Jedro

Da bi bilo dejanje motilno, mora namreč priti vsaj do minimalne spremembe dotedanjega izvrševanja posesti oziroma obstoječega posestnega stanja.

Stranka ima v postopku sicer pravico izbrati odvetnika izven sedeža sodišča, pred katerim teče postopek, vendar pa teh stroškov ne more prevaliti na nasprotno stranko, ki je v skladu z določilom 155. člena ZPP dolžna povrniti zgolj potrebne stroške za postopek. Da bi bile za izbiro odvetnika zunaj sedeža sodišča podane posebne okoliščine (npr. specialistično znanje odvetnika), pa toženca v postopku nista zatrjevala.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 1.199,37 EUR nadomesti z zneskom 1.018,77 EUR.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka potrdi.

3. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da sta toženca motila tožnika v njegovi mirni posesti parcele 445/3 k.o. ..., ID znak ..., ID znak 0000-445/3-0, parcele št. 445/1, ID znak ..., ID znak 0000445/1 z domačim imenom "K." ter nepremičnine parc. št. 445/2 k.o. ..., ID znak ..., ID znak 0000-445/2-0 z domačim imenom "D." s tem, da sta postavila več rdeče obarvanih kolov, napravila rdeča barvna znamenja na kamnih (zarisala rdečo črto in rdečo piko) ter narisala na drevo na parc. št. 445/1 k.o. ... rdečo vodoravno črto. Zavrnjen je bil tudi zahtevek za vzpostavitev prejšnjega stanja in zahtevek za prepoved bodočega poseganja v posest tožnika. Sodišče je tožniku naložilo, da mora tožencema povrniti njune stroške pravdnega postopka v višini 1.199,37 EUR.

2. Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožil tožnik. Predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje ali pa izpodbijani sklep ustrezno spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencema pa naloži v plačilo pravdne stroške z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišču prve stopnje očita, da ni izvedlo poglavitnega dokaza, to je ogleda na kraju samem, čeprav je sprejelo dokazni sklep in sprva razpisalo narok na kraju samem, nato pa ga preklicalo in opravilo narok na sodišču. S tako odločitvijo je ostalo dejansko stanje glede posesti v dobršni meri neraziskano, saj bi se sodišče z ogledom na kraju samem lahko prepričalo med jasno v naravi označeno mejo med območjem, ki ga domačini označujejo z ledinskim imenom "K." in "D.". Tožnik bi lahko pokazal, kje na spornem območju je izvajal nego gozda in sečnjo. Sodišče bi se lahko prepričalo tudi glede poteka gozdne poti, ki ni gozdna cesta, ker je zaraščena, in o znamenjih, njihovi legi in barvi. Sodišče zmotno ugotavlja, da je tožnik vložil predmetno tožbo, ker naj bi ob pregledu parcel 445/1, 445/2 in 445/3 12. 3. 2017 ugotovil, da je nekdo postavil lesene kole, obarvane z rdečo barvo ter na kamnih in enem drevesu napravil znamenje z rdečo barvo. Sodišče navaja, da naj bi tožnik na to sklepal le iz odgovora tožencev na njegov poziv na prenehanja motenja posesti, v katerem toženca svojega ravnanja nista zanikala. Iz dokumentacije jasno izhaja, da je že 30. 6. 2016 bila ravno na predmetne parcele klicana policija, ko je toženec trdil, da te parcele niso tožnikove in da jih on kupuje. Kasneje je tožnika ponovno obiskala policija, ker naj bi ravno toženca trdila, da naj bi iz predmetnih parcel bila odpeljana drva. Toženca nista zanikala, da vesta za postavljena znamenja, kakor tudi ne, kje oziroma na katerih parcelah se nahajajo, zato bi bilo pričakovati, da bi zoper domnevnega storilca reagirala, če jih nista onadva postavila. Nobene reakcije v zvezi s tem ni bilo z njune strani niti se zaradi teh znamenj nista razburjala in sta jih v naravi očitno pustila. Toženec je na zadnjem naroku na zaslišanju sprva povsem jasno povedal, da so mu očitana motilna dejanja znana, ker jih je napravil on. Sodišče je zavrnilo vprašanja in zahtevo tožnika v smeri, da bi se po posameznih fotografijah toženca izjasnila o posameznih motitvenih dejanjih. Šele po nadaljnjih podvprašanjih sodnice je toženec pričel navajati, da jih je označil z oranžno barvo in zanikal večino preostalih motilnih dejanj. Toženka pa je ob dodatnem zaslišanju izkoristila pravno dobroto iz 233. člena ZPP. Tožnikov predlog po nadaljnjem zaslišanju priče Š. glede motitvenih dejanj je sodišče zavrnilo, čeprav je šele tik pred tem in po zaslišanju prič toženec pričel zatrjevati, da motilnih dejanj nista napravila oziroma ne vseh. Sodišče je toženca zagovarjalo celo do te mere, da njegovo izpoved v delu, ko je govoril v množini o motilnih dejanjih, ki da so mu znana in jih je napravil on, šteje za nerodno izražanje. Celo na podlagi izpovedi toženca, da je motilno dejanje s sprejem na kamnu na prilogi A2 napravil on, sodišče šteje, da ni dokazano, da je toženec storil to zatrjevano motilno dejanje, ker naj bi bilo to dejanje na mapni kopiji označeno na poti, za katero naj med pravdnima strankama ne bilo sporno, da je pot. Po mnenju tožnika je bistveno to, da bi se sodišče z ogledom na kraju samem prepričalo, ali se znamenje nahaja levo ali desno ob poti gledano proti severu, saj ni bistveno, kako naj bi tožnik to narisal oziroma kako si kdo to skico predstavlja. Pogledati je treba v naravi in za navedeno ni potreben noben geometer. Toženca tudi nista oporekala navedbam tožnika, kje in na katerih parcelah naj bi se navedena znamenja v naravi nahajala. Tudi v zvezi s priznanimi stroški tožnik ne more sprejeti dejstva, da se mu poleg vsega nalaga tudi plačilo potnih stroškov ter odsotnosti iz pisarne za pooblaščenca toženca, ki živi v K. in ima v svojih prostorih tudi vse zunanje znake odvetniške pisarne in ni prišel na obravnavo iz L. v K. ali šel potem v L. 3. V dopolnitvi pritožbe tožnik predlaga izvedbo dodatnih dokazov, ki jih brez svoje krivde prej ni mogel predlagati. Glede na to, da je tožnik izpodbijani sklep prejel 24. 2. 2018, je dopolnitev pritožbe, vložena dne 27. 3. 2018, prepozna in je višje sodišče ni upoštevalo.

4. Toženca v odgovoru na pritožbo nasprotujeta pritožbenim navedbam in predlagata zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker tožnik ni uspel dokazati, da sta zatrjevana motilna dejanja storila prav toženca (ki sta dejanja zanikala), kar je utemeljilo z naslednjimi razlogi: v tožbi je tožnik navedel (le), da je 12. 3. 2017 ugotovil, da je nekdo postavil lesene kole obarvane z rdečo barvo ter na kamnih in enem drevesu napravil z rdečo barvo znamenja; tožnik je pasivno legitimacijo tožencev gradil (le) na odgovoru tožencev z dne 4. 4. 2017 (priloga A4), s katerim sta odgovorila na njegov poziv na prenehanje motenja posesti, v katerem naj toženca svojega ravnanja ne bi zanikala1; tudi na poziv sodišča na prvem naroku za glavno obravnavo, da pojasni, zakaj je tožba vložena zoper toženca, je tožnik odgovoril, da zato, ker v odgovoru na dopis tega nista zanikala; tožnik je le v omenjenem dopisu navedel, da je bilo zatrjevano motenje napravljeno s strani tožencev, teh trditev pa ni podal niti v tožbi niti na prvem naroku za glavno obravnavo niti ni v zvezi s tem predlagal zaslišanja sovaščanov; tožnik je izpovedal, da tožencev sam ni videl storiti zatrjevanih motilnih dejanj.

