Jedro

Ker je pravna prednica tožnice v stečajno maso dolžnika plačala vtoževani znesek, je na njeni strani prišlo do prikrajšanja, na strani toženca, ki je znesek prejel po začetku stečaja nad dolžnikom, pa je prišlo do obogatitve. Ker sta prikrajšanje tožnice na eni in obogatitev toženca na drugi strani v vzročni zvezi, je kondikcijski zahtevek utemeljen. Stečajna upraviteljica bi sicer lahko izbrala tudi drugo pot in znesek, za katerega je bila prikrajšana stečajna masa, zahtevala neposredno od toženca, vendar pa se ena in druga možnost ne izključujeta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da tožnici plača 18.446,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 11. 2015 dalje do plačila (točka I izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (točka II izreka). Tožencu je še naložilo, da tožnici povrne 1.590,64 EUR pravdnih stroškov s pripadki (točka III izreka).

2. Pritožbo vlaga toženec. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo zahtevek v celoti zavrnjen. Priglaša stroške.

Meni, da ga je sodišče s tem, ko je ugodilo zahtevku, oškodovalo in omogočilo tožnici pridobitev neupravičene koristi. Storjene so bile hude kršitve materialnega in procesnega prava, saj toženec ni imel možnosti dati ustreznih ugovorov in trditev, dejansko stanje pa je zmotno ugotovljeno. Kljub temu, da je sodišče ugotovilo, da je toženec plačilo prejel na podlagi veljavnega pravnega naslova, je zahtevku ugodilo. Ne drži, da ni prerekano, da je tožnica 5. 11. 2015 znesek 18.446,43 EUR plačala v stečajno maso. V nadaljevanju pritožbe to obrazloži. Sodišče v sodbi uporabi pravno podlago, ki je tožnica ni navajala, poleg tega pa je uporabljena napačno. Vztraja, da tožnica z izvršitvijo pravnomočnega sklepa o izvršbi ni kršila nobenih pravil. Tožnica ni bila dolžna preverjati, ali je dolžnik v stečaju, saj je obstajala dolžnost stečajnega upravitelja, da naslednji dan po začetku stečaja izvajalce plačilnega prometa, ki vodijo dolžnikove transakcijske račune, obvesti o začetku stečajnega postopka. Z vprašanjem, ali je stečajni upravitelj to obveznost izpolnil, se sodišče ni ukvarjalo. Če kdo, je napako storila stečajna upraviteljica. Določilo 132. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) je res jasno, vendar ni stvar banke, da preverja pravnomočne sklepe o izvršbi. V kolikor banka ni bila obveščena o začetku stečaja dolžnika, gre za napako stečajnega upravitelja. 132. člen ZFPPIPP ne razveljavlja pravnomočnih sklepov o izvršbi, temveč samo ustavlja postopke izvršbe. Zoper toženca bi lahko tožbo vložila le stečajna upraviteljica. Sodišče je nepravilno uporabilo 147. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), saj je banka pravilno izvršila pravnomočen sklep o izvršbi in zato ni odškodninsko odgovorna. Sodišče tožencu očita, da ni pravočasno in v roku, določenem v predhodni odredbi, predlagal izvršbo na sredstva, ki so bila zadržana na podlagi predhodne odredbe. Očitek ni utemeljen. Opozarja, da je prvi izvršilni predlog vložil že decembra 2011, prvi sklep o izvršbi pa je bil izdan 4. 1. 2012. V nadaljevanju je uspel s predlogom za zavarovanje s predhodno odredbo. Takoj po izvršljivosti sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani XII Pg 1399/2012 z dne 23. 5. 2014 je vložil predlog za izvršbo tudi na račun dolžnika pri tožnici, vendar je bil predlog v tem delu zavrnjen, saj je bil račun dolžnika zaprt. Ko je toženec ugotovil, da so bila sredstva prenesena na poravnalni račun pri Banki Slovenije, je 14. 1. 2015 o tem obvestil Okrajno sodišče v Cerknici, ki je izvršbo razširilo še na ta račun. Toženec je pravilno in zakonito vodil izvršilni postopek. Tudi ne drži, da je predlog za izvršbo vložil na nepristojno sodišče. Okrajno sodišče v Cerknici je bilo edino, ki je pravočasno izdajalo sklepe. Glede na to, da pravna podlaga, ki je bila temelj izterjave, ni odpadla, je odločitev sodišča napačna, saj je toženec pridobil sredstva zakonito in ni mogoče govoriti o neupravičeni obogatitvi. Tudi če je tožnica ravnala protipravno, to ne more bremeniti toženca. Toženec tudi ni odškodninsko odgovoren. Plačilo je prejel na podlagi pravnomočne sodbe in sklepa o izvršbi. Tožnica je izplačala le sredstva, ki so bila dolžniku zasežena in ni kršila pravil. Po pozivu stečajne upraviteljice ni bila dolžna ničesar plačati in bi bila stečajna upraviteljica tista, ki bi morala tožiti toženca. V postopku kršitve 132. in 245. člena ZFPPIPP in 148. člena ZIZ niso bila izpostavljene, niti niso bila obravnavana vsa vprašanja, ki jih te določbe sprožajo. Toženec se o teh vprašanjih ni mogel izreči, niti navajati druge podlage ali pa zahtevati zaslišanja stečajne upraviteljice. Tožencu je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Opuščeno je bilo materialno procesno vodstvo. Izrek nasprotuje razlogom sodbe in se sodbe ne da preizkusiti. Sodišče je zagrešilo kršitve iz 6., 8., 14. in 15. točke 339. člena ZPP.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Meni, da je neutemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodba sodišča prve stopnje nima pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP). Vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku sodbe.

