Jedro

Če je rok dveh let (absolutno zastaranje) od pravnomočnosti odločbe o prekršku že potekel - tožeči stranki je bila izpodbijana odločba vročena dva dni za tem, ko je ta rok že potekel, ni pomembno, kolikokrat (enkrat ali večkrat) je bilo relativno zastaranje (eno leto od dneva, ko je odločba o prekršku postala pravnomočna) pretrgano ali ustavljeno (57. člen ZP).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 7.6.1993.

Obrazložitev

Oddelek za splošne zadeve občine je izdal sklep z dne 11.5.1993, s katerim je tožniku naložil plačilo denarne kazni v višini 20.000 SIT, ki je bila zagrožena s predhodnim sklepom navedenega prvostopnega organa z dne 25.3.1993, ker v danem roku ni izpolnil svoje obveznosti, to je ni predložil navedenemu prvostopnemu organu svojega vozniškega dovoljenja; hkrati pa mu je zagrozil z novo denarno kaznijo v višini 40.000 SIT, če tožnik v novem roku treh dni po prejemu tega sklepa ne bo predložil svojega vozniškega dovoljenja zaradi vpisa varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila "B" kategorije za dobo treh mesecev, ki je bil tožniku naložen z odločbo Občinskega sodnika za prekrške z dne 12.2.1991; pritožba zoper ta sklep ne zadrži začete izvršbe (1. do 3. točka izreka).

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo proti citiranemu prvostopnemu sklepu. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka citira določbe 57. člena zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83, 42/85, 47/87 in 5/90 ter Uradni list RS, št. 10/91 in 13/93). Tožena stranka ugotavlja, da je bil tožniku z odločbo Občinskega sodnika za prekrške z dne 12.2.1991 izrečen varstveni ukrep prepovedi vožnje motornih vozil "B" kategorije za čas treh mesecev. Občinski sodnik za prekrške je z dopisom z dne 12.12.1991 poslal odločbo o prekršku v izvršitev prvostopnemu organu, ki je tožnika dne 12.12.1991 (pravilno 19.12.1991) pozval z dopisom, da predloži svoje vozniško dovoljenje zaradi vpisa varstvenega ukrepa. Prvostopni organ je opravil tudi naslednja dejanja, ki so merila na izvršitev izrečenega ukrepa: dne 22.1.1992 je izdal sklep; dne 25.5.1992 (pravilno 15.5.1992) je povabil tožnika, naj se dne 26.5.1993 (pravilno 1992) ob 8. uri zglasi v prostorih prvostopnega organa zaradi razgovora v zvezi z izvršitvijo izrečenega varstvenega ukrepa; dne 25.3.1992 (pravilno 1993) in 11.5.1993 pa je izdal citirana sklepa. Po mnenju tožene stranke so vsa našteta dejanja prvostopnega organa merila na izvršitev izrečenega varstvenega ukrepa in so bila opravljena v takih presledkih, da je bil z njimi vedno znova pretrgan enoletni rok relativnega zastaranja. Odločba o prekršku pa ni zastarala niti absolutno, saj še nista pretekli dve leti, od kar je odločba o prekršku postala pravnomočna.

Tožnik v tožbi meni, da izpodbijana odločba ni pravilna, ker je zastarala izvršitev varstvenega ukrepa. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Po 3. odstavku 57. člena citiranega zakona o prekrških: zastaranje (izrečena kazen in druge sankcije za prekršek se ne smejo izvršiti, če preteče eno leto od dneva, ko je odločba o prekršku postala pravnomočna - 1. odstavek) pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek ali za izvršitev, ki meri na izvršitev kazni ali druge sankcije; po vsakem pretrganju se začne zastaranje znova, vendar pa se kazni in druge sankcije v nobenem primeru ne smejo začeti izvrševati po preteku dveh let od dneva, ko je odločba o prekršku postala pravnomočna.

Gre torej za absolutno zastaranje, ki vselej nastopi po preteku dveh let od dneva, ko je odločba o prekršku postala pravnomočna. Pri tem zastaranju ni pomembno, kolikokrat (enkrat ali večkrat) je bilo relativno zastaranje (1. odstavek in prvi stavek citiranega 3. odstavka 57. člena zakona o prekrških) pretrgano ali ustavljeno.

V konkretnem primeru je odločba o prekršku postala pravnomočna 12.6.1991 in je absolutni zastaralni rok pretekel 12.6.1993. S pretekom tega roka se, glede na citirano določbo zakona o prekrških, navedeni varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila v nobenem primeru ne sme začeti izvrševati, saj je tožnik, kot to izhaja iz upravnih spisov, izpodbijano odločbo prejel 14.6.1993, torej dva dni za tem, ko je že pretekel navedeni rok absolutnega zastaranja.

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).