Jedro

Delodajalec v primeru t. i. individualnih odpustov ni dolžan preverjati, ali je ob ugotovljenem poslovnem razlogu za odpoved pogodbe o zaposlitvi mogoče delavca zaposliti tudi pri drugem delodajalcu. Te dolžnosti mu zakon ne nalaga, torej mu ni mogoče očitati nezakonitega ravnanja, če tega ne stori. Navedeno velja tudi za primer, če gre za dve družbi - pravni osebi, ki zaposlujeta svoje delavce, vendar sta lastninsko povezani in opravljata delo na isti lokaciji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki je bila vročena tožnici dne 7.1.2005, ugotovilo, da tožnici še vedno traja pogodba o zaposlitvi, zaradi česar jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz dela ter povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da glede na število preseženih delavcev tožena stranka ni bila dolžna izvesti postopka odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov po določbah 96. do 102. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list Republike Slovenije, št. 42/2002), da zato ni bila dolžna izdelati programa razreševanja preseženih delavcev in tudi ne izvesti postopka v skladu z 19. členom Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (KPDKML, Uradni list Republike Slovenije, št. 37/96 in nadalj.). Ugotovljeni poslovni razlog za odpoved je resen in utemeljen. Kljub temu tožena stranka ni ravnala v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR, saj "ni zadosti preverila, ali je možno tožnico zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma jo prekvalificirati za drugo delo." Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevek tožnice stroškovno zavrnilo. Soglašalo je z zaključkom sodišča prve stopnje o obstoju poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici, kot materialnopravno zmotno pa je štelo stališče sodišča prve stopnje o nespoštovanju določbe tretjega odstavka 88. člena ZDR. Po tej določbi namreč tožena stranka ni bila dolžna preveriti možnosti zaposlitve tožnice pri drugih delodajalcih, tudi ne pri M. d.o.o., kamor je tožena stranka prenesla del dejavnosti že pred odpovedjo tožnici, v avgustu 2004. Kot zmotne je štelo zaključke sodišča prve stopnje o delu študentov, saj teh tožena stranka ni zaposlovala. Tudi sicer je delodajalec v okviru odpovedi s ponudbo nove pogodbe delavcu dolžan zagotoviti ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, kar ni primerljivo s študentskim delom preko študentskega servisa.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. V njej uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, revizijskemu sodišču pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je dejansko preverila možnosti zaposlitve tožnice pod spremenjenimi pogoji. Omenja zaposlitev pri družbi M. d.o.o., katere poslovanje je povezano s poslovanjem tožene stranke in ki proizvodno delo opravlja v istih prostorih. Prihaja do prepletanja zaposlenih v obeh družbah. Če M. d.o.o, v spornem obdobju ne bi zaposlovala večje število študentov, bi glede na nebistvene razlike v delu obeh družb lahko zagotovila delo tudi tožnici. Študenti dela niso opravljali samo v M. d.o.o., temveč tudi pri toženi stranki. Zakon ne omejuje pravice delodajalca, da je dolžan preveriti možnost zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih le pri sebi. Možno je iskanje zaposlitve pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih tudi pri drugi pravni osebi, ki je lastninsko povezana z delodajalcem, zlasti v primerih, če druga družba opravlja proizvodnjo znotraj proizvodnih prostorov delodajalca.

Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list Republike Slovenije, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim sodbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizijsko sodišče ni ugotavljalo bistvenih kršitev določb postopka, ker jih revizija ne uveljavlja.

Revizija ne izpodbija zaključkov sodišča druge stopnje glede presoje o poslovnem razlogu za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici. Sodišči druge in prve stopnje sta pravilno izhajali iz tega, da glede na število preseženih delavcev tožena stranka ni bila dolžna izvesti postopka odpovedi v skladu z določbami ZDR o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov (členi 96. do 102. ZDR). To med drugim pomeni, da ni bila dolžna izdelati programa razreševanja preseženih delavcev z vsemi potrebnimi sestavinami in pri določanju preseženih delavcev upoštevati kriterijev. Dolžna je bila postopati v skladu z določbo tretjega odstavka 88. člena ZDR in preveriti tudi, ali je možno zaposliti tožnico pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, oziroma ali jo je možno dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo ter ji v takšnem primeru ponuditi sklenitev nove pogodbe.

Tretji odstavek 88. člena ZDR ne zahteva od delodajalca, da preveri možnost zaposlitve delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih tudi pri drugih delodajalcih, za razliko od odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, kjer zakon med vsebinami programa razreševanja preseženih delavcev določa tudi ukrepe in kriterije za izbiro ukrepov za omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja, kot so ponudba zaposlitve pri drugem delodajalcu, itd. (99. člen ZDR). Delodajalec torej v primeru t. i. individualnih odpustov ni dolžan preverjati, ali je ob ugotovljenem poslovnem razlogu za odpoved pogodbe o zaposlitvi mogoče delavca zaposliti tudi pri drugem delodajalcu. Te dolžnosti mu zakon ne nalaga, torej mu ni mogoče očitati nezakonitega ravnanja, če tega ne stori. Revizijsko sodišče se sicer strinja z revizijskimi navedbami, da določba tretjega odstavka 88. člena ZDR ne omejuje delodajalca, da bi preveril možnosti zaposlitve delavca tudi pri drugem delodajalcu, vendar poudarja, da je pri presoji zakonitosti odpovedi lahko pomembno le ravnanje v nasprotju z zakonom (torej ravnanje v nasprotju z izrecno določeno zakonsko obveznostjo). Navedeno velja tudi za primer, če gre za dve družbi - pravni osebi, ki zaposlujeta svoje delavce, vendar sta lastninsko povezani in opravljata delo na isti lokaciji. Zakon ne predpisuje drugačnih obveznosti za družbe, ki so lastninsko ali poslovno povezane in za družbe, med katerimi takšne povezave ni. Glede na to ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka ravnala v nasprotju s tretjim odstavkom 88. člena ZDR.

V zvezi z revizijskimi navedbami o zaposlovanju študentov je potrebno opozoriti na dokazni zaključek sodišča druge stopnje, da tožena stranka študentov ni zaposlovala. Že ta dejanska ugotovitev (ki ne more biti predmet revizijske presoje) izključuje potrebo po širši obrazložitvi neutemeljenosti teh revizijskih navedb.

Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.