točki prvega odstavka 618. člena ZZavar-1 s tem, ko je pridobila delnice Zavarovalnice, s katerimi je dosegla 100 % delež v kapitalu Zavarovalnice, s čimer je presegla kvalificiran delež iz 1. točke prvega odstavka 13. člena ZZavar-1, ne da bi predhodno pridobila dovoljenje Agencije, zato prva tožnica nima dobrega ugleda, tožnici pa nista uspeli izpodbiti te domneve, kar je razlog za zavrnitev Zahteve.
Glede Odločbe o prepovedi uresničevanja pravic iz delnic z dne 20. 1. 2021, ki jo je toženka izdala zoper neupravičena imetnika drugi tožnici in družbi B., s. r. l., Rim (v nadaljevanju B.) ter prvi tožnici kot neposredni neupravičeni imetnici ter pridobiteljici delnic, je toženka pri presoji ugleda obravnavala ravnanje druge tožnice, kot izhaja iz navedene odločbe. Izjavam tožnic, med drugim, da je bil nakup delnic Zavarovalnice s strani družbe B. dolgo načrtovan proces, da je druga tožnica v delniško strukturo družbe B. vstopila 4. 10. 2019, ko so bile vse odločitve glede nakupa delnic Zavarovalnice že sprejete, ni sledila, kar je pojasnila. Glede na dejstvo, da je družba B. kvalificiran delež v Zavarovalnici pridobila v nasprotju z zakonom ter v svojem imenu za račun nadrejene družbe - druge tožnice, sta obe družbi neupravičeni imetnici (40. člen ZZavar-1). S prenosom delnic iz družbe B. na prvo tožnico svojega statusa ni spremenila, saj je odvisna družba ponovno pridobila delnice za njen račun. Druga tožnica ostaja neupravičena imetnica v skladu z 20. členom ZZavar-1 in nima dobrega imena, ker iz njenega dela ali poslovanja izhaja, da ne deluje v skladu z načeli in pravili dobre poslovne prakse. Glede ravnanja v nasprotju s sklenjeno Pogodbo o nakupu delnic med družbama B. in prvo tožnico z dne 7. 9. 2020 (v nadaljevanju tudi Pogodba), navaja peto alinejo drugega odstavka 2. člena Sklepa. Poslovanje v okviru načel in pravil dobre poslovne prakse se nanaša tudi na upoštevanje določb iz medsebojno sklenjenih pogodb. Tožnici nista pojasnili, ali sta ravnali v skladu s Pogodbo in kaj se bo zgodilo v primeru, če vrednost kritnega premoženja pomembno pade. Toženka ugotavlja, da prva tožnica ni ravnala skrbno in da nima dobrega imena, ker iz njenega poslovanja izhaja, da ne deluje v skladu z načeli in pravili dobre poslovne prakse, česar tožnici nista uspeli izpodbiti.
