Jedro

Ko gre za inšpekcijski postopek, s katerim se je stranki prepovedalo opravljanje določene dejavnosti, za katere opravljanje je potrebno predhodno pridobiti dovoljenje MDDSZ, je določenost oziroma konkretizacija izreka še zlasti pomembna, saj mora zavezanec natančno vedeti, kaj se mu prepoveduje z jasno navedbo strokovnih nalog, za katere opravljanje potrebuje dovoljenje MDDSZ in za katere je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da jih nima.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Tržnega inšpektorata RS št. 0610-1061/2009-36-21021 z dne 8. 5. 2009, se odpravi in se zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420,00 EUR, v 15-ih dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tržna inšpektorica na podlagi 4. odstavka 13. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZČ, Uradni list RS, št. 12/07-upb) pod 1. točko izreka tožeči stranki prepovedala opravljanje dejavnosti: „ - drugo izobraževanje, izvajanja strokovnih podlag za izjavo o varnosti, pripravljanja in izvajanja usposabljanja delavcev za varno delo, izvajanja teoretičnega in praktičnega usposabljanja po ZVZD, nalog varnosti in zdravja pri delu, izdelave strokovnih nalog za izjavo o varnosti, ker gre za delo na črno“. Pod 2., 3. in 4. točko izreka je določila, da je rok izvršitve naslednji dan po prejemu odločbe, da morebitna pritožba ne zadrži izvršitve odločbe in da bo o morebitnih stroških postopka izdan poseben sklep.

V obrazložitvi odločbe organ prve stopnje navaja, da je bil dne 11. 3. 2009 na naslovu TIRS, Parmova 33, Ljubljana ob prisotnosti direktorice Zavoda A. in njene pooblaščenke, opravljen inšpekcijski pregled v zadevi opravljanja dejavnosti strokovnih nalog varnosti pri delu na podlagi določil ZPDZČ. Prisotna pooblaščenka je ob inšpekcijskem pregledu povedala, da tožeča stranka nima pridobljenega dovoljenja Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju MDDSZ) za opravljanje strokovnih nalog varnosti pri delu. Njihova osnovna dejavnost je izobraževanje delodajalcev za vodenje tveganja za varstvo pri delu, ki se izvaja po lastnem programu usposabljanja delodajalcev za vodenje tveganja, pri čemer se stranki pomaga pri izdelavi dokumentacije, pripravijo testne pole, program po katerem bodo preverili sebe in svoje delavce za usposobljenost za varstvo pri delu na delovnem mestu. Testne pole imajo že pripravljene in jih lahko prilagodijo vsakemu posamezniku glede njihove specifike, pripravljen imajo osnutek testa, ki jih dobijo izpolnjene od delodajalcev nazaj, jih pregledajo in označijo, če je ustrezno oz. neustrezno, kar označijo tudi z rdečo barvo. Po pregledu se natisne ustrezno spričevalo, ki ga delodajalec podpiše in žigosa. Tožeča stranka je dne 20. 3. 2009 na naslov TIRS dostavila pripombe na zapisnik o inšpekcijskem pregledu. Za opravljene storitve je izdajala račune. Iz računov za opravljene storitve v mesecih april, junij in julij 2008 ter marec 2009 so podatki za artikel PAKET 01, ki vsebuje: - art. A001 – individualni interaktivni proseminar za samostojno implikacijo zahtev delodajalcem po ZVZD, - art. A002 – mentorska asistenca pri pripravi delodajalca na preizkušanje usposobljenosti delavcev za varno delo, - art. A003 – skriptna podpora delodajalcu pri izvedbi teoretičnega in praktičnega preizkusa usposobljenosti za varno delo. Iz računov opravljenih storitev v mesecu februarju 2009 izhajajo podatki za artikel PAKET 03, ki vsebuje: - art. A001 - individualni interaktivni proseminar za samostojno implikacijo zahtev delodajalcem po ZVZD, - art. A002 – mentorska asistenca pri samostojni aplikaciji izjave o varnosti s poudarkom na analizi delovnih mestih, - art. A005 – skriptna podpora delodajalcu pri računskem oblikovanju končnega poročila. Obenem je organ prve stopnje s strani pristojnega MDDSZ dne 10. 