Jedro

V konkretnem sporu z mednarodnim elementom (smučarska nezgoda na smučišču v Italiji) je podana pristojnost slovenskega sodišča zoper upravljalca smuščiča, ni pa podana pristojnost zoper toženo zavarovalnico.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi v delu glede prve tožene stranke in se v tem delu sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

II. Pritožba glede druge tožene stranke se zavrne in se v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da za odločitev v sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije (I. točka izreka) in tožbo zavrglo (II. točka izreka).

2. Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče spregledalo člen 11 v oddelku 3 Uredbe 1215/2012 z dne 12. 12. 2012, ki med drugim določa, da je zavarovalnica s sedežem v državi članici lahko tožena v drugi državi članici v primeru tožb, ki jih vloži zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec iz zavarovanja pred sodiščem v kraju, kjer ima stalno prebivališče tožnik. Po členu 12 pa je zavarovalnica lahko tožena tudi pred sodiščem v kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka. Škodni dogodek se je zgodil v času, ko navedena Uredba še ni veljala, zato je ni mogoče uporabiti. Uvodne določbe napotujejo na upoštevanje šibkejše stranke, ki mora biti v zvezi z zavarovalnimi pogodbami zaščitena. Tožnik je šibkejša stranka, zanj pa je ugodnejše slovensko pravo. Sodišče napačno navaja, da Civilni zakonik Republike Italije ne določa direktne zavezanosti zavarovalnice za škodni dogodek. Ni jasno, ali je temu botroval slab prevod ali nepravilno razumevanje. Povzema določbo 1917. člena italijanskega Civilnega zakonika. Ta člen dopušča možnost, da ima zavarovalnica pravico, da po predhodnem obvestilu zavarovanca plača odškodnino neposredno tretjemu oškodovancu in da, če oškodovanec toži zavarovanca, lahko ta pokliče k odgovornosti zavarovalca. Iz priložene dokumentacije je razvidno, da je dr. C. P., ki je poslal zahtevek na naslov prve tožene stranke (v nadaljevanju: prva toženka), prejel odgovor druge tožene stranke (v nadaljevanju: druga toženka). Odvetnik iz Italije je tožnika obvestil, da je govoril z gospo iz zavarovalnice, poslal naj bi tudi sodno prakso in odgovoril, da bodo zadevo preučili. Očitno je druga toženka sprejela v obravnavo tožnikov zahtevek, kar izhaja iz priložene dokumentacije. V Italiji je prišlo le do škodnega dogodka, posledice pa so postale jasne in znane šele sčasoma v Sloveniji, zato je škoda nastala (tudi) v Sloveniji. To je dodatni razlog, da se uporabi slovenska zakonodaja. Ne drži, da je pri prvi toženki tožil neobstoječo osebo. Toženki sta priložili redni izpis kapitalske družbe P., iz katerega je razvidno, da je do pripojitve družbe A. R. k navedeni družbi prišlo po vložitvi tožbe 15. 12. 2016. Prva toženka ni prenehala obstajati in ni bila izbrisana iz registra, ampak se je le spojila z drugim podjetjem. Iz listin, ki sta jih predložili toženki, izhaja, da se je A. preimenovala v D. Iz izpiska Trgovinske, industrijske in kmetijske zbornice Julijske Krajine pa je razvidno, da je prišlo do vpisa združitve oziroma pripojitve družbe A. R., kar pomeni, da se ni mogla družba, ki jo je deželni zakon ustanovil 8. 8. 2015, združiti z drugo družbo pred tem letom. Tožnik je tožbo vložil preden je prišlo do pripojitve k drugi družbi, zato ni uporabna sodna praksa glede primerov, ko je podjetje izbrisano iz registra ali ko fizična oseba umre. Ne gre samo za vprašanje pristojnosti sodišča, temveč tudi uporabe prava. Stališče, da bi moral tožnik tožiti upravljavca smučišča, ne pa direktno zavarovalnice, je napačno tudi ob upoštevanju dejstev, da je tožil oba, da se je zavarovalnica že spustila v obravnavanje in da ima eno izmed svojih hčerinskih podjetji v RS.

3. Toženki v odgovoru na pritožbo tej nasprotujeta in predlagata njeno zavrnitev, s stroškovno posledico.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnik v predmetnem pravdnem postopku vtožuje odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, nastalo zaradi smučarske nezgode na smučišču Monte ... v Italiji, ki ga upravlja pravna oseba s sedežem v Italiji. Tožbo je uperil zoper pravno osebo, za katero trdi, da je upravljavka smučišča (prva toženka) in zoper zavarovalnico (druga toženka).

