Jedro

V zvezi z v predlogu obravnavanimi petimi pravnimi vprašanji ni konkretno obrazloženo, kdaj gre za vprašanje zagotovitve pravne varnosti, kdaj pa za razvoj prava preko sodne prakse. Poleg tega ni trditev o okoliščinah, ki bi objektivno utemeljevale pomembnost obravnavanih pravnih vprašanj za pravni red v celoti.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravna prednika toženk A. in M. P. sklenila s pravnim prednikom tožnikov M. K. leta 1972 kupoprodajno pogodbo za nepremičnino parc. št. 785/12 vl. št. 233 k.o. ... Pogodba je bila realizirana, ker je bila kupnina plačana in nepremičnina vzeta v posest kupca, ni pa bil opravljen vpis v zemljiško knjigo. Toženke niso bile dobroverne, saj so bile seznanjene, da je lastnik nepremičnine nekdo drug, vendar so se na podlagi dedovanja vknjižile v zemljiško knjigo. Ker pa je šlo za realiziran pravni posel in terjatev tožnikov ni zastarala, je sodišče ugodilo zahtevku in toženkam naložilo izstaviti zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice za vsakega tožnika do ½ na sporni nepremičnini.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožena stranka je vložila predlog za dopustitev revizije in uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V predlogu trdi, da gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, v zvezi z določenim pravnim vprašanjem pa sodna praksa Vrhovnega sodišča ne obstaja.

4. Predlog ni utemeljen.

5. Iz predloga je mogoče razbrati, da tožena stranka obravnava pet različnih pravnih vprašanj, kjer se ne strinja z razlogi sodišč. Zatrjuje ničnost pogodbe, češ da je bil predmet prodaje nemogoč, nasprotuje presoji o realizirani kupoprodajni pogodbi in zatrjuje zmotno odločitev o zastaranju. Zatrjuje nadalje, da je zmotna presoja, da toženke ob dedovanju niso bile v dobri veri in končno ne sprejema zaključka, da opustitev prijave terjatve v zapuščinskem postopku ne pomeni kakršnekoli izgube pravice upnika.

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožena stranka razen graje odločitve in razlogov nižjih sodišč s svojim predlogom v procesnem in vsebinskem smislu ni zadostila določbam 367.a člena in 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožena stranka je le uvodoma navedla, da gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse in nadalje, da v zvezi z določenim pravnim vprašanjem sodna praksa Vrhovnega sodišča ne obstaja. Navedena razloga spadata med primere, v katerih je po 367.a členu ZPP revizijo mogoče dopustiti, vendar gre za pavšalno navajanje, saj se pri posameznih izpostavljenih vprašanjih ne trdi in konkretneje ne obrazlaga, kdaj gre za vprašanje zagotovitve pravne varnosti, kdaj pa za razvoj prava preko sodne prakse. Nobenih trditev ni o okoliščinah, ki bi objektivno utemeljevale pomembnost obravnavanja spornih pravnih vprašanj za pravni red v celoti, kot to zahteva 367.a in 367.b člen ZPP. V zvezi z zatrjevanim odstopom od sodne prakse pa je primerjalno navedena samo ena sodna odločba Vrhovnega sodišča. 7. O vprašanjih uveljavljanja ničnosti s pritožbenim novotami, o presoji realizacije kupoprodajne pogodbe, o zastaranju in o prijavi terjatev v zapuščinskem postopku obstaja sodna praksa Vrhovnega sodišča. V zvezi s trditvami o zmotni presoji, da toženke ob dedovanju niso bile v dobri veri, pa je neutemeljeno zatrjevanje odstopa od sodne prakse in sklicevanje na obrazložitev v zadevi II Ips 441/96. Primerjava s to zadevo ni primerna, ker gre za povsem drugačne okoliščine. V primerjani zadevi je šlo za dvakratno prodajo iste nepremičnine, ko je prva tožena stranka, to je dedič, ponovno prodala nepremičnino tretji osebi, to je drugemu tožencu, ki je bil dobroveren. To je bilo odločilno, da tožnik kot prvi kupec ni mogel pridobiti lastninske pravice. V obravnavanem primeru pa ne gre za dvakratno prodajo, pač pa nastopajo tožniki kot potomci kupca, toženke pa kot dedinje prodajalca. Na odstop od sodne prakse se torej tožena stranka neutemeljeno sklicuje.

8. Vrhovno sodišče je po presoji, da niso podani pogoji iz 367.a člena ZPP predlog tožene stranke za dopustitev revizije po drugem odstavku 367.c člena ZPP zavrnilo.