Jedro

Šele sedaj je obd. S.C. pokojnega M.B. dohitel in ga začel zabadati z nožem v hrbet, pokojni S.P. pa udarjati B. z vilami, obrnjenimi na "kant". Oba sta torej zavestno delovala proti oškodovancu M.B. in zato ni odločilno, kdo od njiju je na samem kraju dokončno povzročil smrt oškodovanca. Bistveno in odločilno je le to, da sta s skupnim delovanjem dosegla posledico, in sicer smrt oškodovanega M.B..

Izrek

Pritožbe okrožnega državnega tožilca, obd. S.C. in njegovega zagovornika ter zagovornikov obdolženih V.P., D.B., B.H. in Zd.B. se zavrnejo kot neutemeljene in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženci se oprostijo plačila sodne takse, potrebni izdatki in nagrade za njihove zagovornike se izplačajo iz proračuna.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obd. S.C. za krivega, da je z dejanjem, ki je opisano pod točko A/I/1 storil kaznivo dejanje umora po prvem odstavku 127. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ in 25. členom KZ in mu določilo kazen devet let zapora in storitve poskusa kaznivega dejanja umora po prvem odstavku 127. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 16. člena KZ in 22. členom KZ in mu določilo posamezno kazen pet let in šest mesecev zapora, nato pa mu ob uporabi 2. točke drugega odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen štirinajst let zapora. Po prvem odstavku 49. člena KZ je obd. S.C. v izrečeno kazen vštelo čas, ki ga je prestal v priporu oziroma zaporu od 4.5.2004 od 01.00 ure dalje do 6.8.2006 do 9.00 ure. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovance S.B., Z.B., D.B. in B.H. s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Obd. S.C. je sodišče prve stopnje na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, naložilo pa mu je po prvem odstavku 97. člena ZKP plačilo stroškov oškodovancev oziroma zastopnikov, ki pa bodo odmerjeni posebej. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo spoznalo obdolžence V.P., D.B., B.H. in Z.B. za krive storitve kaznivega dejanja sodelovanja pri pretepu po 136. členu KZ in jim po 50. členu KZ izreklo pogojne obsodbe, v katerih je vsem določilo kazni po deset mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Na podlagi 69. člena KZ je odvzelo sekirco za meso dolžine 29 cm z zelenim ročajem in vrtno motiko z odlomljenim ročajem. Po določbi četrtega odstavka 95. člena ZKP je vse obdolžence oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrade in izdatke po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov. Pod točko B izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje obd. M.M. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da bi naj storil kaznivo dejanje sodelovanja pri pretepu po 136. členu KZ, o stroških kazenskega postopka pa odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo stroški iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca za ta del postopka, proračun.

Proti taki sodbi so se pritožili: - obd. S.C. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga,da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom, - zagovornik obd. S.C. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga,da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, - zagovornica obd. V.P. zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi, - zagovornica obd. D.B.zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo primarno spremeni tako, da obdolženca oprosti očitanega mu kaznivega dejanja sodelovanja pri pretepu po 136. členu KZ, podrejeno pa, da napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje oziroma da obdolžencu izreče milejšo, nižjo določeno zaporno kazen v okviru izrečene mu pogojne sankcije, - zagovornik obd. B.H. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe, - zagovornik obd. Z.B. zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču in - okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji, ki je bila izrečena obd. S.C. in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja pod točko B, s katero je prvostopenjsko sodišče obd. M.M.oprostilo obtožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obd. S.C. za kaznivo dejanje umora, ki je opisano pod točko I/1 izpodbijane sodbe izreče enajst let zapora namesto devet let zapora, nakar mu ob že izrečeni kazni za kaznivo dejanje poskusa umora v trajanju pet let in šest mesecev zapora izreče enotno kazen petnajst let zapora. Predlaga še, da pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spozna obd. M.M. za krivega storitve kaznivega dejanja sodelovanja pri pretepu in mu izreče pogojno obsodbo, v kateri mu določi kazen deset mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Zagovornik obd. S.C. je pritožbenemu sodišču predlagal, da ga obvesti o seji pritožbenega senata. Pritožbeno sodišče je zato o svoji seji obvestilo zagovornika obd. S.C., odvetnika J.Š. in vrhovnega državnega tožilca mag. A.F.. Oba sta se seje udeležila.

Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožbe niso utemeljene.