2. 2009 in 27. 3. 2009 prejel odgovor, da tožeča stranka nima dovoljenja za opravljanje strokovnih nalog varnosti pri delu. Da tožeča stranka dejansko opravlja vse navedene dejavnosti, izhaja tudi iz izdanih računov od 3. 12. 2007 do 5. 12. 2007, v letu 2008 in do 6. 2. 2009, ki jih je tožeča stranka dostavila na TIRS ter račun, prejet s strani prijavitelja na TIRS z dne 13. 3. 2009. Zavod A. ima v sodnem registru v poglavju dejavnosti vpisano tudi šifro 80422 za dejavnost: drugo izobraževanje, vpis 2. 3. 2005, srg. .... Tožeča stranka pa lahko v skladu s 1. alineo 1. točke 3. člena ZPDZČ opravlja prej navedene dejavnosti le, če ima pridobljeno dovoljenje MDDSZ za opravljanje strokovnih nalog po določilih ZVZD ter na njegovi podlagi sprejetega Pravilnika o pogojih za pridobitev dovoljenja za delo za opravljanje strokovnih nalog varnosti (Uradni list RS, št. 42/2003) (v nadaljevanju: Pravilnik). V nadaljevanju odločbe citira določbe 5. in 6. odstavka 18. člena ZVZD ter 19. in 46. člen ZVZD in določbo 2. člena Pravilnika. Organ prve stopnje je ugotovil, da je tožeča stranka izdelala sledečo listinsko dokumentacijo: 1. izdelava programa permanentnega usposabljanja delodajalcev za vodenje tveganja, 2. izdelava IZJAVE na osnovi Zakona o varnosti zdravja pri delu (ZVZD, Uradni list RS, št. 56/99), Zakona o varstvu pred požarom (Uradni list RS, št 71/93) ter na podlagi 34. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98) in 24. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/969-dop) z oznako na dokumentu Ver-06-B, 3. izdelava listine z oznako Preizkus teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo z oznako na dokumentu EŠ0801:___ter 4. izdelava kontrolnika za ocenjevanje dela pri praktičnem preizkusu usposobljenosti delavca za varno delo, ki je na posameznem dokumentu z izjemo na kontrolniku pod zgoraj navedeno št. 4 označila s podatkom tožeče stranke in njenim telefonom. Dokumente je distribuirala gospodarskim družbam in za opravljeno storitev v letu 2007, 2008, 2009 izdajala račune z oznako PAKET 01 in PAKET 03 z opisano specifikacijo razdelitve opravljenih storitev, kar je v nasprotju z določili 2. člena Pravilnika, saj je dejavnost opravljala brez pridobitve predpisanega dovoljenja za delo pri MDDSZ. S tem je tožeča stranka opravljala delo na črno, s čemer je kršila določila 1. alinee 3. člena ZPDZČ, saj bi morala za opravljanje dejavnosti pripravljanje in izvajanje usposabljanja delavcev za varno delo pridobiti na podlagi 19. in 46. člena ZVZD predpisano dovoljenje za delo, ki ga izda pristojno MDDSZ. 3. člen ZPDZČ, za katerega nadzor je v skladu s 13. členom istega zakona pristojen tudi TIRS, določa, da se za delo na črno šteje opravljanje dejavnosti oz. dela, če pravna oseba opravlja dejavnost, ki je nima vpisane v sodni register oz. opravlja dejavnost, ki je nima določene v temeljnem aktu, ali če nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje registrirane ali v temeljnem aktu določene dejavnosti. Dovoljenje MDDSZ je listina o izpolnjevanju pogojev, saj se dovoljenje izda pravni osebi, ki izpolnjuje pogoje za opravljanje dejavnosti na področju opravljanja strokovnih nalog varnosti pri delu.

