Jedro

Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost tožničinega delodajalca – zavarovanca tožene stranke pravilno presojalo po krivdnem načelu in ne po pravilih o objektivni odškodninski odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da je (odškodninski) tožbeni zahtevek tožeče stranke po temelju v celoti utemeljen. Odločitev o pravdnih stroških je pridržalo za končno odločbo.

Proti vmesni sodbi se tožena stranka pravočasno pritožuje in uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Najprej navaja, da se v pritožbi sklicuje na vse svoje dosedanje navedbe in povzema odločitev in razloge sodišča prve stopnje ter navaja, da odločitvi sodišča prve stopnje ugovarja in meni, da je v postopku uspela dokazati, da je škoda tožnici nastala brez krivde njenega zavarovanca in da je ta redno skrbel, da so bili pločniki in dvorišče primerno očiščeni, kar nenazadnje izhaja tudi iz dejstva, da se je kritičnega dne poškodovala izključno le tožnica. Podatki Agencije RS za okolje (A.) izkazujejo, da je šlo v takratnem času za zimske razmere, da se je sneg nahajal tako na dvorišču šole, kot tudi na pločniku, vendar ga je zavarovanec vseskozi in sprotno odstranjeval ter skrbel za reden posip s soljo in peskom. Zavarovanec, ki je bil odgovoren za čiščenje pločnika in dvorišča, da bi lahko njegovi zaposleni (in drugi) varno dostopali do svojih delovnih mest, je v ta namen naročal tudi zunanje storitve odstranjevanja snega in posipa, in sicer podjetja V. d. d., ki je poleg zavarovanca samega skrbelo za redno in primerno čiščenje površin zavarovanca. Te so bile očiščene in vzdrževane potrditvi pritožbe tako, da so zagotavljale varno hojo, ob sočasnem upoštevanju, da tudi uporabniki javnih površin upoštevajo zimske razmere ter se temu primerno obujejo in hodijo. Dokazni postopek je pokazal (izpoved tožnice, prič), da je zavarovanec tožene stranke poskrbel, da je bil novo zapadli sneg sproti in primerno odstranjen, da so bile pohodne površine ustrezno posipane, pri čemer pa je potrebno upoštevati, da je kljub temu še vedno možno, da pride do skritih zaplat snega ali ledu. Na tem mestu pritožba izpostavlja navedbo tožnice, da je led videla, nakar ji je ob prestopu na drugo nogo, na mesto, kjer je bil sneg, zdrsnilo in je padla. Tožnica je pojasnila, da ni mogla pod snegom videti, kje je led, tožena stranka pa glede na takšno pojasnilo pripomni, da obstoj ledu pod snegom tudi ne narekuje neke dodatne zaščite dvorišča s strani zavarovanca. Glede na navedeno in dejstvo, da niti tožnica niti ostali zaposleni pri delodajalcu pred škodnim dogodkom niso izpostavili nikakršnih težav glede zatrjevanega kupa snega oz. oteženega prehoda med pločnikom (oziroma vhodom v stavbo) in parkiriščem in da tožnici obstoja zatrjevanega kupa snega v izvedenem dokaznem postopku ni uspelo dokazati, je po mnenju tožene stranke zaključiti, da kupa snega na prehodu med parkiriščem in vhodom ni bilo, četudi pa bi šteli, da je bil, je mimo oziroma čezenj vodila shojena povezovalna pot, katero je hišnik vzdrževal (redno posipaval) in je predstavljala primeren prehod iz parkirišča do vhoda v šolo (navedeno je moč sklepati tudi iz odgovorov tožnice, podanih na zapisnik dne 2. 4. 