6. Na kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, ampak samo na zahtevo stranke (drugi odstavek 350. člena ZPP). Ta mora biti zato obrazložena: pritožnik mora navesti glede katerega odločilnega dejstva obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listine, ki jo je sodišče vpogledalo in samo listino ter seveda tudi, katera listina to je. Trditev o storjenih kršitvah, ki tem zahtevam ne zadostijo, so neupoštevne.

7. Pritožnik očitane kršitve po 6. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ne utemelji, pritožbeno sodišče pa ob uradnem preizkusu ugotavlja, da ni bila storjena.

8. Pritožnik sodišču prve stopnje očita tudi kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 285. členom ZPP in 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki ju navezuje na trditev, da tožnica zahtevka ni utemeljevala na pravni podlagi, ki jo je sodišče uporabilo. Toženec naj bi bil, saj je sodišče opustilo tudi materialno procesno vodstvo, zato prikrajšan v svoji pravici do izjave.

Po 3. odstavku 180. člena ZPP sodišče v primeru, da tožeča stranka v tožbi navede pravno podlago tožbenega zahtevka, nanjo ni vezano in odloča o tožbi tudi, če je sploh ne navede. Pravna kvalifikacija tožbenega zahtevka je torej naloga sodišča. To stališče, ki v sodni praksi nikoli ni bilo sporno, je pojasnilo tudi že Ustavno sodišče, ko je v odločbi Up 108/04 z dne 8.9.2005 zapisalo: „Podlaga za sprejem odločitve je določen življenjski dogodek, gledan objektivno, pravno nevtralno in ne pravna konstrukcija, ki izhaja iz tega dogodka. Sodišče sme zavrniti zahtevek šele, če ugotovi, da ni utemeljen po nobeni izmed pravnih norm, in ne že, če ugotovi, da ni utemeljen z vidika pravnih norm, na katere se sklicujejo stranke.“ Povedano drugače: tudi če se tožnica ni sklicevala prav na vse določbe ZFPPIPP ter ZIZ, ki jih v razlogih omenja sodišče prve stopnje, to ni ovira, da jih sodišče v zvezi z presojo konkretno zatrjevanih in ugotovljenih dejstev ne bi smelo uporabiti.