Organ druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnil. V obrazložitvi svoje odločbe je glede nasprotja med izrekom in obrazložitvijo odločbe, ki naj bi bilo v tem, da so v izreku izpodbijane odločbe navedene druge dejavnosti kot v obrazložitvi, navedel, da jih ni ugotovil. Tudi glede navedbe o nedoločnosti izreka izpodbijane odločbe meni, da ni utemeljena, saj se člena 6. in 13. ZVZD, na katera se sklicuje tožeča stranka, na izpodbijano odločbo ne nanašata. Tožeča stranka ne zanika, da izobraževanje in usposabljanje izvaja, poudarja pa, da izobražuje delodajalce in ne delavce. Glede tega organ druge stopnje navaja, da ZVZD določa obveznosti delodajalcev v zvezi z varnostjo in zdravjem delavcev. Delodajalec lahko opravljanje vseh ali posameznih nalog organiziranja in zagotavljanja varnosti pri delu zagotovi tudi z zunanjimi strokovnimi delavci ali zunanjimi strokovnimi službami, ki imajo dovoljenje za delo po 46. členu ZVZD. Delodajalci, ki nimajo zagotovljenih lastnih strokovnih delavcev, torej ne morejo sami niti pripraviti, niti izvajati usposabljanja delavcev za varno delo, zato bi morala tožeča stranka, ki jim te storitve zagotavlja, pridobiti dovoljenje po 46. členu ZVZD. Usposabljanje delavcev za varno opravljanje dela je trajna naloga delodajalca. Takšna usposabljanja pa lahko izvaja le strokovni delavec z opravljenim strokovnim izpitom iz varnosti zdravja pri delu. Kadar strokovnega delavca delodajalec nima, lahko zanj te naloge opravi zunanja strokovna služba. Preizkus teoretične in praktične usposobljenosti za varno delo je sestavni del usposabljanja delavcev za varno delo. To izhaja iz sistemske ureditve tega vprašanja v ZVZD. Usposabljanje delavcev v celoti ureja 24. člen tega zakona, ki najprej določa obveznost usposabljanja za varno opravljanje dela, zatem pa določa obveznost preizkusa usposobljenosti in rok za občasne preizkuse. Preizkusa usposobljenosti torej ni mogoče oddvojiti od usposabljanja. Izjavo o varnosti je v skladu s 1. odstavkom 14. člena ZVZD dolžan izdelati in sprejeti vsak delodajalec v pisni obliki. Z njo določi način in ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Strokovne podlage za izjavo o varnosti lahko na podlagi 19. člena ZVZD opravlja le strokovni delavec z opravljenim strokovnim izpitom iz varnosti in zdravja pri delu. Delodajalec mora torej zaposliti ustreznega strokovnega delavca, lahko pa to nalogo zanj opravi zunanji strokovni delavec ali strokovna služba. Ta pa mora imeti dovoljenje za delo po 46. členu ZVZD (četrti odstavek 18. člena ZVZD). Tožeča stranka takšnega dovoljenja nima, zato teh nalog ne more opravljati. Delodajalci že zaradi firme tožeče stranke pričakujejo, da ima ta vsa pooblastila za izvajanje usposabljanja delavcev za varno delo in druge strokovne naloge. Prav tako ni mogoče spregledati tožnikovih dejavnosti, vpisanih v Aktu o ustanovitvi zavoda z dne 16. 5. 2005. Med dejavnostmi so navedene: tehnično preizkušanje in analiziranje, drugo izobraževanje, izpolnjevanje in usposabljanje. Tako firma kot dejavnosti, naštete v Aktu o ustanovitvi, kažejo na opravljanje dejavnosti, navedenih v izreku izpodbijane odločbe, za katere nima pridobljenega predpisanega dovoljenja. Kljub temu pa tožeča stranka organizira seminarje, v okviru katerih delodajalce izobražuje, kako pripraviti strokovne podlage za izvedbo preiskav fizikalnih, kemičnih in bioloških parametrov v delovnem okolju, kako pripraviti strokovne podlage za izvedbo pregledov in preizkus delovne opreme; kako pripraviti strokovne podlage za izvedbo ocenjevanja tveganja za varnost in zdravje delavcev pri delu in kako pripraviti strokovne podlage za izvedbo teoretičnega in praktičnega usposabljanja delavcev za varno