Jedro

Sodišče izbere tisti način valorizacije zavarovalnega kritja ali odškodninske akontacije, ki sodi k čimvečji objektivizaciji.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v obsodilnem delu zoper toženca J. H. razveljavita, zadeva pa se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revizijski stroški so nadaljni pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu J. H. naložilo, da mora plačati tožniku 2.003.401,00 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi in pravdnimi stroški. V presežku je tožbeni zahtevek proti temu tožencu zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tožbeni zahtevek proti toženi stranki Zavarovalnici Triglav. Pritožbi tožnika in toženega J. H. je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga toženec J. H. revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno razveljavitev. Odločitev sodišča o zavarovalni vsoti ne more temeljiti na primerjalni vrednosti 42 srajc srednje Murine kvalitete. Obstoj zavarovalne vsote se ne more jemati kot splošno znano dejstvo, temveč je to delo izvedenca. Povzročitelj prometne nezgode je imel svoje vozilo zavarovano pri Zavarovalnici za dvojno zavarovalno vsoto. Podan je dvom o primernosti uporabljenega vrednostnega merila za valorizacijo že plačane odškodnine. Tudi določilo 191.člena ZOR je bilo zmotno uporabljeno. Gmotne razmere toženca so takšne, da jih je treba pri odločitvi o višini odškodnine upoštevati.

Tožeča stranka in tožena stranka Zavarovalnica Triglav na revizijo nista odgovorili, Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (3.odstavek 390.člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Zaradi ugotovitve vrednosti zavarovalnega kritja v času sojenja je na nižjih stopnjah bila opravljena valorizacija zavarovalne vsote, veljavne v času škodnega dogodka dne 16.3.1989. Glede na akontacijo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je bila izplačana tožeči stranki od tožene stranke Zavarovalnice Triglav v marcu 1990, je bila opravljena tudi njena valorizacija. Nižji sodišči sta se pri tem postavili na stališče, da med strankami o načinu valorizacije ni bilo mogoče doseči sporazuma, kar je imelo za posledico, da je bila valorizacija opravljena v skladu s "sodno prakso, uveljavljeno v daljšem časovnem obdobju." Način valorizacije zavarovalnega kritja ali odškodninske akontacije naj bi po tem stališču z uporabo indeksne ali valutne klavzule bil dopusten le ob tovrstnem dogovoru pravdnih strank, kar naj bi bilo v skladu z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 27.9.1990. Zato je način valorizacije z uporabo primerjave cene ene moške srajce na dan škodnega dogodka na dan plačila akontacije in na dan sojenja dal rezultat, po katerem je Zavarovalnica Triglav z akontacijo v marcu 1990 že presegla zavarovalno vsoto, kljub valorizirani akontaciji pa ob odmeri odškodnine drugi toženec tožniku dolguje še dosojeni znesek.

Opisana odločitev pa temelji na zmotni uporabi materialnega prava. Sodna praksa je težila k taki rešitvi, po kateri bodo ob valorizaciji zavarovalne vsote ali akontacije odškodnine odstranjeni učinki inflacije ob koncu osemdesetih in v začetku devetdesetih let. Vrednostna merila kot instrument valorizacije pa ob tem niso bila konkretno postavljena. Cilj valorizacije je ohranitev vrednosti zavarovalne vsote (in akontacije odškodnine) s preračunavanjem na čas sojenja. Merila za preračunavanje naj bi rezultat čimbolj objektivizirala. Sodišča so se v veliki meri posluževala metode rasti cen življenjskih potrebščin in drugih oblik valorizacije. Načelno pravno mnenje, na katerega se sklicuje izpodbijana sodba, je dopustilo tudi uporabo količnika rasti življenjskih stroškov, kar pa ne pomeni, da tega instrumenta ni mogoče uporabiti, če se zanj stranke niso dogovorile. Tudi metoda preračunavanja ob uporabi rasti cen moške srajce, ki sta jo sprejeli nižji sodišči, očitno med strankami ni sporazumna. Revizija ima prav, da omenjena metoda ni dala realnih rezultatov. Sodišče druge stopnje pravilno ugotavlja, da ta metoda "vodi k dvomu o primernosti uporabljenega vrednostnega merila za valorizacijo že plačane odškodnine ". Življenjskemu izkustvu nasprotuje ugotovitev, da bi zavarovalni limit v kateremkoli obdobju mogel predstavljati le vrednost 42 moških srajc srednje kakovosti. Pri tem pa je po istem vrednostnem merilu vrednotena tudi v marcu 1990 plačana akontacija v znesku 155.135,00 tedanjih DIN z zneskom 282.048,00 SIT, ki je nato nominalno odštet od dne 25.2.1993 dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Utemeljeni reviziji je zato revizijsko sodišče ugodilo zaradi napačne metode valorizacije zavarovalne vsote in plačane akontacije odškodnine, ki jo je treba odšteti od dosojene odškodnine. Vprašanje ohranitve vrednosti zavarovalne vsote in odškodninske akontacije je sicer problem materialnega prava, vendar zahteva dejansko računsko izpeljavo. Zato razveljavitev sodb nižjih sodišč v okviru revizijskega izpodbijanja temelji na določbi drugega odstavka 395.člena ZPP. Zadeva se v tem obsegu vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Posebni napotki za to sojenje po povedanem niti niso potrebni. V marcu 1990 plačana odškodninska akontacija mora priti do izraza v svoji realni vrednosti na dan sojenja z izbiro najprimernejše metode. Šele tako valorizirano akontacijo bo mogoče odšteti od dosojene odškodnine. Pri tem pa je glede na procesno situacijo (tožeča stranka revizije ni vložila) morebitni obstoj dvojne zavarovalna vsote v času škodnega dogodka okoliščina, ki narekuje ustrezno procesno ravnanje tožeči stranki.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166.člena ZPP.

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ 4/77 - 27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4.člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS 1/91-I).