9. Tudi pritožnikova trditev o pomanjkljivem materialno procesnem vodstvu ni na mestu, saj ta dolžnost ne sega tako daleč, da bi bilo sodišče dolžno stranki podrobno seznanjati z (možno) pravno podlago spornega razmerja. Takšna dolžnost bi obstajala le, če bi stranka zastopala očitno napačno pravno stališče, če namerava sodnik odstopiti od ustaljene sodne prakse ali če med postopkom spremeni pravno stališče, s prejšnjim stališčem pa je na izrecen ali konkludenten način seznanil stranki. Poleg tega bi moralo to sočasno pomeniti, da bi morali stranki zatrjevati drugačna dejstva in predvsem tudi to, da stranka kljub zadostni skrbnosti ni mogla predvideti, katere pravne norme bo sodišče pri presoji uporabilo1. V konkretnem primeru ni šlo za takšno situacijo. Pravdni stranki sta ponudili sodišču trditveno podlago, ki presoje izven določb ZFPPIPP in ZIZ, ki jih je sodišče uporabilo, niti ni omogočala. Toženec, ki ga je zastopal odvetnik, bi zato ob zadostni skrbnosti to lahko tudi predvidel. 10. Brez podlage v podatkih spisa je nadalje trditev, da je pritožnik prerekal navedbo tožnice, da je 5. 11. 2015 iz svojih sredstev vtoževani znesek plačala v stečajno maso. Tega namreč res ni storil2. Pri tem je nerelevantno, ali je tožnica to navedbo ponudila že v tožbi ali kasneje (vendar pravočasno) in ali jo je dokazala. Ker trditvi toženec ni nasprotoval, je tožnica ni bila dolžna dokazovati, sodišče pa njene (ne)resničnosti tudi ni smelo preverjati v dokaznem postopku (drugi odstavek 214. člena ZPP).

11. Dejanskemu stanju, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in je povzeto v točki 12 sodbe, pritožnik oporeka le v pogledu ugotovitve, da je predlog za izvršbo dne 29. 8. 2014 vložil na nepristojno sodišče. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da neutemeljeno. Upoštevajoč 35. in 166. člen ZIZ je bilo za vodenje izvršilnega postopka pristojno Okrajno sodišče v Cerknici, ne pa Okrajno sodišče v Ljubljani, kamor je pritožnik vložil predlog (glej sklep z dne 21. 11. 2014 v priloženem spisu In 1/2015).

12. Sodišče prve stopnje je tudi materialno pravo uporabilo pravilno.

13. Pritožbeno sodišče najprej soglaša z zaključkom, da toženec do začetka stečajnega postopka še ni pridobil ločitvene pravice ne na podlagi sklepa z dne 20. 1. 2015 ne na podlagi predhodne odredbe izdane v postopku VI Pg 1399/2012. Razlogi, ki jih je v zvezi s tem navedlo sodišče prve stopnje, so pravilni in jim ni kaj dodati, zato jih pritožbeno sodišče ne ponavlja. Dodaja le to, da je bil predlog za izvršbo, ki ga je tožnik vložil 29. 8 2014, res vložen v času, ko je predhodna odredba še veljala, a je bil v delu, ki se je nanašal na sredstva na dolžnikovem računu, na katerem naj bi bila deponirana sredstva po predhodni odredbi, pravnomočno zavrnjen. Nov predlog pa je toženec v izvršilnem postopku vložil šele 14. 1. 2015, ko je predhodna odredba že nehala veljati. Vse ostale pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ravnanje pritožnika v izvršilnem postopku ter njegov potek, na presojo, ali je toženec do začetka stečajnega postopka pridobil ločitveno pravico, ne morejo vplivati in se zato pritožbeno sodišče o tem podrobneje ne izjavlja.

14. Res je, da sklep z dne 20. 1. 2015, s katerim je bila dovoljena izvršba z novim izvršilnim sredstvom in na podlagi katerega je tožnica izvedla nakazilo tožencu, ni bil nikoli razveljavljen, a to v konkretnem primeru ne pomeni, da je za plačilo obstajala pravna podlaga. Toženec namreč zaradi posledic začetka stečajnega postopka nad dolžnikom do plačila (izven stečajnega postopka) ni bil več upravičen. Po začetku stečajnega postopka pravna prednica tožnice (kot ponudnik plačilnih storitev) ni smela več izvršiti nobenega plačila v breme denarnega dobroimetja insolventnega dolžnika na podlagi (sicer pravnomočnega) sklepa o izvršbi, čeprav do dneva plačila še ni prejela sklepa izvršilnega sodišča o ustavitvi postopka izvršbe (glej četrti odstavek 246. člena ZFPPIPP). Izjemo bi lahko predstavljalo le plačilo do višine denarnega dobroimetja po stanju ob začetku stečajnega postopka, ki bi bilo izvedeno v skladu s 3. točko četrtega odstavka 132. člena ZFPPIPP, to je plačilo v primeru, če bi toženec kot upnik pred začetkom stečajnega postopka pridobil ločitveno pravico in če bi bil pravni prednici tožnice do začetka stečajnega postopka vročen sklep o rubežu. Do tega pa, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, v konkretnem primeru ni prišlo.