K pritožbam obd. S.C., njegovega zagovornika in okrožnega državnega tožilca glede izrečene kazni temu obdolžencu: Obd. S.C. in njegov zagovornik v pritožbah uveljavljata bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka in iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Te kršitve vidita v naslednjem: obd. S.C.: - sodišče je opravilo dele glavne obravnave v nenavzočnosti posameznih obdolžencev, s čimer mu je bila kršena pravica do poštenega sojenja, saj je določbo 307. člena ZKP moč uporabiti le za enega obdolženca, ne pa v primeru, ko je obdolžencev več in so medsebojno povezani. Zaradi tega mu je bila kršena pravica, da soobdolžence sprašuje in podaja pripombe na njihove izjave. Zagotovljena mu zato ni bila pravica do obrambe - prvi odstavek 326. člena ZKP, - bistveno kršitev določb kazenskega postopka je sodišče prve stopnje tudi zagrešilo, ko mu ni dalo pravice oziroma roka za pripravo obrambe, ko je tožilec na obravnavi 5.3.2008 spremenil obtožni predlog, - neupravičeno je tudi zavrnilo dokazni predlog za rekonstrukcijo dogodka, saj bi sodišče z njeno opravo lahko ugotovilo, da nekatere priče lažejo, saj se z mesta, ki ga opisujejo kot kraj, s katerega so opazovale dogodke, ne vidi; tudi na ta način mu je bila kršena pravica do obrambe, saj bi se pokazalo, da priče, ki jih sodišče imenuje verodostojne - K.P., J.K., D.K., lažejo, - obrazložitev sodbe je sama s sabo v nasprotju, saj najprej zatrjuje, da so si izvedenci v svojih mnenjih enotni, pri tem pa spregleda, da so bila njihova mnenja na začetku različna in so jih poenotili šele ob soočenju in še to samo delno, saj je bilo potrebno določiti še tretjega izvedenca - Komisijo za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani in opozarja na mnenje dr. B. in fakultete, da je M.B. umrl zaradi poškodb možganov in ne zaradi vbodnih poškodb, - sodišču očita, da sploh ni ugotavljalo, v kakšnem stanju bi naj bil M.B., ko bi ga naj on zabodel - pokojnega so namreč na kraj prinesli, ko je že bil poškodovan in negiben, in se poraja vprašanje, ali ni že bil mrtev, - obrazložitev sodbe je v več delih nerazumljiva, saj prvostopenjsko sodišče na strani 20 izpodbijane sodbe navaja, da prisotnost obd. C. dokazujejo tudi ostale listine in izvedeni dokazi, pri čemer pa se postavlja vprašanje, ali je sodišče listine sploh prebralo oziroma ali se je sploh seznanilo z listinami oziroma listinskimi dokazi, - izrek napadene sodbe je pomanjkljiv, sodba pa nima razlogov v delu, ki se nanašajo na odmero in določitev kazenske sankcije za poskus kaznivega dejanja umora pod točko I/2. Zagovornik obd. S.C.: - v opisu dejanj v izreku izpodbijane sodbe so takšna bistvena nasprotja, ki predstavljajo bistveno kršitev določb postopka, nasprotja pa so tudi med zapisanim v razlogih sodbe in tistim, kar je sodišče zapisalo v zapisnikih ob zaslišanju prič, in sicer: - v izreku o opisu dejanja obd. S.C. se ugotavlja, da je ta enajstkrat zabodel M.B. in mu povzročil opisane rane in vbodnine, - v izreku ostalim, pod točko II/1, da sta se M.B. in S.C. pretepala (če sta se, bi ta opis, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pri C. ne smel izostati), - v izreku pod II/2 se opis pretepanja med C. in M.B. ponavlja, za C. pa se doda še opis, da je med pretepanjem večkrat (ne več enajstkrat)zabodel M.B., S.P. pa tudi da ga je večkrat udaril v zatilnem delu glave, v izreku točke I sodbe pa se za slednjega ugotavlja, da ga je najmanj sedemkrat udaril v zatilni del glave.

Pritožbi nista utemeljeni.