7. Glede na navedene razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka ne more biti utemeljen pritožbeni očitek, da je dejansko stanje glede posesti in njenega motenja ostalo neraziskano, ker sodišče prve stopnje ni opravilo ogleda na kraju samem. Na ostale pritožbene navedbe, ki izpodbijajo zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da bi prav toženca izvršila v tožbi očitana dejanja, pa pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo, ker meni, da je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna že zato, ker v tožbi zatrjevana motilna dejanja, tudi če bi bilo ugotovljeno, da sta jih storila toženca, ne predstavljajo pravno upoštevnega posega v zatrjevano posestno stanje2. Da bi bilo dejanje motilno, mora namreč priti vsaj do minimalne spremembe dotedanjega izvrševanja posesti oziroma obstoječega posestnega stanja3. 8. Tožnik je trdil, da je izvrševal posest spornih nepremičnin tako, da je gozd negoval, to je čistil in pogozdoval, pa tudi v njem sekal za drva. Po presoji pritožbenega sodišča narisana barvna znamenja na kamnih4 in na drevesu ne predstavljajo niti minimalne spremembe dejanskega stanja, ker že po sami naravi stvari ne morejo ovirati izvrševanja tožnikove posesti. Postavitev devetih lesenih kolov na način, kot je razviden iz fotografij v spisu, pa tudi ne predstavlja takšne spremembe dejanskega stanja, zaradi katere bi bil tožnik upravičen do sodnega varstva, tudi zato, ker ni niti trdil, da bi bil zaradi njih oviran v dotedanji uporabi nepremičnin, to je čiščenju gozda, pogozdovanju in sekanju za drva oziroma da je zaradi nameščenih sploh prišlo do spremembe dotedanjega načina izvrševanja posesti.

9. Utemeljeno pa tožnik opozarja, da ni dolžan plačati potnih stroškov ter stroškov za odsotnost iz pisarne za pooblaščenca tožencev. Ne sicer zato, ker tožnik (brez kakršnihkoli dokazov) trdi, da naj bi imel pooblaščenec tožencev pisarno (tudi5) v K. in je po prepričanju tožnika prišel na obravnavo iz K. in ne iz L., ampak zato, ker stroški prihoda odvetnika, ki ima sedež v L., v K., kjer je sedež sodišča prve stopnje, ne pomenijo potrebnih pravdnih stroškov. Stranka ima v postopku sicer pravico izbrati odvetnika izven sedeža sodišča, pred katerim teče postopek, vendar pa teh stroškov ne more prevaliti na nasprotno stranko, ki je v skladu z določilom 155. člena ZPP dolžna povrniti zgolj potrebne stroške za postopek. Da bi bile za izbiro odvetnika zunaj sedeža sodišča podane posebne okoliščine (npr. specialistično znanje odvetnika), pa toženca v postopku nista zatrjevala.

10. Ker je sodišče prve stopnje pri odločanju o pravdnih stroških zmotno uporabilo materialno pravo, je višje sodišče pritožbi zoper stroškovni del odločitve sodišča prve stopnje (II. točka izreka) ugodilo in to spremenilo tako, da ni priznalo stroškov za odsotnost iz pisarne (v višini 200 točk, kar znaša 91,8 EUR) in kilometrine (v višini 88,80 EUR). Namesto 1.199,37 EUR mora tako tožnik tožencema povrniti 1.018,77 EUR pravdnih stroškov (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem delu je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep (v I. točki izreka) potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožnik je s pritožbo uspel le v manjšem obsegu, zaradi katerega posebni stroški niso nastali. Svoje pritožbene stroške mora zato kriti sam (smiselno tretji odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Prav tako morata svoje pritožbene stroške sama kriti toženca, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato ni bil potreben (155. člen ZPP).

1 Sodišče prve stopnje oceni, da to ne drži, ker sta v dopisu navedla, da „zavračata vse ...očitke v smeri, da naj bi motila posest. 2 Sklep VSK I Cp 833/2016. 3 Prim. na primer sklepa VSL II Cp 3391/2009 in I Cp 1233/2017. 4 Gre za rdeče oziroma oranžne pike, črte in puščice na večjih kamnih, kar jasno kaže, da je med strankama pravzaprav sporna meja. 5 Iz imenika odvetnikov je razviden sedež v L.