Jedro

Kadar gre za zmanjšanje pravic, ki je ustavno dopustno, načelo enakosti pred zakonom zahteva, da se takšno zmanjšanje uveljavi za vse upravičence hkrati, pri čemer morajo biti odločbe izdane pred tem. Za izdajo odločbe z učinkom za nazaj ni podlage v zakonu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 2449/97-7 z dne 9.11.1999 se tako spremeni, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije, št. 59113/0033/96 0060 PČ z dne 27.8.1997, odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo z dne 27.8.1997. Z njo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote M.S. z dne 16.5.1997, s katero je bilo po uradni dolžnosti odločeno, da je tožnik upravičen do dodatka za posebno invalidnost III. stopnje v višini 11.112,00 SIT od 1.1.1996 do 30.6.1996, v višini 11.834,28 SIT od 1.7.1996 do 31.12.1996 in v višini 12.106,46 SIT od 1.1.1997 dalje. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je, glede na določbo 21. člena Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, 19/97, 75/97, v nadaljevanju ZVojI), prvostopni upravni organ tožniku pravilno priznal od 1.1.1996 upravičenost do dodatka za posebno invalidnost III. stopnje, kar pomeni dodatek v višini 12 % odmerne osnove. S takšno odločitvijo, temelječo na določbi 1. odstavka 123. člena ZVojI, je zadoščeno določbi 1. odstavka 119. člena ZVojI (ki je stopil v veljavo 1.1.1996), po kateri državljan RS, ki je do uveljavitve tega zakona uveljavil status in pravice vojaškega invalida ali civilnega invalida vojne, obdrži status vojaškega invalida oziroma civilnega invalida vojne, pravice vojnega invalida pa ob pogojih in v obsegu, predpisanimi s tem zakonom. V 1. odstavku 123. člena ZVojI je med drugim določeno, da o višini invalidnine vojaških invalidov oziroma civilnih invalidov vojne, ki so uveljavili status vojaškega invalida ali civilnega invalida vojne in pravico do osebne invalidnine po predpisih o vojaških invalidih in o civilnih invalidih vojne do uveljavitve tega zakona, odloči upravna enota po določbah tega zakona v šestih mesecih po njegovi uveljavitvi.

Tožnik v pritožbi smiselno navaja, da se ne strinja s priznanjem upravičenosti do dodatka za posebno invalidnost III. stopnje, saj mu je bila pred izdajo prvostopne odločbe priznana pravica do ortopedskega dodatka II. stopnje. Dejansko ne gre za okvaro funkcije okončine, ki je posledica rane ali poškodbe, ampak gre dejansko za amputacijo leve roke v zapestju. V odločbi prvostopnega organa ni obravnavana izguba desnega očesa in odtrganje konice palca, nastala kot posledica istega dogodka. Posledica istega dogodka pa je tudi poškodba prsnega koša. Vse te poškodbe lahko dokaže. Navaja še ostale bolezni, ki so ga doletele. Zahteva ponovno presojo njegovega invalidskega stanja.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Med upravnim postopkom in še pred odločitvijo prvostopnega upravnega organa je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo, št. U-I-86/96 z dne 12.12.1996, odločilo, da je 123. člen ZVojI, na katerem temelji v tem primeru odločba prvostopnega upravnega organa, v neskladju z ustavo. Izvrševanje določb tega člena bi namreč pripeljalo do občutnega zmanjšanja dotedanjih prejemkov pri posameznih upravičencih, in sicer odvisno od tega, kdaj je bila posamezniku upravna odločba izdana. Načelo enakosti pred zakonom zahteva, da se v takih primerih, kadar je zmanjšanje dotedanjih prejemkov ustavno dopustno, tako zmanjšanje uveljavi za vse upravičence hkrati, pri čemer morajo biti odločbe izdane pred tem in ne naknadno s povratnim učinkom.

Že zato, ker pomeni v obravnavanem primeru odločba prvostopnega upravnega organa z dne 16.5.1997 o tožnikovi upravičenosti in višini dodatka za posebno invalidnost odločitev za nazaj (od 1.1.1996), je odločba tožene stranke, s katero je takšni odločitvi pritrdila, nezakonita. Prvostopno sodišče je zato kršilo pravila postopka, ko je tožnikovo tožbo zoper takšno odločbo tožene stranke zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, brez presoje pritožbenih navedb, na podlagi 3. točke 2. odstavka 77. člena ZUS, pritožbi ugodilo in odločilo, kot izhaja iz izreka sodbe.