delo (vse navedeno je razvidno iz obrazložitve cenika, ki ga je tožeča stranka predložila pri inšpekcijskem pregledu). Pooblaščenka tožeče stranke je pri inšpekcijskem pregledu izjavila, da imajo že pripravljen osnutek testa in da izpolnjene teste pregleda in oceni, zatem pa natiska ustrezno spričevalo. Glede ocene tveganja sta za delodajalce predpisana obrazca „izjave o varnosti z oceno tveganja“ priložena k Pravilniku o načinu izdelave izjave o varnosti z oceno tveganja (Uradni list RS, št. 30/00, Priloga II in Priloga III). Delodajalci torej dodatne „vzorčne izjave“, ki jo po svojih navedbah ponuja tožeča stranka ne potrebujejo. Dejansko pa potrebujejo ustrezno znanje za izdelavo ocene tveganja, vendar jim ga tožeča stranka ne more posredovati, saj nima dovoljenja po 46. členu ZVZD. Pri inšpekcijskem pregledu dne 11. 3. 2009 sta bili prisotni B.B. in C.C., ki je predložila pooblastilo za zastopanje. Zapisnika ob sklenitvi nista podpisali, saj sta želeli, da vsebino zapisnika pregleda odvetnik. Pripombe na zapisnik je podala direktorica, ki je nasprotovala zapisanim izjavam C.C. Teh pripomb organ ni upošteval, saj je imela takrat prisotna C.C. pooblastilo za zastopanje. Prav tako jih ni podal odvetnik. Niti Zakon o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – UPB2, 105/06, 126/07 in 65/08, v nadaljevanju ZUP), niti Zakon o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 43/07 – ZIN-UPB1) ne predvidevata naknadnega dajanja pripomb na zapisnik, kadar je stranka pri inšpekcijskem pregledu prisotna. V 78. členu ZUP je določeno, da se zapisnik prebere stranki, preden se sklene, ta pa lahko poda pripombe. V tem primeru se na kratko zapiše njihova vsebina. V obravnavanem primeru je bila pooblaščenka pri inšpekcijskem pregledu prisotna. Pripombe bi lahko podala takoj, če je menila, da zapisane izjave niso odraz tistega, kar je na zapisnik izjavila, vendar tega ni storila. Iz dokumentov zadeve resda izhaja, da tožeča stranka z listinami, ki so bile priložene k prijavam, ni bila seznanjena, vendar to po oceni pritožbenega organa nima vpliva na odločitev. Odločilna dejstva, na katerih temelji izpodbijana odločba, so bila ugotovljena pri inšpekcijskem pregledu, dokaz za opravljanje dejavnosti pa predstavljajo tudi računi, predloženi na zahtevo prvostopenjskega organa po opravljenem inšpekcijskem pregledu.

Tožeča stranka vlaga tožbo, ker meni, da sta upravni odločbi nezakoniti in napačni, temeljita na napačno ugotovljenem dejanskem stanju in na napačni uporabi ZUP in materialnih predpisov, pri čemer so storjene bistvene kršitve pravil postopka, ki jih ni mogoče odpraviti drugače kot z razveljavitvijo obeh odločb. Meni, da ima odločba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti, saj obstojijo neskladja med izrekom odločbe in njeno obrazložitvijo, upravni organ namreč v izreku uporablja izraze izvajanje strokovnih podlag za izjavo o varnosti, pripravljanje in izvajanje usposabljanja delavcev za varno delo, kar pa sta po ZVZD strokovni nalogi za opravljanje katerih je potrebno pridobiti dovoljenje MDDSZ, katerih pa kot to izhaja iz obrazložitve tožeča stranka ne opravlja. Izpodbijana odločba uporablja izraze izvajanje teoretičnega in praktičnega usposabljanja po ZVZD, naloge varnosti in zdravja pri delu, izdelave strokovnih nalog o varnosti, ki pokrivajo mnogo širše področje in ne predstavljajo strokovnih nalog za opravljanje katerih je potrebno pridobiti dovoljenje MDDSZ, in gre torej v tej zvezi za popolnoma različne dejavnosti in naloge ter predpisane pogoje za opravljanje slednjih. Meni, da je izrek odločbe tudi v nasprotju z določilom 213. člena ZUP, ki predpisuje določnost izreka odločbe. To pomeni, da mora biti slednji formuliran