Izrek izpodbijane sodbe ni nerazumljiv in ni pomanjkljiv, izpodbijana sodba pa tudi ima prav vse razloge o odločilnih dejstvih, obdolžencu pa tudi ni bila kršena pravica do obrambe. Ni moč pritrditi pritožbi obdolženčevega zagovornika, da je izrek izpodbijane sodbe pod točko A/I/1 nerazumljiv, ker bi naj izostal del opisa, ki je sicer naveden v točki A/II/1, in sicer da sta se M.B. in S.C. pretepala, kot tudi ne, ko je v izreku pod točko A/II/2 še dodan opis, da je med pretepanjem večkrat (in ne več enajstkrat) zabodel M.B.. Iz opisov vseh obdolžencem očitanih dejanj namreč izhaja, da sta se prepirali in nato še fizično obračunali skupini, ki sta ju vodila, eno obd. S.C., drugo pa pokojni M.B.. Dokazni postopek, ki ga je izvedlo prvostopenjsko sodišče, je prav takšno ravnanje vseh obdolžencev tudi potrdil. Izostanek opisa, ki ga pogreša pritožba obdolženčevega zagovornika, zato izreka izpodbijane sodbe ne dela nerazumljivega, še manj pa mu je moč očitati, da je pomanjkljiv.

S tem, ko je prvostopenjsko sodišče dele glavne obravnave opravilo v nenavzočnosti nekaterih posameznih obdolžencev, ni kršilo obdolženčeve ustavne pravice do poštenega sojenja, niti ga ni omejilo v pravicah iz 326. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč sklep o tem, da bo sojenje opravilo v nenavzočnosti posameznih obdolžencev, vedno sprejelo v skladu z določbami 307. člena ZKP. Vedno je tudi pravilno ocenilo, da so podani pogoji za sojenje v njihovi nenavzočnosti. Obdolženci so bili pred tem že zaslišani, navzoči so bili njihovi zagovorniki, dokazi, ki so se izvajali, pa so bili dejansko že tudi prej izvedeni, njihova navzočnost pa tudi ni bila potrebna. Sodišče prve stopnje je vsakokrat, kot to izhaja tudi iz vseh zapisnikov o glavni obravnavi, o odhodu obdolžencev z glavne obravnave ali njihovem neprihodu nanjo predhodno zaslišalo stranke. Obd. S.C. v svoji pritožbi spregleda, da so obdolženci bili po odhodu ali pa po odstranitvi z glavne obravnave na podlagi določbe 302. člena ZKP ali po njihovem neprihodu seznanjeni s potekom glavne obravnave v njihovi nenavzočnosti ter da jim je tudi bila dana možnost postavljati vprašanja in dajati pripombe k tako izvedenim dokazom, kar so tako obd. S.C., kot tudi drugi obdolženci, tudi izkoristili.

Povsem prav je prvostopenjsko sodišče ravnalo, ko obd. S.C. ni dalo novega roka za pripravo obrambe, ko je okrožni državni tožilec na zadnji glavni obravnavi 5.3.2008 spremenil obtožni predlog, v katerem je le še vstavil čas in kraj kaznivega dejanja obdolžencev, ki so bili obdolženi storitve kaznivega dejanja sodelovanja pri pretepu po 136. členu KZ. Nobenega dvoma namreč ni, da je bilo že ves čas poteka kazenskega postopka znano vsem obdolžencem, kateri historični dogodek se obravnava in je zato pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da obtožni predlog zaradi tega ni bil bistveno spremenjen, še manj pa, da bi obdolženec potreboval nov rok za pripravo obrambe.

Glede ostalih pritožbenih navedb v smeri bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pa je potrebno povedati, da gredo v smeri pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj pritožnika grajata dokazno oceno, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinjata.

Zagovornik obdolženca uveljavlja tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona. Zatrjuje namreč, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil v silobranu, zaradi česar ni kazensko odgovoren in torej očitanega kaznivega dejanja ni mogel storiti. Ali je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje v silobranu ali ne, je dejansko vprašanje, zaradi česar obdolženčev zagovornik uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Uveljavljanje kršitve kazenskega zakona v posledici zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa ni mogoče. Kazenski zakon je namreč kršen le tedaj, ko sodišče na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje kazenski zakon napačno uporabi, ali pa ga sploh ne uporabi.

Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da sta obdolžencu očitani kaznivi dejanji dokazani. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženca in njegovega zagovornika pa še dodaja: Bistvo pritožbenih navedb obdolženca in njegovega zagovornika je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinjata. Predvsem skušata prepričati, da je obd. S.C. ravnal v silobranu. Pokojni M.B. je namreč na kraj dejanja prišel z nabito pištolo; izzival je in grozil, pri čemer pa ni bil osamljen, saj so na njegovi strani sodelovali še številni drugi. Prvostopenjsko sodišče spregleda, da se je obd. S.C. smel braniti, saj mu je pokojni M.B. grozil, da bo ubil njega in njegovo družino. Spregleda tudi okoliščino, da se je tisti dan B.H. vrnil iz zdravljenja v psihiatrični bolnici in da je že bil obravnavan zaradi umora in spregleda, da je grozil s sekiro obdolžencu in njegovi družini, kar vse je pri obd. S.C., katerega duševna zrelost in razvitost ter sposobnost presojanja in obvladovanja je bila tako okrnjena, da je pri njem povzročila realni občutek ogroženosti v taki meri, da je njegova obramba v silobranu dovoljena, ne glede na to, da je bila, kot je poznejši tok dogodkov pokazal, tudi objektivno upravičena. Nadalje pritožbi analizirata izpovedbe prič K.P., J.K. in D.K. ter zatrjujeta, da niso verodostojne priče, saj so obdolženca obremenile zaradi zaščite lastnih interesov. Opozarjata še na neskladje izvedenskih mnenj, za katere sodišče zatrjuje, da so skladna. Sodišče namreč prezre, da so izvedenci glede načina storitve kaznivih dejanj, uporabljenega orodja pri tem in vzrokov smrti zastopali različna stališča in jih poenotili šele na glavni obravnavi z odstopanjem od svojih stališč. Iz izvedenih dokazov prav tako ni moč zaključiti, da bi naj obdolženec oškodovanca M.B. zabodel kar enajstkrat, saj bi morali na njem biti sledovi krvi, trenerka, ki bi naj bila oprana, pa ni njegova. Grajata pa tudi okoliščino, da se pri opisu dejanja pod točko II/2 to število več ne pojavlja.

Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obd. S.C., ampak izpovedbam oškodovanca B.H., mnenjem izvedencev medicinske stroke in pričam K.P., J.K. in D.K.. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Nobenega dvoma ni o tem, da sta bili družini obd. S.C. in pokojnega M.B. že nekaj let skregani ter da sta živeli v sovraštvu in nenehnih prepirih. Kritičnega dne je njihova sovražnost dosegla vrhunec. Da so vladale kaotične razmere ter da se je na obeh, sovražnih si straneh, kritičnega dne in večera nabralo veliko ljudi ter da je prihajalo do groženj z obeh strani, pričajo tudi številni telefonski klici na policijo in tudi njena intervencija, ki pa je strasti umirila le za kratek čas. Strinja se pritožbeno sodišče z zaključki prvostopnega, da zaradi poteka dogodkov ni moč govoriti o tem, da je obd. S.C. ravnal v silobranu. Nikakor ni moč govoriti o istočasnosti napada, kot tudi ne o istočasnosti obrambe, da bi bilo možno utemeljiti silobran. Obdolženčevega ravnanja niti ni mogoče opredeliti kot ravnanje v prekoračenem silobranu, saj morajo tudi v tem primeru biti podani vsi elementi, in sicer da gre za istočasen, protipraven in stvaren napad, pri čemer je potrebno upoštevati še načelo sorazmernosti med napadom in obrambo.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbenimi navedbami, da priče K.P., J.K. in D.K. niso verodostojne priče ter da so obd. S.C. obremenile zaradi zaščite lastnih interesov. Pritožbi namreč spregledata, da so omenjene priče bile na kraju obračuna med skupinama, da pa vsi trije omenjeni niso sodelovali ne na eni in ne na drugi strani, da niso z nikomer bili v sporu in so zato neobremenjeni in nezainteresirani za izid tega kazenskega postopka. Predvsem pa so v številnih zaslišanjih dogajanja opisovali skladno in podrobno, kar za obdolžence ni moč trditi. Nobenega dvoma ni, da je bil pokojni M.B. napaden, in sicer ga je M. boksal v obraz, zaradi česar se je branil, saj je utrpel tudi tipične obrambne rane. Pokojni M.B. je M. ustrelil, streljal pa je še na Z.P. in Z.P. ter oba ranil. Odločilno je, da je pokojni M.B. uporabil strelno orožje in streljal na vse tri omenjene že v zaključnem delu spopada, nato pa se je brez pištole in že tudi ranjen s kraja oddaljeval. Šele sedaj je obd. S.C. pokojnega M.B. dohitel in ga začel zabadati z nožem v hrbet, pokojni S.P. pa udarjati B. z vilami, obrnjenimi na "kant". Oba sta torej zavestno delovala proti oškodovancu M.B. in zato ni odločilno, kdo od njiju je na samem kraju dokončno povzročil smrt oškodovanca. Bistveno in odločilno je le to, da sta s skupnim delovanjem dosegla posledico, in sicer smrt oškodovanega M.B.. Vendar pa je obd. S.C. v tem času obračunaval še z B.H., ki je zaradi udarca že padel po tleh. B.H. je tudi opisoval, kako je obd. S.C. stekel od B. k njemu in nazaj in ju oba zabadal z nožem, priča K.P. pa je opisal, kako je bil pri tem početju obd. S.C. močno razburjen, čisto zmeden, tako da ga je moral miriti in ga vleči vstran od prizorišča. Takšen način ravnanja obd. S.C. pa je tudi pripeljal do takega števila zamahov z nožem in posledično do takega števila poškodb, kot se mu očitajo. Sicer pa tudi nihče od prisotnih in zaslišanih ni videl nikogar drugega, ki bi zamahoval proti oškodovancema. Način poškodb, ki jih je opisal B.H., so ugotovili tudi izvedenci medicinske stroke, ki so izvedenska mnenja na koncu le uskladili in povedali, da je bil uporabljen le en nož zaradi oblike in globine ran ter da so poškodbe pri obeh oškodovancih nastale pretežno v ležečem položaju, v takem položaju pa so nastale poškodbe glave pokojnega M.B., ki so bile take intenzitete in obsega, da se po mnenju izvedencev ni mogel več gibati. Glede na to, da je prvostopenjsko sodišče na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka z vso gotovostjo ugotovilo dejanski stan obravnavanih in obd. S.C. očitanih kaznivih dejanj, predlagana oprava rekonstrukcije ugotovljenega dejanskega stanja ne bi spremenila in je prvostopenjsko sodišče ta dokazni predlog povsem utemeljeno zavrnilo.

