30. 12. 2022

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Janje Roblek, Preddvor, ki jo zastopa Odvetniška družba Pirc Musar & Lemut Strle, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 30. decembra 2022

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 1. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 33/11, 63/13, 17/15 in 104/20) se zavrne.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 4/2021 z dne 12. 7. 2021 v zvezi z odločbo Sodnega sveta št. Su 294/2020 z dne 10. 12. 2020 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnica izpodbija 1. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS), ki določa, da se predsednik sodišča razreši funkcije predsednika, če zadev sodne uprave ne opravlja v skladu s predpisi ali merili za kakovost dela sodišč ali če jih ne opravlja pravočasno. Zatrjuje, da je izpodbijana določba presplošna, nedoločna in dopušča preširoko diskrecijo in s tem preveliko tveganje za arbitrarno poseganje v izvrševanje funkcije predsednika sodišča, kar posledično povzroča prevelika tveganja za neodvisno izvrševanje sodne veje oblasti v državi. Navaja tudi, da zakonodajalec ni predvidel sorazmernosti sankcij zoper predsednika sodišča v primeru, da se ugotovi, da predsednik sodišča ni opravljal zadev sodne uprave v skladu s predpisi ali merili za kakovost dela sodišč. Po mnenju pobudnice izpodbijana določba nima nobenega transparentnega, objektivnega ali dovolj določljivega merila, ki bi ga sodišče lahko preverilo, o tem, za kakšno kršitev predpisov, za kakšno odgovornost kršitelja in o katerih vidikih sodne uprave gre. Prav tako naj ne bi določala nekaterih ključnih elementov glede postopka razrešitve predsednika sodišča kot sta na primer določba o tem, kdo lahko sproži postopek za razrešitev pred Sodnim svetom oziroma kakšna je lahko vloga Sodnega sveta v začetnih preiskovalnih dejanjih, da se v nadaljevanju pri odločanju ohrani neodvisnost in nepristranost odločanja o razrešitvi, ter posledice, če Vrhovno sodišče ugotovi, da je odločba Sodnega sveta nezakonita. Kot taka naj bi bila izpodbijana določba povsem pavšalna, nejasna in široka ter naj bi puščala odprto pot arbitrarnosti, saj naj ne bi bili postavljeni zakonski okvirji odločanja o razrešitvi, ki bi se nanašali na težo in obseg kršitev ter odgovornost predsednika sodišča zanjo. Zato naj bi bila v neskladju z načeli pravne varnosti, jasnosti pravnih norm in sorazmernosti (posledic) kot sestavnimi deli pravne države (2. člen Ustave), posledično pa v nasprotju s 125. in 23. členom in drugim odstavkom 3. člena Ustave ter 6. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).

2.Pobudnica vlaga tudi ustavno pritožbo, s katero izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča o zavrnitvi njene tožbe zoper odločbo Sodnega sveta, s katero je bila razrešena s funkcije predsednice okrožnega sodišča na podlagi 1. točke prvega odstavka 64. člena ZS. Vrhovno sodišče je pritrdilo stališču Sodnega sveta, da je bila na podlagi izrecnih določb drugega odstavka 20. člena in prvega odstavka 45. člena Zakona o sodniški službi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 91/09, 33/11, 46/13, 63/13, 69/13 – popr. in 17/15 – ZSS) pritožnica kot predsednica sodišča neposredno odgovorna za pravilno in zakonito razvrščanje sodnikov v plačne razrede in da ugotovljena kršitev (da je v obdobju petih let 12 novoizvoljenih sodnikov uvrstila dva do štiri plačne razrede previsoko glede na nespremenjeno zakonsko ureditev, ustaljeno sodno prakso in tudi glede na postopanje drugih okrožnih sodišč) sama po sebi pomeni utemeljen razlog za razrešitev, saj pritožnici zaradi tako očitnega in po konkretnih učinkih obsežnega strokovnega spregleda na enem od najpomembnejših področij poslovanja sodišča, ki je imelo za posledico nezakonito porabo proračunskega denarja in zmanjšanje ugleda sodstva, ni več mogoče zaupati vodenja enega največjih sodišč v Republiki Sloveniji. Vrhovno sodišče je opozorilo na ustavno funkcijo Sodnega sveta in s tem povezanim odločanjem po prostem preudarku ter obrazložilo, zakaj 1. točka prvega odstavka 64. člena ZS ni v neskladju z načelom jasnosti in pomenske določljivosti iz 2. člena Ustave.

