Jedro

Sodišče je napačno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, saj tožnici ni treba dokazovati negativnega dejstva (da od toženca ni prejela denarja).

Izrek

I. Pritožbi tožnice se ugodi, sodba se razveljavi v III. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba toženca se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožnice se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je razsodilo, da pogodbi z dne 21. 5. 2009 in 10. 8. 2011, sklenjeni med pravdnima strankama, ne obstojita in nimata pravnega učinka, da sta vknjižbi lastninske pravice na toženčevo ime pri spornih nepremičninah nični ter da se pri teh nepremičninah vzpostavi prejšnje lastninsko stanje z izbrisom vknjižbe lastninske pravice na ime toženca ter ponovno vknjižbo lastninske pravice za tožnico (I. in II. točka izreka). Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožnici 13.500,00 EUR s pripadajočimi obrestmi (III. točka izreka) in odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 4.351,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija sodbo v III. točki izreka, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo v tem delu tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa, da v tem delu sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Toženec je dolžan dokazati, da je tožnici izročil denar, ki ga je dvigal z njenega računa. Iz potrdil ... o toženčevih dvigih denarja je razvidno tudi, da je toženec dvignjeni denar prenakazal na svoj račun. Gre za relativno visoke zneske, za katere ponavadi upnik izstavi dolžniku potrdilo o plačilu. Odločitev prvega sodišča je v nasprotju z izkušenjskimi pravili, ki se v tem primeru izraža tako, da se sodbe v izpodbijanem delu ne da preizkusiti.

3. Toženec se pritožuje zoper odločitev v I., II. in IV. točki izreka sodbe, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da se prvo sodišče ni opredelilo do izvedenih dokazov, saj ni ocenilo izpovedb zaslišanih prič in strank. Prvo sodišče je kršilo prosto dokazno oceno iz 8. člena ZPP. Sodišče se je oprlo zgolj na izvedensko mnenje. Dokazna sredstva so enakovredna, prvo sodišče pa je dokazu z izvedencem neutemeljeno podelilo večjo vlogo kot ostalim dokaznim sredstvom. Kršitev 8. člena ZPP je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Za toženca bi bila izdana ugodnejša sodba, če bi se sodba oprla tudi na izpovedbe toženca, njegove žene, odvetnika A. A., duhovnika B. B., C. C., Č. Č. Sodba sploh nima razlogov o dokazni oceni posameznih izpovedb, zato je ni mogoče preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka. Dokazni postopek je pokazal, da je tožnica imela sposobnost razsojanja ob podpisu spornih pogodb. Izvedenec je navedel, da so bili klinični pregled in podatki iz medicinske dokumentacije (psihološki izvid z dne 14. 11. 2011) bistveni za postavitev diagnoze demence. Ta psihološki izvid je izvedenec pridobil pri osebni zdravnici tožnice. Toženec je na naroku 28. 5. 2014 grajal odločitev sodišča, ko je naložilo izvedencu, da pridobi in vpogleda v celotno zdravstveno dokumentacijo tožnice. Izvedenec ne sme samostojno pridobiti listin, ki niso del spisa. Stranka mora sama predložiti listine, na katere se sklicuje, ne pa izvedenec. Tožnica ni do konca prvega naroka predlagala pridobitve zdravstvene dokumentacije in ni navedla, kje naj sodišče pridobi te podatke. Strankine pasivnosti sodišče ne more nadomestiti z lastno aktivnostjo. Prvo sodišče je s takšnim postopanjem kršilo razpravno načelo, kar je bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Izvedenec se ne bi smel opreti na izvid z dne 14. 11. 2011. Zato je prvo sodišče storilo kršitev postopka tudi po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvo sodišče ni pojasnilo, na katero odločbo Vrhovnega sodišča RS se je v tem pogledu sklicevalo. Zato njegove odločitve ni mogoče preizkusiti. Izvedensko mnenje ni jasno, razumljivo in celovito. Zato ga prvo sodišče ne bi smelo upoštevati. Predpostavka, da je bil potek bolezni pri tožnici v obdobju od 2009 do 2011 enak kot med letoma 2011 in 2014, ni objektivno izkazana. Izvedenec je sklepal o tožničinem stanju na dan sklenitve spornih pogodb v letih 2009 in 2011 na podlagi kliničnega pregleda, ki ga je opravil v letu 2014. Takšnega sklepanja ni mogoče preveriti. Izvedensko mnenje je neuporabno in bi zato prvo sodišče moralo ugoditi toženčevemu predlogu za angažiranje novega izvedenca. Ker temu ni sledilo je kršilo tudi 254. člen ZPP.

4. Tožnica ni odgovorila na vročeno pritožbo toženca. Toženec v odgovoru na tožničino pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba tožnice je utemeljena. Pritožba toženca ni utemeljena.

