Jedro

Osnova za privatizacijo Slovenskih železarn d.d. (SŽ) je ZPSZ, z ZPPOSZ pa je država prevzela večino obveznosti SŽ in jim dodelila državno pomoč. Ne en ne drugi zakon niti časovno niti postopkovno podrobneje ne predpisujeta nivoja in načina prodaje. Pravilno je stališča sodišča prve stopnje, da 2. odst. 2. člena ZPSZ ureja privatizacijo delnic, katerih imetnica je bila tožena stranka in ne tožeča stranka. 1. odst. 2. člena ZPSZ izrecno določa, da je privatizacija po tem zakonu prodaja delnic SŽ, to pa so delnice holdinga in ne (deleži) odvisnih družb. Tožena stranka je imela delnice le v SŽ, SŽ pa so bile imetnice deležev v odvisnih družbah. Iz navedenega pa izhaja, da je zakon kot način privatizacije določil primarno prodajo delnic SŽ, ne pa prodajo odvisnih družb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške, tožena stranka pa sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 8.958.009,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 03. 03. 2007 do plačila. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke.

V pritožbi zoper sodbo je tožeča stranka uveljavljala pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi zahtevku, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov. Priglasila je stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo škode, ki ji jo je povzročila tožena stranka s tem, ko je spremenila program lastninjenja tako, da je, namesto da bi nadaljevala s prodajo deležev v odvisnih družbah, prodala delnice Slovenskih železarn d.d. (v nadaljevanju SŽ).

Tožeča stranka v pritožbi ponovno obširno utemeljuje svoj tožbeni zahtevek in zatrjuje, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje tožene stranke v skladu z njenimi pristojnostmi in zato ni bilo protipravno. Navaja, da je zakonodajalec s sprejetjem Zakona o prevzemu in načinu poravnave obveznosti Slovenskih železarn v zvezi s programom prestrukturiranja (v nadaljevanju: ZPPOSZ) dejansko določil način privatizacije SŽ in sicer je izbral privatizacijo preko prodaje odvisnih družb. 1. člen ZPPOSZ ureja način uporabe kupnine, ki se pridobi s prodajo odvisnih družbi v lasti SŽ, ne pa tudi porabe kupnine, ki se prejme od prodaje delnic SŽ. Na podlagi tega zakona ter po sprejetju programa prodaje iz 2001, ki je prav tako urejal le prodajo odvisnih družb, je tožeča stranka upravičeno pričakovala, da se bo privatizacija izvedla le preko prodaje odvisnih družb. Takšna privatizacija je potekala do leta 2005, program prodaje iz leta 2001 pa je celo predvideval, da se bo po prodaji vseh odvisnih družb do konca leta 2003 začelo z likvidacijo SŽ.

Te pritožbene navedbe niso utemeljene. Osnova za privatizacijo SŽ je Zakon o privatizaciji Slovenskih železarn d.d. (v nadaljevanju: ZPSZ), z ZPPOSZ pa je država prevzela večino obveznosti SŽ in jim dodelila državno pomoč. Ne eden ne drugi zakon niti časovno niti postopkovno podrobneje ne predpisujeta nivoja in načina prodaje. Pravilno je stališča sodišča prve stopnje, da 2. odst. 2. člena ZPSZ ureja privatizacijo delnic, katerih imetnica je bila tožena stranka in ne tožeča stranka. 1. odst. 2. člena ZPSZ izrecno določa, da je privatizacija po tem zakonu prodaja delnic SŽ, to pa so delnice holdinga in ne (deleži) odvisnih družb. Tožena stranka je imela delnice le v SŽ, SŽ pa so bile imetnice deležev v odvisnih družbah. Iz navedenega pa izhaja, da je zakon kot način privatizacije določil primarno prodajo delnic SŽ, ne pa prodajo odvisnih družb. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s prepričljivo obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da je že ZPSZ, sprejet leta 1998, predvideval možnost, da se lastninjenje SŽ opravi na več načinov. ZPPOSZ je urejal obveznosti SŽ in sicer način uporabe kupnine, pridobljene s prodajo odvisnih družb ter prevzem obveznosti SŽ s strani tožene stranke, vendar z njim ni določen nivo privatizacije. Sodišče prve stopnje je iz tega, ker je iz določil 2., 5. in 12. člena ZPSZ jasno razvidno, da se lahko opravi javna ali neposredna prodaja delnic SŽ, lahko pa SŽ (ob soglasju vlade) prodajo tudi do 80% odvisnih družb, preostalih 20% pa so smele kupiti družbe pooblaščenke z zamenjavo delnic SŽ za do 20% delež odvisne družbe, pravilno sklepalo, da je imela Vlada RS že na podlagi ZPSZ pravico odločati o tem, ali se bodo prodajale delnice tožene stranke, ki jih je imela v SŽ ali pa deleži SŽ v odvisnih družbah. Podrobnosti glede programov prodaje in možnosti spremembe postopka prodaje pa določata Uredba o prodaji državnega premoženja in Uredba o prodaji in drugih oblikah razpolaganja s finančnim premoženjem države in občin (Uredba). Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje se je tožeča stranka najprej odločila, da se bodo prodajali deleži v odvisnih družbah in je bilo v skladu s tem sklepom tudi opravljenih nekaj prodaj, pri katerih so v skladu s 5. členom ZPSZ sodelovale tudi družbe pooblaščenke v po teritorialnem načelu, za katerega so se same dogovorile.

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da ZPPOSZ ne ureja pravic družb pooblaščenk oziroma notranjih upravičencev privatizacije iz ZPSZ, zato ZPPOSZ ne more biti podlaga za zahtevek tožeče stranke, saj se nanaša le na razmerje med toženo stranko in SŽ v zvezi s prevzemom obveznosti. Iz ZPPOSZ ne izhaja, da bi bile SŽ zavezane k prodaji odvisnih družb, temveč je to le ena od možnosti, s katero je tožena stranka zavarovala svoj premoženjski interes.