na način, da ne dopušča različnih tolmačenj. Izrek izpodbijane odločbe temu ne ustreza, saj so poleg strokovnih nalog določenih v 46. členu ZVZD, za katere zakon predpisuje pridobitev dovoljenja ministrstva, zajete tudi dejavnosti, ki jih pokrivata 6. in 13. člen ZVZD, katere pa ne predstavljajo strokovnih nalog, za izvajanje katerih bi bilo potrebno pridobiti dovoljenje ministrstva. Glede na izrek izpodbijane odločbe in obrazložitev torej ni moč preveriti katere konkretne dejavnosti naj bi tožeča stranka izvajala na črno. V tej zvezi je tudi drugostopni organ v svoji odločbi napačno navedel, da opravlja vse navedene dejavnosti, kar naj bi dokazal s predloženimi računi. Tako računov, kot tudi dejavnosti niti prvostopni kot tudi ne drugostopni upravni organ nista niti določljivo označila, zato se izpodbijanih odločb ne da preizkusiti. Meni, da sta organa napravila napačne zaključke, da naj bi opravljala delo na črno oz. da naj bi opravljala strokovne naloge za opravljanje katerih je potrebno pridobiti dovoljenje ministrstva, saj izvaja izobraževanje in usposabljanje delodajalcev, v nobenem primeru pa ne izvaja nobenih strokovnih nalog, kot jih opredeljuje ZVZD in Pravilnik. Meni, da sta upravna organa napačno ocenila listine in dokumentacijo, saj iz cenika izhajajo vse vrste in obseg izobraževalnih programov. Gre za individualni interaktivni proseminar za implikacijo zahtev delodajalcem po ZVZD kar pomeni, da se program izvaja prilagojeno željam in potrebam naročnika, njegovi dejavnosti, naročenemu obsegu izobraževanja, stopnji splošne in strokovne izobrazbe ter funkcionalne pismenosti in že doseženemu poznavanju tem, starosti in drugim psihofizičnim lastnostim udeleženca v skladu z načeli pedagoško andragoške stroke. Možen obseg izobraževanja in usposabljanja je od najosnovnejšega usposabljanja za vodenje tveganja, pa do priprave na opravljanje strokovnega izpita po Pravilniku o opravljanju strokovnega izpita iz varnosti in zdravja pri delu. Ker zakon predpisuje usposabljanje delavcev za varno delo samo pred nastopom dela in ob bistvenih spremembah pri delu, ne pa periodično, delodajalcem v okviru izobraževanja delodajalcev za vodenje tveganja, nudi tudi ta pomembna znanja, saj je usposabljanje permanentna naloga tudi na tem področju. Ker je z zakonom predpisano usposabljanje delavcev za varno delo strokovna naloga, ki jo morajo delodajalci poveriti strokovnemu delavcu, večina udeležencev skriptne podpore ne potrebuje, razen v primeru, ko se slednja pripravlja za opravljanje strokovnega izpita iz varstva pri delu. Nasprotno pa preizkušanje usposobljenosti ni strokovna naloga in jo zakon poverja delodajalcu samemu. Zato je mentorska pomoč in skriptna podpora na tem področju posameznim udeležencem prilagojena. Tožeča stranka je založnica večine potrebnega gradiva, delodajalec sam pa opravi z zakonom predpisano preverjanje in izda evidence. ZVZD v 3., 4. in 5. odstavku 24. člena določa periodično preverjanje usposobljenosti za varno delo, ki pa ni vključeno med strokovne naloge in ga zakon poverja izključno delodajalcu. Delodajalec pa potrebuje ustrezno znanje in potrebne obrazce za izdelavo listinske dokumentacije o preverjanju – kar ona nudi v programu za izobraževanje in usposabljanje delodajalcev. Nikoli ni izdelala nobene listinske dokumentacije, kot ji to očita organ v izpodbijani odločbi, ampak je samo založila potrebne obrazce, ki izdelavo take dokumentacije delodajalcem olajšajo. V okviru mentorske podpore znotraj programa lahko delodajalcu mentor pomaga izpolniti obrazce, vendar pa listinsko dokumentacijo izda izključno delodajalec sam (vsa dokumentacija nosi izključno podpis delodajalca s katerim jamči, da so listine verodostojne in dokazujejo