Glede finančne trdnosti bodočega kvalificiranega imetnika (1. točka prvega odstavka 37. člena v zvezi s 3. točko prvega odstavka 36. člena ZZavar-1) tožnici nista vsebinsko pojasnili, v katerih primerih upravni odbor določi sedež družbe prve tožnice in da se druga tožnica šteje za nadrejeno družbo oz. posrednega imetnika kvalificiranega deleža, nista predložili finančnih izkazov prve tožnice za dokaz trditev, da ji je sklad C. zagotovil sredstva za nakup delnic Zavarovalnice, ter da finančni položaj bodočega kvalificiranega imetnika omogoča izvedbo poslovnega načrta Zavarovalnice najmanj za tri leta (3. točka prvega odstavka 36. člena ZZavar-1, druga alineja drugega odstavka 4. člena Sklepa), kar je razlog za zavrnitev Zahteve (1. točka prvega odstavka 37. člena ZZavar-1). Druga tožnica je v vseh zadnjih treh poslovnih letih (2019, 2018 in 2017) poslovala z izgubo, kar je razlog za zavrnitev Zahteve. Iz poslovnega načrta tožnic za obdobje 2021 do 2023 izhaja, da se bo negativno poslovanje druge tožnice nadaljevalo tudi v letih 2020 in 2021. Toženka ugotavlja, da poslovanje tožnic v pričakovanem triletnem obdobju ne bo uspešno in stabilno, saj njuno poslovanje ne bo pozitivno v vseh načrtovanih letih. Končni lastnik družb v skupini D. je A. A. Toženka ne sledi pojasnilu tožnic, da je slednji zgolj dejanski lastnik druge tožnice in da se ne more šteti za končnega kvalificiranega imetnika Zavarovalnice. Glede na navedeno toženka ugotavlja, da tožnici nista izkazali, da finančni položaj tožnic omogoča pridobitev kvalificiranega deleža v Zavarovalnici (druga alineja drugega ostavka 4. člena Sklepa), kar je razlog za zavrnitev Zahteve (1. točka prvega odstavka 37. člena ZZavar-1). V okviru 5. točke Sklepa glede verjetnih posledic za sposobnost zavarovalnice ravnati v skladu s pravili o upravljanju tveganj po 5. členu Sklepa (2. točka prvega odstavka 37. člena v zvezi z merilom iz 4. točke prvega odstavka 36. člena ZZavar-1) toženka ugotavlja, da gre za zavračanje podaje pomembnih informacij in ugotavlja obstoj zavrnitvenega razloga iz 2. točke prvega odstavka 37. člena ZZavar-1 ter navaja potencialni vpliv na korporativno upravljanje, saj se lahko prenesejo na ciljno družbo tj. na Zavarovalnico. Tožnici sta prav tako zavrnili predložitev vrednotenja vrednostnega papirja ABS s strani ene izmed "Big4" in predložitev KVA-DEL obrazca za B. B., nista vsebinsko odgovorili glede vprašanja povezanega z določili v Aktu o ustanovitvi. Glede 4. točke prvega odstavka 37. člena ZZavar-1 - nepredložitev informacij in dokumentacije, potrebnih za presojo primernosti, toženka ugotavlja, da tožnici nista v roku predložili dodatnih podatkov, listin in informacij, potrebnih za presojo primernosti tožnic, ter je podan razlog za zavrnitev Zahteve. Sklepno toženka ugotavlja, da obstojijo razlogi za zavrnitev Zahteve iz 1., 2. in 4. točke 37. člena ZZavar-1.
Tožnici v tožbi izpodbijata navedeno odločitev iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Uvodoma navajata ozadje spora in potek upravnega postopka. Navajata, da se domneva, da izpolnjujeta merilo ugleda. Toženka je pridobila mnenje MFSA 7. 1. 2021, da slednji ne razpolaga z negativnimi informacijami o drugi tožnici in njenem poslovodstvu. Vložitev naknadne zahteve za pridobitev dovoljenja ne more vplivati na merilo ugleda. Med drugim navajata prvi odstavek 31. člena, četrti odstavek 40. člena in 2. točko prvega odstavka 618. člena ZZavar-1, ki jih citirata. Tožnici sta v postopku navajali dejanske ovire izven njune kontrole. Uporaba opcije iz četrtega odstavka 40. člena ZZavar-1 ni bila posledica malomarnega postopanja. Tožnici sta ravnali z vso dolžno skrbnostjo. Toženka je napačno uporabila materialno pravo, da vsaka odločba o prekršku pomeni, da vložnik oz. njegove odgovorne osebe nimajo ugleda. Druga tožnica ni neupravičeni posredni imetnik delnic Zavarovalnice. Navajata, da sta zoper odločbo Agencije z dne 20. 1. 2021, s katero jima je bilo prepovedano uresničevanje pravic iz delnic, sprožili upravni spor (I U 473/2021) in da ne more biti podlaga za ugotovitev pomanjkanja ugleda tožnic. Pojasnjujeta, da družba B. ni imela delnic za račun druge tožnice in da je bil nakup delnic Zavarovalnice s strani družbe B. dolgo načrtovan proces in da je pridobila deleže družbe B., ko so bile vse odločitve glede nakupa delnic Zavarovalnice že sprejete. Ker družba B. delnic Zavarovalnice ni pridobila za račun druge tožnice, slednja ni bila kvalificirani imetnik delnic v smislu 20. člena ZZavar-1 in ni bila dolžna zaprositi za dovoljenje. Ko pa je delnice odkupila prva tožnica za račun druge tožnice, sta tožnici skladno s četrtim odstavkom 40. člena ZZavar-1 pravočasno podali zahtevo za izdajo dovoljenja. Navajata napačne navedbe Agencije v Odločbi o prepovedi uresničevanja glasovalnih pravic.
