Jedro

Na pravilnost izpodbijane odločbe o premestitvi bi lahko vplivali le ugovori, ki bi se nanašali na razloge za premestitev, ki pa jih tožnik v tožbi ne navaja.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Z odločbo opr. št. 720-1374/2021/2 z dne 23. 9. 2021 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je Ministrstvo za pravosodje, Uprava RS za izvrševanje kazenskih sankcij (v nadaljevanju UIKS) na podlagi 79. in 80. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) odločilo, da se tožnik najpozneje do 30. 9. 2021 premesti iz Zavoda za prestajanje kazni zapora (v nadaljevanju ZPKZ) A. v ZPKZ B. Odločilo je še, da pritožba ne zadrži izvršitve in da v postopku posebni stroški niso nastali.

2. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožnik na prestajanju kazni zapora, dolge 1 leto in 6 mesecev, in da je vodja varnosti ZPKZ A. dne 16. 9. 2021 podal predlog za premestitev obsojenca v katerikoli drugi zavod v RS zaradi lažjega izvajanja osebnega načrta in vzdrževanja reda in discipline znotraj ZPKZ A. Iz nadaljnjih razlogov je razvidno, da se ZPKZ A. srečuje s hudo kadrovsko podhranjenostjo, ki je posebej izrazita na področju pravosodne policije. Močno oteženo je zagotavljanje ustrezne stopnje varnosti, reda in discipline ter izvajanje dnevnih aktivnosti, ki so opredeljene v dnevnem redu. V določenih točkah je posledično onemogočeno tudi izvajanje osebnih načrtov zaprtih oseb. Glede na navedeno je organ odločil, da se vse obsojence, ki kazen prestajajo na zaprtem oddelku, na katerem je največ aktivnosti zaprtih oseb povezanih z intervencijo in nadzorom pravosodnih policistov, premesti v druge, manj zasedene zavode. Na tak način bo mogoče zagotoviti stabilno varnostno situacijo v ZPKZ A. in lažje izvajane osebnih načrtov zaprtih oseb. V trenutnih okoliščinah je organ ugotovil, da se za tožnika kot najprimernejši zavod izkazuje ZPKZ B., kjer se bo lahko lažje in hitreje vključil v obravnavo problematike nasilja ter tako lažje izpolnjeval osebni načrt na tem področju, ob tem pa je premestitev upravičena tudi zaradi lažjega vzdrževanja reda in discipline v ZPKZ A. 3. Zoper odločbo se je tožni pritožil, vendar je njegovo pritožbo tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila. Tožena stranka navaja, da je bil toženec premeščen zaradi zagotavljanja in ohranjanja reda in discipline v ZPKZ A. ter lažjega izvajanja osebnega načrta, izhajajoč iz dejstva, da je bil tožnik obsojen zaradi kaznivega dejanja z elementi nasilja in se zato zanj načrtuje vključitev v obravnavo te tematike, proti njem pa teče še pet kazenskih postopkov. Tožnikove navedbe glede ne obstoja razloga za premestitev iz razloga zagotavljanja in ohranjanja reda in discipline v ZPKZ A. pa so po oceni tožene stranke pavšalne. Pri odločanju je organ upošteval tako naravo kaznivega dejanja (napad na uradno osebo, ko ta opravlja naloge varnosti po prvem odstavku 300. člena Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 296. člena KZ-1), zaradi katerega tožnik trenutno prestaja kazen zapora, kot tudi dejstvo, da je bil pred tem večkrat pogojno kaznovan, proti njem pa tečejo tudi drugi kazenski postopku, med drugim tudi zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena KZ-1. Pri tem ni bistveno spoštovanje hišnega reda ZPKZ, temveč da prestaja kazen zapora na podlagi pravnomočne odločitve sodišča, ki mu je kazen zapora izreklo za storjena kazniva dejanja z elementi nasilja. Odločitev je utemeljena predvsem zaradi boljših možnosti za ustrezno obravnavo, vezano na storjeno kaznivo dejanje. Pri tem pojasnjuje, da je osebni načrt individualiziran program prestajanja kazni zapora, ki se izdela na podlagi ocene potreb in tveganj obsojenca za čas prestajanja kazni zapora in po odpustu, s ciljem, da se obsojenci usposobijo za življenje na prostosti, v skladu z družbenimi normami, in se odpravi tveganje ponavljanja kaznivih dejanj. Tožnik je v ZPKZ A. prestajal kazen zapora v zaprtem oddelku zavoda. O premestitvi obsojenca iz svobodnejšega v strožji ali iz strožjega v svobodnejši razim istega zavoda pa odloča direktor zavoda po uradni dolžnosti.

_Povzetek tožbe:_

4. Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu zoper odločbo št. 720-1374/2021/2 z dne 23. 9. 2021 in predlaga izdajo začasne odredbe zaradi nastajanja težko nadomestljive/nenadomestljive škode.

_Povzetek popravka tožbe:_

5. Ker tožba ni bila sestavljena skladno z določili Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), je bil tožnik pozvan na njeno popravo in dopolnitev.