6. Pravilna je pravna presoja sodišča prve stopnje, da je za ugotovitev pristojnosti sodišča Republike Slovenije za odločanje o konkretnem sporu z mednarodnim elementom treba upoštevati določbe Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah, ki se uporablja za sodne postopke, začete po 10. 1. 2015. 7. V zvezi s pristojnostjo zoper drugo toženko se je sodišče prve stopnje pravilno sklicevalo in pri odločitvi upoštevalo oddelek 3 poglavja II navedene uredbe, ki ureja pristojnost v zadevah v zvezi z zavarovanjem. Ta v členu 11, točka 1 (b) dopušča tožbo zoper zavarovalnico s sedežem v državi članici v drugi državi članici v primeru tožb, ki jih vložijo zavarovalec, zavarovanec ali upravičenec iz zavarovanja, pred sodiščem v kraju, kjer ima stalno prebivališče tožnik. Vendar pa to pravilo, kot se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, omejuje določba člena 13, točka 2, ki pravi, da se člen 11 uporablja za tožbe, ki jih je oškodovanec vložil neposredno zoper zavarovalnico (le), če so take neposredne tožbe dopustne. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi spregledalo točko 1 (b), člena 11 omenjene uredbe, so tako neutemeljene, saj jih je sodišče prve stopnje upoštevalo, vendar (pravilno) skupaj s pravilom iz člena 13, točka 2. V konkretnem primeru Republika Slovenija ni pristojna za odločanje niti po členu 12 Uredbe (EU) št. 1215/2012, saj ta določa, da je glede zavarovanja odgovornosti ali zavarovanja nepremičnin zavarovalnica lahko tožena tudi pred sodiščem v kraju, kjer je prišlo do škodnega dogodka, ki pa je v Italiji.

8. Ob tem gre tožniku dodatno pojasniti, da predstavljajo uvodne določbe uredbe, na katere se sklicuje (predvsem v delu glede varstva šibkejše stranke), le usmeritve, ki jih je upošteval zakonodajalec pri sprejemu (predstavljajo pa tudi smernice za uporabo uredbe). Vendar te ne spreminjajo jasnih besedil členov uredbe. Besedilo relevantnih členov, ki je edino pravno zavezujoče, pa je sodišče prve stopnje pravilno apliciralo na konkreten dejanski stan, zato je tožnikovo opozarjanje na napotke iz uvodnih določb v tem kontekstu neutemeljeno.

9. Upoštevaje povzeto določbo člena 13, točka 2 je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, katero pravo je, skladno z določbami Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. 7. 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti, treba uporabiti v konkretnem primeru. Kot izhaja iz določbe člena 4, točka 1 je pravo, ki se uporablja za nepogodbeno obveznost, nastalo iz škodnega dejanja, pravo države, v kateri škoda nastane, ne glede na državo, v kateri se je zgodil škodni dogodek, ki je povzročil nastalo škodo, in ne glede na državo, v kateri so nastale posredne posledice. To je v konkretnem primeru Italija, kjer je prišlo do telesnih poškodb tožnika zaradi padca na smučišču, kot je to pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje, zato je glede na navedeno določbo potrebno uporabiti italijansko pravo. Glede na pritožbene očitke gre dodatno pojasniti, da je stališče skladno z evropsko sodno prakso, po kateri so za določitev kraja nastanka škode lahko odločilne le primarne škode. To je le kraj, kjer je prišlo do neposrednega vplivanja na zavarovano pravno dobrino (telo, premoženje) in ni bistveno, če oškodovanec škodo kasneje trpi tudi v drugem kraju oziroma kjer so nastale nadaljnje ali posredne škode oškodovanca1, vsi pritožbeni očitki v nasprotni smeri pa niso utemeljeni. Pravilo iz drugega odstavka 52. člena ZPP, na katero se sklicuje tožnik, pa se nanaša zgolj na krajevno pristojnost, zato mora biti za spor pristojno slovensko sodišče na podlagi kakšne druge navezne okoliščine.2

10. Niso utemeljeni niti pritožbeni ugovori, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da Civilni zakonik Republike Italije za konkretni primer ne določa direktne odgovornosti zavarovalnice za škodni dogodek. Sodišče se je v zvezi z obravnavanim pravilno sklicevala na prilogo C2 (pojasnilo italijanskega ministrstva za pravosodje) in priloge B42 do B45 (italijanska sodna praksa), iz katerih res izhaja, da italijanski civilni zakonik ne predvideva direktne tožbe zoper zavarovalnico v primeru, kot je konkretni3. Tožba se tako lahko vloži le zoper povzročitelja škode. Tožnikovi pritožbeni očitki, ki so v tem delu sicer precej nejasni, navedenega zaključka ne morejo izpodbiti. Nasprotno ne izhaja niti iz 1917. člena Civilnega zakonika Republike Italije, na katerega se sklicuje tožnik.