Prva tožnica ni kršila sklenjenih pogodb. Pogodbeni stranki sta se dogovorili, da kupnina znaša 6,6 milijona EUR in da bo ta znesek plačan s prenosom listinjenih vrednostnih papirjev (ABS). Mehanizem plačila je jasen in sicer mora biti v času plačila vrednost ABS, ki se prenesejo na prodajalca, 6,6 milijona EUR. Če kasneje pride do spremembe vrednosti terjatev oz. če terjatve ne bodo v celoti izterjane, je to tveganje, ki ga prevzema družba B. in ne tožnici. Iz navedenega izhaja, da je pogodba zelo jasna, tožnici pa sta vnaprej predvideli mehanizem ustanovitve in prenosa ABS ter plačila kupnine in sta ravnali z vso dolžno skrbnostjo. Tožnici izpolnjujeta merilo finančne trdnosti in sta predložili vso potrebno dokumentacijo za presojo finančne trdnosti. Prva tožnica je bila ustanovljena 3. 6. 2020, zato ni mogla priložiti letnih poročil za zadnji dve poslovni leti ter revizorjevih poročil, niti računovodskih izkazov za tekoče poslovno leto. Solventnost Zavarovalnice zagotavljata izključno prva tožnica in sklad C., ki je tisti subjekt v lastniški strukturi bodočega kvalificiranega imetnika, katerega presoja finančne moči je bistvena. Finančni položaj sklada C. izpolnjuje merilo finančne trdnosti in omogoča izpolnjevanje finančnega načrta Zavarovalnice za naslednja 3 leta, kar pojasnita.
Negativni poslovni izid ne pomeni, da tožnici ne izpolnjujeta merila finančne trdnosti. Toženka ne more zaključiti, da druga tožnica ne izpolnjuje merila finančne trdnosti zgolj zato, ker naj njeno poslovanje v zadnjih treh letih ne bi bilo stabilno. Glavna dejavnost druge tožnice je dejavnost profesionalnega investicijskega sklada v obliki krovne družbe. Pridobitev kvalificiranega deleža oz. celotnega osnovnega kapitala Zavarovalnice je izvedla prva tožnica, potrebno finančno moč za zagotovitev podpore prvi tožnici in kapitalsko ustreznost Zavarovalnice pa zagotavlja finančni sklad C., kar pojasnita. Finančna moč g. A. A. za predmetni postopek ni relevantna. Zato se ne more šteti za posrednega imetnika kvalificiranega deleža kot nadrejena fizična oseba. V vsakem primeru so namreč sredstva podskladov ločena tako od upravljalske strukture, kot tudi od družbenikov. Presoja g. A. A. je relevantna zgolj v zvezi z ugledom in izkušnjami oseb, ki bodo imele možnost upravljati Zavarovalnico. G. A. A. je namreč tudi poslovodja prve tožnice in eden od članov poslovodstva druge tožnice. Toženka ni ustrezno upoštevala vseh specifik korporacijske strukture tožnic, kljub temu, da bi to na podlagi 7. člena Sklepa morala storiti. Tožnici sta Agenciji posredovali vso razpoložljivo dokumentacijo in informacije. Tožnici nista posredovali izpolnjene tabele o finančni moči končnega lastnika g. A. A., sta pa v postopku pojasnili, zakaj ti podatki za postopek niso relevantni, kar pojasnita. Revidirani računovodski izkazi za leto 2020 niso bili na voljo, poleg tega druga tožnica, vključno s skladom C., posluje po malteški zakonodaji. Tožnici menita, da je bilo s strani toženke nesorazmerno od njiju zahtevati revidirane računovodske izkaze za leto 2020, če se ti po matični zakonodaji pripravljajo kasneje. Na podlagi navedenega toženka ne more zaključiti, da sta tožnici ravnali samovoljno in s svojim ravnanjem ogrozili sposobnost Zavarovalnice izpolnjevati pravila o upravljanju tveganj. Toženki sta posredovali pojasnila glede dogovorjene kupnine. Toženki nista mogli zagotoviti bolj konkretnih informacij, zakaj sta se stranki dogovorili za takšno kupnino. Cenitve "Big 4" nista predložili, saj ABS-ji še niso bili izdani, sta pa predložili zahtevana revidirana letna poročila za leta 2018, 2019 in 2020. KVA DEL obrazca za B. B. nista predložili, ker za predmetni postopek ni bil relevanten, t.j. ni oseba, ki bi zaradi pridobitve kvalificiranega deleža imela možnost upravljati ali drugače vplivati na poslovanje Zavarovalnice. Pojasnili sta možnost prenosa sedeža prve tožnice. Iz navedenega izhaja, da sta zagotovili vse informacije in dokumentacijo, ki je bila s strani Agencije razumno zahtevana. Odklonili sta le posredovanje tistih informacij, ki jih zaradi utemeljenih razlogov ni bilo mogoče pridobiti, ali pa za postopek niso bile potrebne. Agencija ni ustrezno upoštevala načela sorazmernosti iz 7. člena Sklepa. Gre za kršitev členov 7 in 8 Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), 2. člena in 14. člena Ustave ter za diskriminacijo na podlagi sedeža tožnic.
Sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponovno odločanje ter ji naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.
Toženka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožečih strank in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.
V pripravljalnih vlogah stranki dodatno pojasnjujeta svoja stališča in zanje podajata argumente. Toženka v pripravljalni vlogi 18. 1. 2022 med drugim navaja, da postopku sodnega varstva tožeča stranka ne more navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov ter podaja dodatna pojasnila glede ugleda in finančne trdnosti tožnic.
Sodišče je s sodbo I U 940/2021 z dne 3. 3. 2022 tožbo tožnic zavrnilo, Vrhovno sodišče je s sklepom V Ips 1/2023 z dne 10. 12. 2024 navedeno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje, v katerem naj sodišče v smislu odprave kršitve 22. člena Ustave o (ne)izvedbi glavne obravnave skladno z drugim odstavkom 441. člena ZZavar-1, upoštevajoč odločbo Ustavnega sodišča U-I-55/23-9, U-I-75/23-9 z dne 12. 9. 2024, odloči na podlagi določb ZUS-1, ki urejajo glavno obravnavo.
V ponovnem postopku je sodišče opravilo glavno obravnavo. Naroka se je udeležila le toženka, tožnici pa se ob izkazanih vabilih in brez opravičila naroka nista udeležili. Na glavni obravnavi toženka med drugim navaja, da je razvidno, da tožnica vztraja pri odpravi izpodbijanega akta in ponovnem odločanju Agencije o zahtevi za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža, čeprav družba F., Ltd. že od oktobra 2023 dalje ni več delničarka Zavarovalnice, saj je vse svoje delnice prenesla na družbo E. To je razvidno tudi iz upravnih sporov, ki jih vodi to sodišče pod št.: I U 710/2024, I U 711/2024, I U 276/2025 ter I U 277/2025. V vseh navedenih upravnih sporih kot novi delničar Zavarovalnice nastopa družba E. Že na podlagi tega dejstva tožnici v tem upravnem sporu nimata več pravnega interesa za nadaljevanje tega upravnega spora in obstaja podlaga za zavrženje tožbe. Ker družba F., Ltd. ni več delničar, tudi glede družbe D. ni več podan pravni interes za nadaljevanje tega postopka, saj je bila družba D. posredni imetnik preko neposrednega imetnika F. Ltd.