Iz navedenih razlogov, in ker tudi v preostalem pritožbi obd. S.C. in njegovega zagovornika ne navajata ničesar, kar bi lahko povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, sta pritožbi, vloženi zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljeni.

Na pritožbe obd. S.C., njegovega zagovornika in okrožnega državnega tožilca je pritožbeno sodišče preizkusilo še odločbo o kazenski sankciji, ki je bila izrečena obd. S.C.. Pri tem je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče v povsem zadostni meri upoštevalo vse tiste obteževalne kot olajševalne okoliščine, na katere opozarjajo pritožbe. Tako je upoštevalo obdolženčeve osebne lastnosti, torej tudi njegovo duševno nerazvitost, in ko je dejanji storil v bistveno zmanjšanem prištevnem stanju, kot tudi da je izvršil dejanji eno za drugim v zelo kratkem času. Obdolženčeva pritožba nima prav, ko zatrjuje, da prvostopenjsko sodišče ni obrazložilo, zakaj je prišlo do tako velike razlike med posamično izrečenima kaznima. Obrazložilo je namreč, da se storilec za poskus kaznuje v mejah kazni, ki je predpisana za kaznivo dejanje, lahko pa tudi mileje. Ko je sodišče prve stopnje za umor in poskus umora upoštevalo ne samo enake, ampak tudi iste okoliščine, je za poskus kaznivega dejanja umora izreklo milejšo kazen. Vendar pa te okoliščine, ki jih je upoštevalo prvostopenjsko sodišče niso take narave, na podlagi katerih bi bilo moč obdolžencu izreči omiljeno kazen. Zato po oceni pritožbenega sodišča ni podlage za spremembo kazenske sankcije niti v škodo, za kar se zavzema pritožba okrožnega državnega tožilca, niti v korist obdolženca, za kar si prizadevata pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika.

K pritožbam zagovornikov obdolženih V.P., D.B., B.H. in Z.B.: Bistveno kršitev določb kazenskega postopka pritožba zagovornika obd. B.H. uveljavlja, ne da bi pri tem opredelila, v kateri smeri naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka (iz katere točke in odstavka 371. člena ZKP), to pa ni razvidno niti iz njene obrazložitve. Pritožbeno sodišče zato izpodbijano sodbo v tej smeri ni moglo preizkusiti. Kršitev, na katere je dolžno paziti, pa ni ugotovilo. Zato je uveljavljanje tega pritožbenega razloga povsem brez osnove.

Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencem očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornikov obdolžencev pa še dodaja: Bistvo pritožbenih navedb zagovornikov vseh obdolžencev je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Ponavljajo zagovore obdolžencev in ponovno skušajo prepričati, da obdolženci pri pretepu niso sodelovali, izpovedbe prič K.P., J.K. in D.K. pa niso resnične.