6. V popravi tožbe tožnik navaja, da se z izpodbijano odločbo z dne 23. 9. 2021 ne strinja in jo izpodbija v celoti. Predlaga vrnitev v prejšnje stanje, ko je bil v dodeljenem zaporu na podlagi odredbe sodišča, ker meni, da premestitev iz zapora A. v zapor B. ni zakonita in posega v njegov pravni položaj tako, da je bil v B. podvržen večkratnemu napadu na telo z življenjsko grožnjo, oškodovan pa je bil tudi s krajami, dvema vlomoma v omarico, pri čemer je izgubil del zoba ter dobil številne modrice in odrgnine. Glede izdaje začasne odredbe meni, da je njena izdaja smiselna, ker v poročilu za pogojni odpust piše, da se je tožnik zapletel v konflikte, čeprav je razumljivo, da najzahtevnejši obsojenci niso zainteresirani za prilagajanje pravilom in ustvarjajo kriminalno strukturo več oseb; zato je dva napadalca komandir poslal v najstrožji oddelek, njega pa je v bloku dvakrat preselil, na Silvestrovo v sobo s petimi soobsojenci in čaka na samsko sobo. Nobenega KD ne prizna. Meni, da je socializiran in se težko znajde v družbi kariernih kriminalcev v B., zato ga ti vidijo kot tarčo izsiljevanja in nekaznovanega napadanja. Trdi, da je deležen ponižujočega ravnanja (lažni očitki, da se ne tušira) in da je kot politično izpostavljena oseba večkrat depriviligiran. O ostalih kršitvah bo s pritožbo zaradi kršitve pravic EKČP obvestil tudi Okrožno sodišče v Novem mestu.

7. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in navedla, da posebnega odgovora na tožbo ne podaja.

8. Sodišče uvodoma poudarja, da je tožena stranka v upravnem spisu poslala vročilnico o vročitvi odločbe Ministrstva za pravosodje št. 720-33/2021/2 z dne 8. 12. 2021, iz katere pa ni nedvoumno razvidno, da jo je podpisal tožnik, saj podpis ni enak podpisu na tožbi. Posledično sodišče ni moglo preveriti, ali je tožnik tožbo vložil pravočasno in je na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 38. člena ZUS-1 štelo, da je tožba pravočasna.

K I. točki izreka:

9. Tožba ni utemeljena.

10. V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa, da se tožnik najpozneje do 30. 9. 2021 premesti iz ZPKZ A. v ZPKZ B.. Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi 79. in 80. člena ZIKS-1, ki določata, da se lahko obsojenec premesti v okviru istega zavoda ali iz enega v drug zavod ali v oddelek drugega zavoda, če je to potrebno za izvajanje osebnega načrta ali delovnega programa zavoda oziroma če to narekujejo razlogi varnosti ali interesi ohranitve reda in discipline v zavodu ali če to zaradi zagotavljanja varnosti obsojenca predlaga enota, pristojna za zaščito ogroženih oseb, po zakonu, ki ureja zaščito prič (prvi odstavek 79. člena ZIKS-1). O premestitvi obsojenca v okviru istega zavoda odloča direktor zavoda, o premestitvi iz enega v drug zavod ali oddelek drugega zavoda pa generalni direktor (drugi odstavek 80. člena ZIKS-1).

11. Glede na citirano zakonsko ureditev odloča generalni direktor UIKS v postopku premestitve iz enega ZPKZ v drugega po prostem preudarku, pri čemer mora biti, če naj se obsojenec premesti, podan vsaj eden izmed premestitvenih razlogov, določenih v zakonu. Ko odloča po prostem preudarku, ima upravni organ širše polje presoje ter izmed več pravno možnih odločitev izbere tisto, za katero meni, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje najbolj ustrezna oziroma smotrna. Pri tem pa je vezan na obseg in namen pooblastila, določenega v zakonu. V primeru, ko je organ pooblaščen odločati po prostem preudarku, pa sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijanega akta preveri le, ali je upravni akt nezakonit, ker so bile prekoračene meje prostega preudarka, ali ker je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena ZUS-1). Da sodišče lahko opravi presojo zakonitosti odločbe, izdane po prostem preudarku, mora obrazložitev vsebovati dovolj natančno ugotovljeno dejansko stanje in razloge, ki, glede na ugotovljeno dejansko stanje, narekujejo v izreku odločbe navedeno odločitev.

12. Po presoji sodišča je v obravnavanem primeru odločitev upravnih organov pravilna in zakonita ter glede na zahteve iz 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku tudi dovolj obrazložena. Za svojo odločitev, da tožnik premesti v drug ZPKZ, sta oba organa navedla razloge, ki so prepričljivi, v zadostni meri obrazloženi in konkretizirani. Upravna organa sta tako pravilno uporabila določbo 80. člena ZIKS-1 in zakonska pooblastila za odločanje po prostem preudarku. Sodišče tudi meni, da meje prostega preudarka niso bile prekoračene in da prosti preudarek ni bil uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je določen (tretji odstavek 40. člena ZUS-1). Na drugačno odločitev ne morejo vplivati tožnikove tožbene navedbe glede dogajanj v ZPKZ B., saj se ne nanašajo na razloge zaradi katerih je bil tožnik premeščen iz ZPKZ A. Na pravilnost izpodbijane odločbe o premestitvi bi namreč lahko vplivali le ugovori, ki bi se nanašali na razloge za premestitev iz ZPKZ A., ki pa jih tožnik v tožbi ne navaja.

13. Ker je odločitev organa prve stopnje, kakor tudi organa druge stopnje, po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

14. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, ker je bilo dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženo stranko nesporno.

K II. točki izreka:

15. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda.

16. Ker je bilo v obravnavani zadevi s sodbo pravnomočno odločeno o tožbi, niso izpolnjene procesne predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je sodišče s tem povezano zahtevo zavrglo.