preverjanje usposobljenosti delavcev, ki ga je sam izvedel). Meni, da ne opravlja strokovnih nalog za katere je potrebno dovoljenje po členu 46. ZVZD, organ pa ji ne more očitati, da delodajalci (njene stranke) ne bi imele zaposlenega tovrstnega strokovnega delavca s potrebnim strokovnim izpitom. Upravna organa sta napačno ugotovila dejansko stanje ter napačno uporabila materialno pravo, saj sta tako v prvostopni kot tudi v drugostopni odločbi napravila zaključke, da naj bi opravljala dela in naloge za izvajanje katerih je predpisana pridobitev dovoljenja ministrstva, ter da naj bi tako opravljala delo na črno. Izobraževanje delodajalcev sta napačno in neutemeljeno poimenovala za izobraževanje delavcev za varno delo, vsebino izobraževanja delodajalcev o nevarnostih pri delu in metodah zmanjševanja teh nevarnosti pa prav tako neutemeljeno in napačno poimenovala za izvajanje strokovnih nalog iz varnosti pri delu. Pri tem organa nista določno opredelila, katere strokovne naloge s področja varnosti pri delu naj bi dejansko opravljala. Šele na osnovi opredelitve nalog in del, katere naj bi opravljala, bi lahko naslovni organ presojal ali gre za strokovno nalogo, za katero je predpisano dovoljenje, skladno ZVZD. Upravna organa se z izpodbijano odločbo tudi nista v ničemer opredelila do njenih pojasnil ter pripomb, danih na zapisnik o inšpekcijskem pregledu. Nadalje se prvostopna odločba sklicuje tudi na listine posameznih gospodarskih družb ter anonimnih prijaviteljev zaradi suma prevare in zavajanja strank, katerim naj bi izdelala strokovne naloge in za opravljeno storitev po predhodno dostavljenih listinah po pošti, izstavila račune. Z vsebino prijav oziroma zgoraj navedenih listin je organ ni seznanil in se zato o tem ni mogla izjasniti. Organ je v izpodbijani odločbi tudi napačno opredelil obrazce, katere je založila saj ti postanejo listina oziroma dokument šele za primer, da ga delodajalec podpiše in uporablja kot dokument za izkazovanje izpolnjevanja zakonskih zahtev. Je registrirana za opravljanje drugega izobraževanja (kar ugotavlja tudi drugostopni organ) torej zakonito opravlja izobraževanje delodajalcev. Glede na zgoraj navedene okoliščine in dokaze naslovnemu sodišču predlaga, da izvede predlagane dokaze ter izpodbijani odločbi odpravi in toženi stranki naloži, da ji povrne stroške tega postopka.

Tožba je bila poslana v odgovor toženi stranki, ki je sodišču v danem roku predložila upravne spise in obsežen odgovor na tožbo v katerem povzema tožbo in obrazložitev izpodbijane odločbe. Še natančneje povzame vsebino programov, ki jih je izvajala tožeča stranka, konkretno navede številke in datume računov, ki jih je vpogledal in na katerih temeljijo njegove ugotovitve. Predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V predmetni zadevi je predmet spora uvodoma navedena odločba tržnega inšpektorja. Izrečeni inšpekcijski ukrep temelji na določbi 4. odstavka 13. člena ZPDZČ, ki določa, da če se opravlja delo na črno iz 3. člena tega zakona, izda prekrškovni organ iz prvega odstavka tega člena odločbo, s katero prepove opravljanje tega dela. Prekrškovni organ v konkretnem primeru je tržni inšpektorat, ki je pristojen, da nadzoruje kršitve določb 3. in 4. člena ZPDZČ. Za delo na črno se šteje med drugim opravljanje dejavnosti oziroma dela v primeru, če pravna oseba opravlja dejavnost, ki je nima vpisane v sodni register, oziroma opravlja dejavnost, ki je nima določene v temeljnem aktu, ali če nima z zakonom predpisanih listin o izpolnjevanju pogojev za opravljanje registrirane ali v temeljnem aktu določene dejavnosti (1. alinea 1. odstavka 3. člena ZPDZČ). Opravljanje dela na črno iz prejšnjega odstavka je prepovedano (2. odstavek ZPDZČ).