11. Neutemeljeno je tudi tožnikovo stališče, da sodišče prve stopnje Uredbe (EU) št. 1215/2012 v konkretnem primeru ne bi smelo uporabiti, ker v času, ko se je zgodil škodni dogodek, še ni veljala. Uredba svojo uporabo v 66. členu veže na sodne postopke, ki so bili začeti na dan 10. 1. 2015 ali kasneje, konkretni postopek pa je uvrstiti v navedeno4. 12. Iz povzetega tako izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o nepristojnosti slovenskega sodišča, kar se tiče druge toženke, pravilna. Tega ne spreminjata niti dejstvi, da je drugo toženka v predpravdnem postopku odgovarjala na tožnikove dopise in komunicirala glede škodnega dogodka ter da ima druga toženka v Sloveniji eno izmed svojih hčerinskih podjetji. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožnika v delu, ki se nanaša na drugo toženko, zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13. Ni pa pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je povzeta dejstva in pravne zaključke prenesti tudi na pristojnost za odločanje o tožbenemu zahtevku zoper prvo toženko, ki ni zavarovalnica. Tožnikova pritožba je v delu, ki se nanaša na odločitev glede prve toženke, po prepričanju pritožbenega sodišča, utemeljena. Neutemeljen je dodatni argument sodišča prve stopnje, da je tožba zoper prvo toženko nedopustna tudi iz razloga, ker prva toženka v obliki, kot je navedena v tožbi, v času vložitve tožbe ni več obstajala.

14. Tožnikovo razlogovanje v smeri, da je do združitve oziroma spojitve ključnih podjetji prišlo šele po vložitvi tožbe, sicer ni utemeljeno. Vendar je strogo stališče, ki ga je v zvezi z (ne)odpravljivostjo obravnavane napake tožbe zavzela (celo ne povsem enotna5) pretekla sodna praksa, po prepričanju pritožbenega sodišča treba v konkretnem primeru preseči. To narekuje v prvi vrsti dejstvo, da je novela ZPP-E 81. člen spremenila tako, da je sodišče izrecno zavezala, da od tožnika v primeru, ko ugotovi, da je stranka (umrla ali) prenehala obstajati pred vložitvijo tožbe, pa se da ta pomanjkljivost odpraviti, zahteva, naj popravi v tožbi, kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka. S tem je zakonodajalec pritrdil široko zastopani jasni kritiki pravne teorije6 glede omenjene sodne prakse oziroma naznanil, da sodna praksa v zvezi z obravnavanim ni pravilna. Poleg tega je tožnik takoj, ko je z odgovorom na tožbo oziroma prvo pripravljalno vlogo prejel opozorilo na statusno spremembo prve toženke7, tožbeno pomanjkljivost odpravil in že v prvi naslednji pripravljalni vlogi kot prvo toženko opredelil pravo pravno osebo. Dodatna, a ne hkrati tudi manj pomembna okoliščina, ki opravičuje takšno postopanje v konkretnem primeru, se nanaša na dejstvo, da je tožnik vložil tožbo zoper tujo pravno osebo, glede katere mu javni podatki niso lahko dostopni.

15. Upoštevaje vse navedeno je tožbo zoper prvo toženko (družbo P.) po presoji pritožbenega sodišča treba dopustiti. Zato je pritožbeno sodišče v skladu s 3 točko 365. člena ZPP izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na prvo toženko, razveljavilo in zadevo v obsegu, ki se nanaša na prvo toženko, vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. V novem postopku naj sodišče prve stopnje upošteva sprejeta stališča in tožbo tožnika zoper prvo toženko meritorno obravnava.

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Glej npr. sklep VSL II Cp 850/2017. 2 Pravila ZPP o krajevni pristojnosti sicer dopolnjujejo z zakonom in mednarodno pogodbo določena pravila o slovenski jurisdikciji, a le subsidiarno (29. člen ZPP). Prim. sklep VSL II Cp 1606/2009 3 Izjema je predvidena le za primere, ko gre za obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti. 4 Iz prejeme štampiljke na tožbi je razvidno, da je bila vložena 30. 9. 2016. 5 Prim. npr. sklep VSRS II Ips 18/98. 6 Prim. npr. A. Galič v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Uradni list, Ljubljana, 2005, str. 351-352. 7 Ta se je z vsebinskimi argumenti tudi že spustila v obravnavanje tožbenega zahtevka.