15. Pritožnik ima prav, da ponudnik plačilnih storitev ni dolžan sam preverjati, ali je dolžnikov dolžnik v stečaju3 in ga je o tem dolžan obvestiti stečajni upravitelj najpozneje naslednji delovni dan po začetku stečajnega postopka (glej tretji odstavek 245. člena ZFPPIPP), vendar pa spregleda, da ne tožnica, ne on sam nista trdila, da takšnega obvestila pravna prednica tožnice s strani stečajne upraviteljice ni prejela oziroma ga je prejela, ko izvršitve plačila ni bilo več mogoče preklicati (peti odstavek 246. člena ZFPPIPP). Ker trditev v tej smeri ni bilo, se sodišču s tem vprašanjem v dokaznem postopku ni bilo treba (niti se ni smelo) ukvarjati.

16. Ker je pravna prednica tožnice plačilo v korist toženca izvršila v nasprotju z 246. členom ZFPPIPP v zvezi z prvo točko tretjega odstavka 132. člena ZFPPIPP, je ravnala pravilno, ko je znesek, za katerega je oškodovala stečajno maso, na poziv stečajne upraviteljice vrnila stečajnemu dolžniku. Podlage za njeno odškodninsko odgovornost sicer res ne predstavlja 147. člen ZIZ, saj se ta nanaša na škodo, ki nastane upniku (ne pa dolžniku), a to ne pomeni, da pravna prednica tožnice za škodo, ki jo je s svojim ravnanjem povzročila dolžniku oziroma stečajni masi, ni bila odškodninsko odgovorna po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti (glej 131. člen OZ). Stečajna upraviteljica bi povračilo škode (vsaj v višini tožencu neutemeljeno plačanega zneska) lahko od pravne prednice tožnice zahtevala tudi s tožbo.

17. Ker je pravna prednica tožnice 5. 11. 2015 iz lastnih sredstev v stečajno maso toženčevega dolžnika plačala vtoževani znesek, je na njeni strani s tem prišlo do prikrajšanja, na strani toženca, ki je znesek prejel po začetku stečaja nad dolžnikom in v nasprotju z že zgoraj navedenimi določili ZFPPIPP, pa je prišlo do obogatitve. Ker sta prikrajšanje tožnice na eni in obogatitev toženca na drugi strani tudi v vzročni zvezi, je zahtevek, ki ga je tožnica utemeljevala na 190. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), utemeljen. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da bi stečajna upraviteljica sicer lahko izbrala tudi drugo pot in znesek, za katerega je bila prikrajšana stečajna masa, zahtevala neposredno od toženca, vendar pa se ena in druga možnost ne izključujeta.

18. Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, jo je zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi z 154. in 155. členom ZPP. Ker toženec s pritožbo ni uspel, do njihovega povračila ni upravičen. Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so tožnici v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje za nepotrebne. Dolžna jih je zato nositi sama.

1 Mile Dolenc, Pravna praksa 2007/14, od pasivne k aktivni vlogi sodnika v pravdnem postopku. 2 S tem, ko je trdil, da tožnica ni aktivno legitimirana in da je plačilo v stečajno maso izvedla neutemeljeno, trditvi o izvedenem plačilu ni ugovarjal. 3 Tožnica takšne svoje obveznosti tudi ni zatrjevala. Navedla je le to, da je plačilo izvršilo računovodstvo v zmoti, ne da bi se posvetovalo s pravno službo, pri čemer obveznosti plačila dne 3. 3. 2015 ni bilo, saj je bil že 30. 1. 2015 začet stečajni postopek.