2013, stran 3 odgovor 1, stran 5 odgovor 4, stran 10 odgovor 5). Kar zadeva izpovedbe po tožnici predlaganih in zaslišanih prič A. J. in B. V., bi naj ti v postopku vedeli povedati kraj, kjer je prišlo do poškodbe ter takratne razmere na dvorišču. Dokazni postopek je pokazal, da temu ni bilo tako in da torej trditve tožnice s strani omenjenih prič niso bile potrjene. Tožnica je v postopku trdila, da sta bili priči neposredno po poškodbi, ki jo je utrpela, seznanjeni s točnim mestom padca, vendar je njuno pričanje pokazalo, da sta obe kraj škodnega dogodka navajali drugje, na pločniku, kjer bi se naj zaradi kapljanja s strehe naredil led. Glede obstoja kupa snega na prehodu med pločnikom in dvoriščem sta priči izpovedali, da se na omenjenem prehodu splužen sneg ni nahajal in da so tega plužili drugam, sta pa omenili, da se je tam nahajal sneg, ki ga s plugom in tudi drugače ni bilo mogoče popolnoma odstraniti, vendar omenjena količina snega ob robu pločnika po njunem mnenju v zimskem času ni in ne predstavlja nič neobičajnega. Tudi trditev tožnice glede ledu, razen na mestu, ki sta ga izpostavili kot mesto, kjer bi se naj tožnica poškodovala, priči nista potrdili, še več, izpostavili sta, da je hišnik vseskozi skrbel za čiščenje, posip in varnost pohodnih površin in da ledu ni bilo. Tožena stranka na podlagi izpostavljenih navedb zaslišanih prič, ki nista potrdili niti zatrjevanega mesta poškodovanja niti spolzkosti in poledenelosti tal, še dodaja, da v zimskih razmerah, ko je višina snežne odeje 17 cm, niti ni možno očistiti prav vsakega centimetra snega oziroma ledu. Zato meni, da njenemu zavarovancu ni moč očitati nikakršne opustitve dolžnega ravnanja. Dokazni postopek je pokazal, da si je ta prizadeval zagotavljati varne pogoje za hojo in je poskrbel za vzdrževanje in organiziranje odstranjevanja snega in ledu, kar je bilo v času škodnega dogodka izvajano skrbno, vestno in redno in da v kolikor bi bila tožnica dovolj skrbna pri hoji v zimskih razmerah, do padca ne bi prišlo. Tožena stranka zaključuje, da na podlagi takšnega dejanskega stanja ni mogoče govoriti o nikakršni odgovornosti zavarovanca tožene stranke in mu ni mogoče očitati nobenega nedopustnega ravnanja. Zgolj podredno pa tožena stranka meni, da je tožnica s svojo nepazljivostjo in neprevidno hojo soprispevala k nastanku škode in da sodišče prve stopnje ob presoji tožničinega soprispevka k nastanku škodnega dogodka ni upoštevalo dveh pomembnih dejstev, da so bile tožnici vremenske razmere dne 9. 2. 2010 poznane, glede na njene navedbe, da je med hojo videla led, pa bi ji moralo biti poznano tudi dejstvo, da je na parkirišču oziroma pločniku možnost obstoja ledenih ploskev. To je nedvomno narekovalo še posebej pazljivo in skrbno hojo po pohodni površini, ki jo je izbrala. Glede na to, da v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o objektivni odškodninski odgovornosti, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, nadalje glede na to, da je dejansko stanje drugačno, kot ga ugotavlja sodišče, glede na to, da je sodišče ob tem napačno uporabilo materialno pravo, tožena stranka meni, da vmesna sodba ni pravilna. Zato primarno predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi tako, da vmesno sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, tožnici pa naloži, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške, nastale pred sodiščem prve stopnje ter stroške pritožbenega postopka, podredno pa, da pritožbeno sodišče vmesno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo se tožeča stranka obrazloženo zavzema za zavrnitev pritožbe in potrditev vmesne sodbe sodišča prve stopnje kot pravilne. Priglaša in zahteva tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka od tožene stranke z direktno tožbo na podlagi določbe 965. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela v posledici poškodbe, ko se je poškodovala pri opravljanju dela čistilke pri padcu na dvorišču zavarovanca tožene stranke, tožničinega delodajalca.