Sprememba programa prodaje ne more biti protipravna, saj noben od zakonov ne predpisuje postopkov in načinov prodaje. Postopek prodaje natančneje predpisuje Uredba, ki pa je bila v celoti in pravilno upoštevana (česar drugega pa tožeča stranka tudi ne zatrjuje).

Ni mogoče pritrditi pritožbi, da je tožena stranka brez utemeljenega razloga odstopila od privatizacije preko prodaje odvisnih družb. Tožena stranka je pojasnila, da je bil osnovni namen ZPPOSZ predvsem finančno prestrukturiranje SŽ, ki se je izvedlo s prevzemom določenih obveznosti s strani RS s sočasno vzpostavitvijo terjatve do SŽ in konverzijo le-te v kapitalski delež. Poleg uspešnih prodaj hčerinskih družb so bili v letih 2002-2003 tudi neuspešni poskusi prodaj družb, saj prispele ponudbe niso dosegale zastavljenih ciljev prodaje. Na podlagi odločitve prodajne komisije v letu 2004 so bili v skladu s 5. členom Uredbe ustavljeni vsi postopki prodaje, saj veljavni koncept prodaje ni bil več v celoti vsebinsko aktualen, ker ni dopuščal nobenega alternativnega pristopa privatizacije SIJ (Slovenska industrija jekla d.d.), državi pa ni omogočal postopnega izstopa iz družbe. Zaradi tega je v skladu s 3. alinejo 2. člena ZPSZ Vlada RS 22. 12. 2005 sprejela nov program prodaje, na podlagi katerega se je nadaljnja izvedba privatizacije SIJ uspešno zaključila v letu 2007 s prodajo 55,35 % osnovnega kapitala družbi D. d.d. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da je dogovor družb pooblaščenk, s katerim so se dogovorile, da bodo izvedle zamenjavo za deleže odvisnih družb po teritorialnem načelu, izraz svobodne volje pogodbenih strank. Pri opravljenih prodajah odvisnih družb te so sodelovale v skladu s 5. členom ZPSZ, upoštevaje navedeni dogovor.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je tožena stranka s spremembo modela privatizacije eno družbo pooblaščenko nagradila, drugo pa prikrajšala, kar je pripeljalo do tega, da so bili delničarji v sistemu SŽ deležni bistveno različnih pravic. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je do tega prišlo zato, ker so imele pooblaščenke sklenjen dogovor o teritorialnem načelu v zvezi z zamenjavo delnic za deleže odvisnih družb. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila prodaja delnic v lasti tožeče stranke poslovna odločitev tožeče stranke, tožeča stranka pa je imela tudi možnost, da delnice obdrži in sodeluje pri upravljanju ali pa delnice kasneje zamenja za deleže v odvisnih družbah, če bi prišlo do njihove prodaje. Po oceni pritožbenega sodišča pa je razumljiva odločitev tožeče stranke za prodajo delnic SŽ, ki je, v skladu z namenom poplačati zaposlene in bivše zaposlene, ki so se odpovedali svojim terjatvam iz naslova premalo izplačanih plač delničarjem, zagotovila tem delničarjem vsaj minimalno nadomestilo. Tožeča stranka z zelo majhnim deležem (1.0493 %) ne bi imela dovolj pomembnega vpliva na odločanje v družbi. Razumljivo je tudi, da se tožeča stranka ni odločila zadržati delnic in počakati na nadaljnje prodaje odvisnih družb, saj se od leta 2005 nobena odvisna družba ni več prodajala.

Ni utemeljen pritožbeni očitek, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni bila zavedena o načinu privatizacije, saj to izhaja iz zakonodaje in iz zagotovil predstavnikov tožene stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je privatizacija potekala v skladu s sprejetim programom prodaje, ki je od 27. 09. 2001 do ustavitve in sprejetja novega programa prodaje temeljil na odprodaji hčerinskih družb SŽ, kasneje pa je bila zaradi spremenjenih globalnih razmer na trgu in pomembnosti obstoja holdinga SIJ kot upravljavca še preostalih kapitalskih naložb SIJ dana prednost privatizaciji na nivoju delniške družbe, ne pa na nivoju hčerinskih družb. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo že z zakonom iz leta 1998 (ZPSZ) predvideno, da se lahko lastninjenje opravi tako ali drugače, tožena stranka pa je le izkoristila možnost, ki ji jo je dal že zakon, da sama odloči, kaj se bo lastninilo. Pri tem že iz ZPSZ jasno izhaja, da naj bi se lastninil predvsem holding, kot dodatna možnost pa je bilo predvideno lastninjenje odvisnih družb. Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je bilo ravnanje tožene stranke (Vlade RS) v skladu z njenimi pristojnostmi. Tožena stranka oziroma vlada RS je imela pravico, da se odloči, ali bo prodala delnice v SŽ ali pa bodo SŽ prodajale deleže v odvisnih družbah. Zato sprememba programa prodaje, za katero se je tožena stranka odločila konec leta 2005, ne more biti protipravna. Ker ni nedopustnega ravnanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, saj odškodninska odgovornost tožene stranke ni podana (131. člen. OZ).

Tak zaključek je narekoval zavrnitev neutemeljene pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj tudi ni obremenjena z nobeno bistveno kršitvijo določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče pa je zavrnilo tudi zahtevo tožene stranke za povračilo stroškov, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na pritožbo, saj je ugotovilo, da ta ni pripomogel k reševanju pritožbe in je bil zato nepotreben (1. odst. 155. člena ZPP).