Po določbi 6. odstavka 213. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 24/06 in nadaljnji) mora biti izrek kratek in določen. Določen je tisti izrek, ki je popoln in jasen tako, da v postopku izvršbe ne more biti sporno, kako je potrebno odločbo izvršiti. Izrek je namreč najpomembnejši sestavni del odločbe, ki edini postane izvršljiv. Če izrek odločbe ni dovolj jasen in določen, take odločbe ni mogoče prisilno izvršiti. Po oceni sodišča pa izrek izpodbijane prvostopne odločbe, ki se glasi „- drugo izobraževanje, izvajanja strokovnih podlag za izjavo o varnosti, pripravljanja in izvajanja usposabljanja delavcev za varno delo, izvajanja teoretičnega in praktičnega usposabljanja po ZVZD, nalog varnosti in zdravja pri delu, izdelave strokovnih nalog za izjavo o varnosti, ker gre za delo na črno“ ne zadosti procesnemu standardu jasnosti in določnosti vsebine izreka po ZUP. Izrek ni določen, če dopušča različna tolmačenja oziroma če se njegova vsebina lahko ugotovi le na posreden način. V obravnavanem primeru, ko gre za inšpekcijski postopek, v katerem je bila izdana odločba, s katero se je tožeči stranki prepovedalo opravljanje določene dejavnosti, za katere opravljanje je potrebno predhodno pridobiti dovoljenje MDDSZ, pa je določenost oziroma konkretizacija izreka še zlasti pomembna, saj mora zavezanec natančno vedeti, kaj se mu prepoveduje z jasno navedbo strokovnih nalog, za katere opravljanje potrebuje dovoljenje MDDSZ in za katere je bilo v inšpekcijskem postopku ugotovljeno, da jih nima.

Opisana kršitev določb ZUP je takšne narave, da pomeni nezakonitost odločbe prve stopnje. Ker navedene nezakonitosti ni odpravila tožena stranka, je po presoji sodišča tudi njena odločba nezakonita. Tožena stranka bi morala namreč ravnati v smislu določbe 1. odstavka 251. člena ZUP in odpraviti navedeno pomanjkljivost z dopolnitvijo (spremembo) izreka odločbe organa prve stopnje. V ponovljenem postopku bo torej moral upravni organ ugotovljeno nezakonitost odpraviti tako, da bo iz izreka določno in nedvoumno razvidno, kaj se tožeči stranki prepoveduje.

Ker je moralo sodišče tožbi ugoditi že iz predhodno navedenega razloga, se do drugih tožbenih razlogov ni posebej opredeljevalo, upoštevati pa jih bo moral organ prve stopnje, ko bo v zadevi ponovno odločal. V ponovljenem postopku bo moral upoštevati vse ugovore, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, ki je predmet tega upravnega spora in vse dokaze celovito in natančno oceniti.

Tožeča stranka je predlagala izvedbo dokazov in s tem smiselno glavno obravnavo. Sodišče temu predlogu ni sledilo in je odločalo na seji senata na podlagi določbe 1. alinee 1. odstavka 59. člena ZUS-1. Ker v postopku pred izdajo izpodbijanega akta niso bila upoštevana pravila postopka, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijani upravni akt odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek na podlagi 3. odstavka 64. člena ZUS-1. Pri ponovnem odločanju je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča in na njegova stališča, ki zadevajo postopek (4. odstavek 64. členu ZUS-1).

K 2. točki izreka: V drugi točki izreka je sodišče odločilo o stroškovnem zahtevku tožeče stranke. Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1, na podlagi katerega se tožniku prizna pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007, v nadaljevanju Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožečo stranko je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, zato so ji bili na podlagi 2. odstavka 3. člena navedenega Pravilnika priznani stroški v višini 350,00 EUR. K navedenemu znesku 350,00 EUR je sodišče priznalo še 20 % DDV (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 408/2008 z dne 25. 9. 2008). Sodišče je v drugi točki izreka s sklepom torej odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 namreč prisojeni znesek plača toženec. Po določilu prvega stavka 5. odstavka 17. člena ZUS-1 je toženec v upravnem sporu država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Ker je toženec država, je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da je Republika Slovenija dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 420,00 EUR v 15 dneh od prejema sodbe (3. odstavek 313. člena ZPP) z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.