Sodišče prve stopnje je ob trditveni podlagi pravdnih strank in po izvedenem dokaznem postopku pravilno presojalo odškodninsko odgovornost zavarovanca tožene stranke po krivdnem načelu in ne po določbah o objektivni odgovornosti. Pravilno je tako izhajalo iz materialnopravne določbe prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika v zvezi s 184. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) in utemeljeno poudarilo tudi določilo 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD).

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno ugotovilo, saj je odločilna dejstva po presoji pritožbenega sodišča ugotovilo s prepričljivo in celovito dokazno oceno, ki jo pritožba neutemeljeno izpodbija. Pri tem je pri presoji izvedenih dokazov upoštevalo metodološki napotek iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki sodišču nalaga, da o tem, katera dejstva štejejo za dokazana, odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.

Tako je ugotovilo, da je tožnica dne 9. 2. 2010 pri svojem delodajalcu - zavarovancu tožene stranke opravljala delo čistilke in je iz stavbe nesla smeti v kontejner, pri čemer je pri vračanju padla cca. 2 metra od vhodnih vrat na shojeni potki s poteptanim snegom, kjer se stikata pločnik in dvorišče. Glede mesta padca je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožnici, njeno izpoved o tem pa je ocenilo tudi v povezavi z drugimi izvedenimi dokazi (primerjaj točko 12 obrazložitve), pri čemer teh zaključkov pritožba ne more uspešno izpodbiti z delnim izpostavljanjem predvsem izpovedi prič V. in J., saj iz njunih izpovedb jasno izhaja, da tožničinega padca nista videli. Po nadaljnji prepričljivi dokazni oceni, ki izhaja iz točk 13 do 17 obrazložitve, pa je sodišče prve stopnje poleg mesta padca prepričljivo ugotovilo tudi način in predvsem tudi okoliščine padca in stanje na dvorišču, kjer je do padca prišlo, ter pravilno zaključilo, da toženkin zavarovanec kljub temu, da je imel s C. C. d. d. sklenjeno letno pogodbo o čiščenju dvorišča, odstranjevanju snega in soljenju, delo pa je opravljal V. C. d.d., ter kljub temu, da je sicer poskrbel za posipanje in čiščenje tako preko izvajalca C. C. d.d. oziroma V. C. d. d. kot tudi preko hišnika, v danih po sodišču prve stopnje ugotovljenih okoliščinah ni v zadostni meri poskrbel za ustrezno čiščenje, saj je bil sam prehod pred vhodom v stavbo neočiščen ter je bila tam le ozka shojena potka, ki je bila tudi ledena. Pravilno je pojasnilo, da zavarovanca tožene stranke kot delodajalca tožnice ob tem veže strožja, profesionalna skrbnost, saj mora delavcu zagotoviti varno delovno okolje (primerjaj 5. člen ZVZD), pri čemer je ugotovilo tudi, da je bila sporna pot edina, ki jo je lahko uporabila tožnica, ko je opravljala svoje konkretno delo (primerjaj zlasti točki 14 in 17 obrazložitve).

Sprejetim dejanskim zaključkom in materialnemu sklepu o podani krivdni odškodninski odgovornosti zavarovanca tožene stranke v celoti pritrjuje tudi pritožbeno sodišče, saj le-teh pritožba s ponujenimi predvsem tudi lastnimi dokaznimi zaključki in posledično materialnopravnimi sklepi ne more uspešno omajati.

Sodišče prve stopnje je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju tudi utemeljeno zavrnilo ugovor tožene stranke o soprispevku tožnice k škodnemu dogodku. Dokazno podprto je ugotovilo, da je bila tožnica takrat primerno obuta in da je bil to edini vhod in pot, ki ga oz. jo je lahko v konkretnih okoliščinah uporabila. Pritrditi je tudi zaključku, da zgolj okoliščina, da je tožnica padla, ko se je že vračala nazaj v stavbo, kar pomeni, da so ji bile znane vremenske razmere in stanje prehoda, ne narekuje prisoje soprispevka tožnici zaradi premajhne skrbnosti in pozornosti pri hoji v konkretnih okoliščinah. Pritožbeno sodišče ob tem tako v celoti pritrjuje tudi zaključkom sodišča prve stopnje v točki 18 in 19 obrazložitve, ki jih pritožba prav tako neutemeljeno izpodbija.

Ob obrazloženem se tako pritožbeni očitki o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju in napačni uporabi materialnega prava pokažejo kot neutemeljeni. Pritožba postopkovnih kršitev ne konkretizira, kršitev postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti uradoma (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu ni zasledilo.

Zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

O priglašenih stroških pritožbenega postopka bo skupaj z ostalimi pravdnimi stroški odločeno po sodišču prve stopnje s končno sodbo (člen 164 ZPP).