Take zagovore obdolžencev pa je kot nesprejemljive prepričljivo zavrnilo že sodišče prve stopnje in v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne razloge, zakaj jih ni mogoče sprejeti. Tako je navedlo, da obdolženci že sami zase niso bili prepričljivi in so v svojih zagovorih zahajali v nasprotja, po drugi strani pa so priče, ki jim pritožbe odrekajo verodostojnost, obširno in natančno ter prepričljivo opisale njihovo aktivno sodelovanje pri pretepu. Nobenega dvoma ni o tem, da so kritično noč vladale kaotične razmere in da sta se med sabo prepirala dva tabora in da je med njima prišlo do fizičnega obračunavanja. Pritrditi je sicer moč pritožbam, da nekateri od obdolženih niso bili ves čas na kraju kaznivih dejanj, vendar pa pritožbe spregledajo, da pa so vsi obdolženci bili aktivno udeleženi v pretepu tako fizično kot tudi z bodrenjem in da so se v pretep vključili še preden je prišlo do streljanja, v katerem sta bili dve osebi ubiti, dve pa hudo telesno poškodovani.

Iz navedenih razlogov, in ker tudi v preostalem pritožbe ne navajajo ničesar, kar bi lahko povzročilo dvom v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, so pritožbe, vložene zoper prvostopenjski krivdni izrek, neutemeljene.

Na pritožbo zagovornice obd. D.B. in ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu, ki ga pritožbe zagovornikov ostalih obdolžencev sicer ne napadajo. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečenih kazenskih sankcij v korist obdolžencev. Sodišče prve stopnje jim je namreč izreklo kazenske sankcije opozorilne narave, pri tem pa jim določilo primerno dolge kazni zapora in primerno dolge preizkusne dobe.

K pritožbi okrožnega državnega tožilca zoper oprostilni del: Sodišče prve stopnje je dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa je zanesljivo ugotovilo, da ne razpolaga z dokazi, na podlagi katerih bi lahko z vso gotovostjo spoznalo obdolženca za krivega storitve omenjenega kaznivega dejanja. V posledici tega ga je utemeljeno oprostilo obtožbe. Tako svojo odločitev je v napadeni sodbi tudi prepričljivo obrazložilo in pritožbena izvajanja okrožnega državnega tožilca ne morejo omajati pravilnosti razlogov napadene sodbe.

Bistvo pritožbenih navedb okrožnega državnega tožilca je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Mnenja je, da iz samega obdolženčevega zagovora na glavni obravnavi dne 12.11.2007 izhaja, da je bil v času pretepa na strani družine B. edini, ki ni bil Rom, videl pa je tudi osebe, ki so sodelovale pri prepiru in pretepu in so imele v rokah različne predmete. Iz tega je moč zaključiti, da je pri prepiru in pretepu sodeloval vsaj na začetku, saj so tudi zaslišane priče povedale, da je ta oseba, ki jo imenujejo "Štajerec" izzivala k pretepu nasprotno stran.

Z navedenimi stališči pa ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da na podlagi izvedenih dokazov ne more z vso gotovostjo zaključiti, da je pri pretepu sodeloval tudi obd. M.M. in ga je zato utemeljeno oprostilo obtožbe. Pravilno je ugotovilo, da od "Štajercev", kot jih imenujejo priče in obdolženci, ni bil na prizorišču edini. Zaslišane priče obd. M.M. na glavni obravnavi niso prepoznale kot osebo, ki bi naj sodelovala v pretepu ali pa so izrazile dvom. Le obdolženci za kaznivo dejanje sodelovanja pri pretepu obremenjujejo obd. M.M., vendar pa pri tem ni moč spregledati, da pa nihče ni vedel povedati, da bi obd. M.M. izzival obd. S.C. z očitanim dejanjem ali da bi kričal ciganom, da je danes njihov usodni dan. Priča M.C. je celo povedal, da je oseba, ki je stala ob M.B., le-tega celo mirila. Pritrditi je zato potrebno zaključkom prvostopenjskega sodišča, da obstaja dvom, da je obdolženi storil kaznivo dejanje sodelovanja pri pretepu po 136. členu KZ.

Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbe okrožnega državnega tožilca, obd. S.C., njegovega zagovornika in zagovornikov obdolženih V.P., D.B., B.H. in Z.B. ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

Pritožbeno sodišče je obdolžence oprostilo plačila sodne takse in ostalih stroškov pritožbenega postopka, saj je ugotovilo, da bi z njihovim plačilom bilo ogroženo njihovo preživljanje, obd. S.C. pa je obsojen na daljšo zaporno kazen (četrti odstavek 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 97. in prvim odstavkom 98. člena ZKP).