Jedro

Strinjati se je s stališčem v pritožbi, da so izjave, ki so predmet zasebne tožbe, objektivno žaljive. Zatrjevanje slabega imena, slabega poslovnega ugleda in slabe bonitete zasebnih tožilcev v poslovnih razmerjih, ob hkratnem odrekanju zaupanja njima v poslovnem svetu ter odkazovanju na poslovno "infamio", vezano na zasebna tožilca, ne predstavlja vrednostno nevtralnih izjav, pač pa trditve, ki nakazujejo na neustrezno, sramotno in nečastno poslovanje zasebnih tožilcev, ki je kot tako vredno velikega ogorčenja. Sodišče druge stopnje zato zaključka sodišča prve stopnje v točkah 5, 11 ter 12, da le subjektivna zaznava zasebnih tožilcev izjav kot žaljivih, ob tem, da je obdolženec uporabil običajne, življenjsko sprejemljive besede, ki jih je oblikoval v pravniški jezik, ne sprejema.

Zapis, ki vsebuje objektivno žaljivo vrednostno oceno zasebnih tožilcev, v pripravljalni vlogi, podani s strani obdolženca kot pooblaščenca tožene stranke v pravdnem postopku, predstavlja konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja razžalitve, storjenega pri varstvu upravičenih koristi (prvi in tretji odstavek 158. člena KZ-1). Ob izostanku očitka obdolženemu, da je take izjave podal z namenom zaničevanja v obliki posebej poudarjenega, skrajno ironičnega ali sarkastičnega izražanja o zasebnih tožilcih ali v obliki zmerjaške kritike, pa je treba pritrditi ključni ugotovitvi v izpodbijanem sklepu, da dejanji, ki sta predmet zasebne tožbe, po opisu nista kaznivi dejanji zoper čast in dobro ime (točka 12 obrazložitve napadene odločitve). Le v primeru konkretizacije zaničevalnega namena obdolženca bi bilo mogoče zavzeti stališče, da je zapis v zasebni tožbi očitno manifestacija zaničevalne žaljive vrednostne ocene drugega, ki po svojem pomenu in vsebini povsem pretehta siceršnjo zapisano upravičenost varovanja koristi zastopane stranke v sodnem (pravdnem) postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II. Vsak od zasebnih tožilcev je dolžan plačati sodno takso v znesku 100,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na podlagi prvega odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 1. točko prvega odstavka 277. člena ZKP odločilo, da se zavrže zasebna tožba, vložena s strani zasebnih tožilcev gospodarske družbe B. d. o. o. in C. C. zoper obdolženega A. A. zaradi dveh kaznivih dejanj žaljive obdolžitve po prvem odstavku 160. člena KZ-1. Odločilo je še, da sta zasebna tožilca na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obdolženca.

2. Zoper navedeni sklep so vložili pritožbo pooblaščenci zasebnih tožilcev iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka in predlagali, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

3. Na pritožbo je odgovoril obdolženi A. A. in predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po proučitvi pritožbenih navedb in razlogov izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče v fazi materialnega preizkusa predmetno zasebno tožbo utemeljeno zavrglo iz razloga po 1. točki prvega odstavka člena 277 ZKP.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma izpostavlja, da je sodišče prve stopnje mestoma v obrazložitvi svoje odločitve preseglo okvir 1. točke prvega odstavka člena 277 ZKP in se pri utemeljevanju svoje ugotovitve, da dejanji, ki sta predmet zasebne tožbe, nista kaznivi dejanji, spustilo v presojo obstoja zadostne stopnje verjetnosti, da sta bili očitani kaznivi dejanji s strani obdolženca storjeni. Razlogovanje sodišča prve stopnje, ki se nanaša na oceno konteksta celotnega besedila v vlogi, v kateri so bile zabeležene inkriminirane izjave, obdolženčevega statusa odvetnika in okoliščine, da je obdolženi predmetne izjave o zasebnih tožilcih podal v okviru sodnega postopka pri uveljavljanju pravnih interesov zastopane stranke Občine ..., pri čemer se je opredelilo tudi do upravičenosti obdolženčevih pisnih izjav v odnosu do Zakona o odvetništvu in Kodeksa odvetniške poklicne etike, je zato nepotrebno.