3.Pritožnica zatrjuje, da je razlaga 1. točke prvega odstavka 64. člena ZS, ki uveljavlja objektivno in neprenosljivo (razen na podpredsednika sodišča) odgovornost predsednika sodišča za porabo proračunskega denarja oziroma za odločanje o uvrstitvi sodnikov v plačne razrede, očitno napačna in pomeni kršitev 22. in 23. člena Ustave, 6. člena EKČP in 47. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (UL C 202, 7. 6. 2016 – v nadaljevanju Listina). Očitno napačna naj bi bila tudi zavrnitev pritožničinega predloga za prekinitev postopka in vložitev zahteve za oceno ustavnosti 1. točke prvega odstavka 64. člena ZS. Poleg tega naj bi Vrhovno sodišče ugotovilo več ključnih dejstev, ki naj bi bila v očitnem nasprotju s tem, kar naj bi pritožnica zatrjevala v postopku. Prav tako naj bi povsem zmotno zamejilo dejanski okvir spora s tem, ko je kot edino sporno vprašanje opredelilo vprašanje, ali je vodja kadrovske službe pritožnici zatrdila, da se je praksa uvrščanja novoizvoljenih sodnikov na drugih sodiščih spremenila. Do tolikšne mere zmotna ugotovitev, kaj je med strankama sporno in kaj ne, naj bi izkazovala, da v predmetni zadevi sodno varstvo očitno in prima facie ni bilo učinkovito in da postopek ni bil pošten zaradi kršitve načela enakosti orožij. Zaradi napačno ugotovljenih spornih in nespornih dejstev naj bi bili pritožnici kršene pravice iz 22. in 23. člena Ustave, 6. člena EKČP in 47. člena Listine.

4.Nerazumna in nelogična naj bi bila tudi ugotovitev Vrhovnega sodišča, da funkcija predsednika sodišča ni ustavno in konvencijsko varovana in da do posega v pravico ni prišlo. Vrhovno sodišče naj bi prihajalo samo s seboj v nasprotje, ker naj bi v nadaljevanju stavka obrazložilo, da gre razrešenemu predsedniku v primeru nepoštenosti postopka varstvo po 6. členu EKČP. Pritožnica navaja, da je Vrhovno sodišče pri presoji kršitve iz 6. člena EKČP s standardi iz sodb ESČP v zadevah Harabin proti Slovaški z dne 20. 11. 2012, Olujič proti Hrvaški z dne 5. 2. 2009, Oleksandr Volkov proti Ukrajini z dne 9. 1. 2013 in Baka proti Madžarski z dne 23. 6. 2016 opravilo na hitro in avtomatično ter pravno očitno zmotno, češ da te zadeve niso primerljive s predmetno zadevo, ker gre v navedenih zadevah za disciplinske sankcije. Takšna ugotovitev naj bi bila v očitnem nasprotju s sodno prakso ESČP. Iz sodbe Vrhovnega sodišča naj ne bi bilo mogoče razbrati, kaj v zvezi s standardi poštenega postopka je Vrhovno sodišče sploh upoštevalo, zaradi česar naj bi bila izpodbijana sodba pomanjkljiva in naj ne bi omogočala razumnega preizkusa, s tem pa naj bi posegala v pritožničine pravice iz 22. in 23. člena Ustave, 6. člena EKČP in 47. člena Listine.

