Jedro

Ko predlagatelj Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sprejme svetovalno mnenje o uporabi, razlagi in ovsebinjanju stroškovnih predpisov, prezre, da je konkreten primer zgolj eden v pestri množici mogočih položajev ter da propad s primarnim in uspeh s podrednim zahtevkom nista edini okoliščini, ki delata stroškovni sodni primer. Če bi Vrhovno sodišče sprejelo izziv ter izdalo svetovalno mnenje, bi se samo pahnilo čez rob svoje ustavne vloge iz 127. člena Ustave.

Izrek

Predlog za izdajo svetovalnega mnenja se zavrne.

Obrazložitev

1. V tej pravdi je bilo sodišče soočeno s tožbo, ki je vsebovala primarni in podredni zahtevek. Tožnik je v prvi vrsti uveljavljal zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe in zahtevek po pravilih o izbrisni tožbi. Podredno je uveljavljal zahtevek po pravilih o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj (paulijanska tožba).

2. Sodišče je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, podrednemu pa je delno ugodilo, in sicer v tistem obsegu, v katerem je bil izpodbijani pravni posel neodplačne narave. V delu, v katerem je bil odplačne narave ga je zavrnilo.

3. Postopek odločanja o stroških postopka je sodišče prve stopnje prekinilo. Tako je storilo na podlagi pooblastila iz četrtega odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Ta sodišče pooblašča, da lahko postopek ob pogojih iz četrtega odstavka 206. člena ZPP prekine ter Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sprejme svetovalno mnenje. Okrožno sodišče je nato na Vrhovno sodišče podalo predlog za izdajo svetovalnega mnenja. V obširnem predlogu uvodoma polemizira s stališči, da so svetovalna mnenja v opreki s precedenčnim utemeljevanjem ter da so ustavnopravno sporna. Zatrjuje, da to ne drži. 4. V nadaljevanju nato povzema vsebino sodne odločitve o glavni stvari. Ko bi slednjič moralo odločiti še o stroških postopka, se je zaustavilo ob razlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da v primeru, ko stranka delno zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na doseženi uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Navaja, da je naletelo na neenotno sodno prakso višjih sodišč glede vprašanja, kolikšen je uspeh tožeče stranke v primeru neuspeha s primarnim tožbenim zahtevkom in (delnega) uspeha s podrednim tožbenim zahtevkom. Po eni strani naj bi bilo najti stališče, da tožeča stranka zmaga v pravdi tudi, če je zavrnjen primarni tožbeni zahtevek in je ugodeno podrednemu tožbenemu zahtevku. Po tem stališču, naj bi bila stranka, ki uspe s podrednim zahtevkom, upravičena do celotnega povračila pravdnih stroškov. Po drugem stališču je, nasprotno, treba uspeh pravdnih strank presojati ločeno glede primarnega in podrednega zahtevka, kar pomeni, da se v takih primerih uspeh v pravdi presoja po drugem odstavku 154. člena ZPP.

5. Okrožno sodišče v Mariboru je zato Vrhovnemu sodišču predlagalo, naj izda svetovalno mnenje glede vprašanja uspeha strank v postopku, kadar tožeča stranka s svojim primarnim zahtevkom v celoti propade, s podrednim zahtevkom pa (delno) uspe. Vprašanje se glasi: ali se v takem primeru glede povrnitve stroškov upošteva zgolj uspeh s podrejenim tožbenim zahtevkom, ali poleg (delnega ali celotnega) uspeha s podrejenim tožbenim zahtevkom tudi neuspeh s primarnim tožbenim zahtevkom.

6. Predlog ni utemeljen.

7. Materialnopravna pravila o stroških so abstraktna in pomensko odprta, najbolj prav v drugem odstavku 154. člena ZPP, ki se nanaša na položaj delnega uspeha. Zakonsko besedilo sodišču omogoča, da upoštevaje vse okoliščine primera sprejme pravično stroškovno odločitev. Gre torej za niansiranje, upoštevaje okoliščine konkretnega primera – zato tudi širok nabor možnosti. Od tega, da vsaka stranka krije svoje stroške do tega, da je dolžna upoštevaje vse okoliščine primera ustrezen delež povrniti nasprotni stranki. Očitno je, da jezikovne meje stroškovnega pooblastila tu niso matematične, marveč vrednotne. Ius est ars boni et aequi.

8. Ko predlagatelj Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sprejme svetovalno mnenje o uporabi, razlagi in ovsebinjanju stroškovnih predpisov, prezre, da je konkreten primer zgolj eden v pestri množici mogočih položajev ter da propad s primarnim in uspeh s podrednim zahtevkom nista edini okoliščini, ki delata stroškovni sodni primer. Če bi Vrhovno sodišče sprejelo izziv ter izdalo svetovalno mnenje, bi se samo pahnilo čez rob svoje ustavne vloge iz 127. člena Ustave.

9. V blažji različici, bi se zgolj prelevilo v pol akademika1 ter razčlenjevalo raznovrstne vidike stroškovnega ovsebinjanja, ki bi lahko prišle v poštev ob različnih možnih (hipotetičnih) okoliščinah.

10. V hujši različici pa bi povedalo, kako je treba razsoditi v konkretni zadevi (manjkalo bi le še to, da bi stroške še kar samo izračunalo). S tem ne bi nič pripomoglo k enotni sodni praksi, marveč bi zgolj ravnalo v nasprotju z zahtevo po zakonitem (naravnem) sodniku. Namesto sodnika Okrožnega sodišča v Mariboru, ki je tu z zakonom določen sodnik (23. člen Ustave), bi _de facto_ odločil senat Vrhovnega sodišča, ki te ustavne zahteve v konkretnem prvostopenjskem postopku ne izpolnjuje. Morebiten ugovor, da nižje sodišče na svetovalno mnenje tako ni vezano, je znova meč z dvema reziloma, ki z Ustavo nikakor nista v sozvočju. Če bi nižje sodišče mnenju sledilo, bi se, kot že prej rečeno, porodil dvom v zakonitost sodnika. Če mu ne bi, bi pomenilo, da se je Vrhovno sodišče posvečalo nečemu, kar ni sojenje in je vrh vsega še brez pomena. To pa ni ravnanje, ki bi bilo skladno z njegovo ustavno vlogo (127. člen Ustave), marveč je zgolj v posmeh procesni ekonomiji.

11. Ustavnoskladna razlaga četrtega odstavka 206. člena ZPP je tako Vrhovnemu sodišču narekovala, da (tudi) v tem postopku predlog za izdajo svetovalnega mnenja zavrne.

1 Prim. A. Galič, Zakon o pravdnem postopku z uvodnimi pojasnili, 6. izdaja, Uradni list, Ljubljana 2017, str. 58.