7. Strinjati se je s stališčem v pritožbi, da so izjave, ki so predmet zasebne tožbe, objektivno žaljive. Zatrjevanje slabega imena, slabega poslovnega ugleda in slabe bonitete zasebnih tožilcev v poslovnih razmerjih, ob hkratnem odrekanju zaupanja njima v poslovnem svetu ter odkazovanju na poslovno „infamio“, vezano na zasebna tožilca, ne predstavlja vrednostno nevtralnih izjav, pač pa trditve, ki nakazujejo na neustrezno, sramotno in nečastno poslovanje zasebnih tožilcev, ki je kot tako vredno velikega ogorčenja.1 Sodišče druge stopnje zato zaključka sodišča prve stopnje v točkah 5, 11 ter 12, da le subjektivna zaznava zasebnih tožilcev izjav kot žaljivih, ob tem, da je obdolženec uporabil običajne, življenjsko sprejemljive besede, ki jih je oblikoval v pravniški jezik, ne sprejema.

8. V tem delu so brezpredmetne navedbe prvostopenjskega sodišča, ki se nanašajo na dejstvo, da so bile izjave podane s strani pooblaščenca tožene stranke v pravdnem postopku v okviru vložene pripravljalne vloge, v zvezi s čimer sta zasebna tožilca kot stranki v pravdnem postopku imela možnost vsebinskega nasprotovanja; značilnosti postopka, v katerem so bile izjave dane, namreč v ničemer ne izključujejo možnosti podajanja izjav, ki dosežejo mejo žaljivosti s stališča povprečnega posameznika (točka 7 te odločbe). V navedenem delu so zato brezpredmetne tudi trditve pritožnikov, da neresnične izjave v pravdnem postopku niso bile vsebinsko pomembne, pa tudi, da v zvezi z njimi ni bilo predlagano nikakršno dokazovanje njihove resničnosti.

9. Utemeljeno pa je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da izjave, zapisane v očitkih kaznivih dejanj, predstavljajo oceno oziroma videnje obdolženca o poslovnih in finančnih sposobnostih ter poslovanju zasebnih tožilcev (točka 5, 8 in 11 obrazložitve prvostopenjske odločbe), ki dokaza resnice ne prenese. Sodišče druge stopnje dodaja, da v predmetnih izjavah ne gre za zatrjevanje določenega dogodka oziroma objektivnega stanja, kar bi bilo lahko obeležje kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po členu 160 KZ-1, pač pa za žaljivo vrednostno oceno zasebnih tožilcev, ki bi, ob konkretiziranem zakonskem znaku zaničevanja v opisu zasebne tožbe lahko predstavljala kaznivi dejanji razžalitve po členu 158 KZ-1, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 11 svoje obrazložitve.

10. Zapis, ki vsebuje objektivno žaljivo vrednostno oceno zasebnih tožilcev, v pripravljalni vlogi, podani s strani obdolženca kot pooblaščenca tožene stranke v pravdnem postopku, predstavlja konkretizacijo zakonskih znakov kaznivega dejanja razžalitve, storjenega pri varstvu upravičenih koristi (prvi in tretji odstavek člena 158 KZ-1). Ob izostanku očitka obdolženemu, da je take izjave podal z namenom zaničevanja v obliki posebej poudarjenega, skrajno ironičnega ali sarkastičnega izražanja o zasebnih tožilcih2 ali v obliki zmerjaške kritike3, pa je treba pritrditi ključni ugotovitvi v izpodbijanem sklepu, da dejanji, ki sta predmet zasebne tožbe, po opisu nista kaznivi dejanji zoper čast in dobro ime (točka 12 obrazložitve napadene odločitve). Le v primeru konkretizacije zaničevalnega namena obdolženca bi bilo mogoče zavzeti stališče, da je zapis v zasebni tožbi očitno manifestacija zaničevalne žaljive vrednostne ocene drugega, ki po svojem pomenu in vsebini povsem pretehta siceršnjo zapisano upravičenost varovanja koristi zastopane stranke v sodnem (pravdnem) postopku.

11. Ker je pritožbena navedba, da opis kaznivih dejanj v zasebni tožbi ustreza zakonskim znakom kaznivega dejanja zoper čast in dobro ime, neutemeljena, sodišče druge stopnje pa pri presoji izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek člena 402 ZKP), je pritožbo pooblaščencev zasebnih tožilcev zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Ker zasebna tožilca s pritožbo nista uspela, je sodišče druge stopnje odločilo, da sta na podlagi Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS št. 37/08, s spremembami in dopolnitvami; ZST-1) v zvezi s Tarifno številko 7409 dolžna plačati vsak sodno takso v višini 100,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

1 Povzeto po Slovar slovenskega knjižnega jezika, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. 2 Mag. Mitja Deisinger: Kazenski zakonik s komentarjem, posebni del, stran 182, točka 9. 3 Marko Šorli, Rok Čeferin: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, stran 863, točka 60.