O pritožbi toženca

6. Prvo sodišče se je v sklopu celotne dokazne ocene opredelilo tudi do izpovedb zaslišanih prič in toženca. Iz konteksta obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da so priče, ki jih je predlagal toženec, po oceni prvega sodišča opisovale tožnico kot popolnoma urejeno in prisebno osebo, za priče, ki jih je predlagala tožnica, pa je prvo sodišče ocenilo, da je bila po njihovih besedah tožnica dementna oseba, ki se izgublja in zase ne ve prav veliko (13. točka obrazložitve). Smiselno iz tega dela obrazložitve tudi izhaja, da je prvo sodišče v oceni izpovedb toženčevih prič o tožnici kot popolnoma urejeni in prisebni osebi konkludentno upoštevalo tudi izpovedbo toženca, saj se v bistvenih delih ni razlikovala od izpovedb z njegove strani predlaganih prič.

7. Prvo sodišče ni podelilo večje vloge dokazu z izvedencem v primerjavi z ostalimi izvedenimi dokazi. Njegova dokazna ocena je v skladu z 8. členom ZPP, pri čemer je glede na naravo spornih vprašanj v tej pravdi, ki so izrazito strokovne narave (za ugotovitev odločilnega dejstva je bilo potrebno strokovno znanje izvedenca psihiatrične stroke), ter ob diametralno nasprotnih izpovedbah ene in druge strani utemeljeno dalo odločilno dokazno vrednost izvedenčevemu mnenju. Prvo sodišče zato ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka.

8. Tožnica je v zvezi z vprašanjem svoje sposobnosti razsojanja predlagala dokaze z izvedencem psihiatrične stroke in s posameznimi listinami (zdravniško mnenje z dne 12. 12. 2011, sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani N 11/2012 z dne 16. 1. 2013 o odvzemu poslovne sposobnosti tožnici ter psihiatrično izvedensko mnenje dr. D. D. z dne 11. 10. 2012). Tožnica med temi listinami sicer ni posebej navedla oziroma predložila tudi psihološkega izvida z dne 14. 11. 2011, vendar pa je bila vsebina tega izvida v bistvenem delu razvidna iz zdravniškega mnenja z dne 12. 12. 2011 ter iz psihiatričnega izvedeniškega mnenja dr. D. D. z dne 11. 10. 2012, zato se je sodni izvedenec dr. E. E. lahko seznanil z vsebino omenjenega psihološkega izvida že iz predloženih listin v spisu. Zaradi tega je sodni izvedenec lahko upošteval tudi ta izvid v tožničini medicinski dokumentaciji in pri podajanju svojega izvedenskega mnenja. Glede ostale zdravstvene dokumentacije tožnice, ki jo je vpogledal izvedenec in ni del spisa, pritožba v zvezi z očitano bistveno kršitvijo določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP zaradi kršitve razpravnega načela (7. člen in 212. člen ZPP) ne pojasni, za katere listine iz te dokumentacije naj bi šlo in kako naj bi njihovo upoštevanje vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Prvo sodišče zato tudi v tem pogledu ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka.

9. Pavšalen je pritožbeni očitek, da izvedensko mnenje ni jasno, razumljivo in celovito. Sodni izvedenec je izčrpno obrazložil svoje ugotovitve o tem, kako je potekal razvoj tožničine bolezni v relevantnem obdobju (od leta 2009 dalje) in kakšno je bilo tožničino stanje z vidika sposobnosti razsojanja v času obravnavanih pravnih dejanj. Njegov pregled tožnice 27. 6. 2014 ni bil edina podlaga za njegovo izvedensko mnenje (4. stran izvedenskega mnenja z dne 26. 7. 2014). Toženec v pritožbi ponovno izraža zgolj nestrinjanje z odločilnimi ugotovitvami in izvedenskim mnenjem izvedenca, kar pa ne predstavlja upoštevnega razloga za določitev drugega izvedenca. Ob tem, da je izvedensko mnenje dr. E. E. tudi po presoji pritožbenega sodišča izdelano natančno in celovito ter da je sodni izvedenec prepričljivo in argumentirano odgovoril na vsa ključna vprašanja izvedenskega dela v tej pravdi (kar izhaja tudi iz podrobnih razlogov izpodbijane sodbe), ni bilo podlage, da bi prvo sodišče postopalo po 4. odstavku 254. člena ZPP.

10. Očitno napako v I. točki izreka sodbe bo prvo sodišče lahko odpravilo s popravnim sklepom na podlagi 328. člena ZPP (namesto parc. št. 1889/0 je pravilna parc. št. 1879/0).

O pritožbi tožnice

11. Prvo sodišče ni obrazložilo, zakaj je sledilo toženčevi izpovedbi, da je tožnici izročil denar, ki ga je dvigal z njenega računa. Sodbe se v tem delu ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je prvo sodišče napačno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, saj tožnici ni treba dokazovati negativnega dejstva (da od toženca ni prejela tega denarja).

12. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo tožničini pritožbi in zavrnilo toženčevo pritožbo kot neutemeljeno ter odločilo, kot je razvidno iz izreka (353. člen in 355. člen ZPP). V okviru uradnega preizkusa (drugi odstavek 350. člena ZPP) je odločitev prvega sodišča o pravdnih stroških pravilna. Toženec krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je zajeta v zavrnitvi njegove pritožbe (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o tožničinih stroških pritožbenega postopka je bila pridržana za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).