Tožbo je treba zavreči.
Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 36. člena ZUS-1). Za začetek in tek upravnega spora morajo biti izpolnjene procesne predpostavke, ki jih ZUS-1 določa v prvem odstavku 36. člena. Če sodišče ugotovi, da katera od procesnih predpostavk ni izpolnjena, mora tožbo s sklepom zavreči. Med drugim sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).
V obravnavani zadevi je za presojo obstoja negativne procesne predpostavke po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 relevantno vprašanje, ali izpodbijana odločba, s katerim je toženka zavrnila zahtevo tožnic z dne 6. 10. 2020 za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v A. zavarovalnici d. d., posega v pravni položaj tožnic, upoštevaje dejstvo, da tožnici nista več lastnici delnic Zavarovalnice, saj je imetnik vseh delnic Zavarovalnice (sedaj v likvidaciji) družba E., S. a. r. l., 32, ..., Luxembourg in ne tožnici, kar izhaja iz kasnejših pravnomočnih odločitev tega sodišča v upravnih sporih navedenega tožnika,
Tožnici sta vložili izpodbojno tožbo, v kateri predlagata, da sodišče odločbo toženke o zavrnitvi zahteve za pridobitev kvalificiranega deleža v Zavarovalnici odpravi. Glede na navedene okoliščine, kot jih izpostavlja tudi toženka na naroku, sodišče ugotavlja, da si tožnici v tem postopku na način, kot predlagata v izpodbojnem tožbenem zahtevku, tudi če bi bilo tožbi ugodeno, očitno ne moreta izboljšati svojega pravnega položaja, saj nista več lastnici delnic Zavarovalnice. Pravni interes je po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 procesna predpostavka za odločanje v tem upravnem sporu.
Sodišče tožnic ni posebej pozivalo, naj zahtevek spremenita in zahtevata ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe (druga alineja prvega odstavka 33. člena ZUS-1), bi pa lahko tožnici na naroku za glavno obravnavo, kolikor bi se ga udeležili, pojasnili svoj pravni interes za izpodbojno tožbo oziroma spremenili svoj tožbeni zahtevek. Sodišče ni dolžno tožeče stranke pozivati, naj zaradi možnosti uspeha v upravnem sporu zahteva nekaj drugega od tistega, kar je v tožbi sama zahtevala. Navedeno stališče je Vrhovno sodišče potrdilo že večkrat.
Glede na navedeno sodišče zaključuje, da v obravnavanem primeru izpodbijana odločba, s katero je toženka zavrnila zahtevo tožnic z dne 6. 10. 2020 za izdajo dovoljenja za pridobitev kvalificiranega deleža v A. zavarovalnici d. d., očitno ne posega v pravni položaj tožnic, ker nista več lastnici delnic navedene zavarovalnice. Zato je na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo moralo zavreči.
Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka svoje stroške postopka.
-------------------------------
1Npr. sodba in sklep tega sodišča v zadevah: I U 1685/2024 z dne 12. 11. 2024, I U 710/2024 in I U 710/2024, obe z dne 10. 7. 2024.
2Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 149/2017 z dne 9. 5. 2018.
3Sledilo je stališču Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 159/2015, da sodišče prve stopnje tožnika ni dolžno pozivati na dopolnitev tožbe s spremenjeno ali dodatno zahtevo, saj ne gre za formalno nepopolnost tožbe.
4Npr. v zadevah I Up 6/2022, I Up 37/2022, I Up 115/2022 in I Up 175/2022.