5.Pritožnica navaja, da nepravilna odločitev Vrhovnega sodišča glede opredelitve obsega in intenzivnosti sodne presoje odločbe Sodnega sveta pomeni kršitev 6. člena EKČP. Meni, da je zgolj test razumnosti za presojo odločitve Sodnega sveta očitno premalo za učinkovito sodno varstvo in da morajo sodišča, kadar gre za odstopanja oziroma izjeme od načela sodniške neodstavljivosti, ko izvajajo sodno kontrolo nad odločitvami organov, kakršen je Sodni svet, uporabiti strogo sodniško kontrolo oziroma strogi test preizkusa zakonitosti akta razrešitve (sklicuje se na sodbe ESČP v zadevah Guðmundur Andri Ástráðsson proti Islandiji z dne 1. 12. 2020 (222., 226. in 243. točka obrazložitve); Xero Flor w Polsce sp. Z o.o. proti Poljski z dne 7. 5. 2021, 245. točka obrazložitve; Reczkowicz proti Poljski z dne 22. 7. 2021, 218. točka obrazložitve). Zatrjuje tudi, da je obrazložitev Vrhovnega sodišča tako pomanjkljiva, da ne dosega standarda obrazložene sodne odločbe. Niti iz odločbe Sodnega sveta niti iz izpodbijane sodbe naj ne bi bilo razvidno, zakaj skrb za porabo proračunskih sredstev pomeni eno pomembnejših področij sodne uprave in zakaj kršitev s tega področja predstavlja eno najtežjih kršitev, ki terjajo ukrep razrešitve. Pritožnica zatrjuje tudi, da se Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi ni opredelilo do tožbenega ugovora o posegu in kršitvi njene pravice iz 1. člena Prvega protokola k EKČP, s čimer ji je bilo odvzeto sodno varstvo iz 23. člena Ustave in s čimer so ji bile dodatno kršene pravice iz 22. člena Ustave, 6. člena EKČP in 47. člena Listine.

6.Pritožnica navaja, da ji je bila v postopku pred Sodnim svetom kršena pravica do izjave oziroma obrambe (v upravnem postopku), s čimer so ji bile kršene pravice iz 22. člena Ustave, 6. člena EKČP ter 47. in 41. člena Listine. Pritožnica naj ne bi nikoli v postopku razrešitve točno vedela, kako Sodni svet razlaga sporni del 1. točke prvega odstavka 64. člena ZS oziroma kaj točno ji v zvezi s tem očita in kaj je podlaga za razrešitev; nikoli naj ne bi dobila nobenega akta, kjer bi bilo navedeno, kaj in kdo ji nekaj očita. Bila naj bi izrazito neenakopravno obravnavana. Vrhovno sodišče naj se s tem očitkom ne bi ukvarjalo, s čimer naj bi tudi samo storilo iste kršitve.

7.Obrazložitev Vrhovnega sodišča o zavrnitvi očitka o neenaki obravnavi oziroma diskriminaciji pritožnice v primerjavi s predsednico Okrožnega sodišča v Novem mestu naj bi bila očitno napačna brez pravne podlage, ker naj bi temeljila na prav tako očitno napačnem stališču, da biti predsednik sodišča ni človekova pravica. Vrhovno sodišče naj bi napačno obravnavalo kršitev pritožničine pravice iz 49. člena Ustave, češ da ne gre za opravljanje dela v smislu 49. člena Ustave. Tako stališče naj bi bilo v nasprotju s sodno prakso ESČP oziroma naj bi se Vrhovno sodišče sklicevalo na povsem napačno pravno podlago in pritožnici s tem kršilo pravice iz 22. in 23. člena Ustave, 6. člena EKČP in 47. člena Listine. Pritožnica zatrjuje tudi, da ni dobila sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave) glede posega v pravico iz 8. člena EKČP v smislu varstva profesionalne integritete in na to vezane zasebnosti v interakcijah s kolegi sodniki. Vrhovno sodišče naj bi glede tega očitka popolnoma napačno uporabilo EKČP in naj bi zmotno primerjalo obravnavani primer s sodbo ESČP v zadevi Denisov proti Ukrajini z dne 25. 9. 2018. Pritožnica meni, da bi moralo Vrhovno sodišče ta očitek obravnavati po vsebini.

B.

8.Po drugem odstavku 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče pobudo zavrne, če od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Ko gre za oceno ustavnosti zakona oziroma oceno ustavnosti ali zakonitosti podzakonskega predpisa, sprejme pobudo za začetek takega postopka Ustavno sodišče torej le tedaj, če bo lahko na njeni podlagi odločilo o pomembnem ustavnopravnem vprašanju. Pomembno ustavnopravno vprašanje, kadar se pobuda vlaga hkrati z ustavno pritožbo, pa je lahko samo tisto, ki je odločilno za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo. Po oceni Ustavnega sodišča ta pobuda ne odpira pomembnih ustavnopravnih vprašanj, zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. točka izreka).

9.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (2. točka izreka).

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnica in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič in Marko Šorli. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik