Jedro

ODZ je določal, da je pravni naslov za posredno pridobitev lastninske pravice pogodba, odredba za primer smrti, sodniški izrek ali naredba zakona. Le za pridobitev lastninske pravice na podlagi pogodbe ali sodne odločbe pa je zahteval še nadaljnji pogoj, t. j. razpolagalni pravni posel, vknjižbo ali intabulacijo. To pomeni, da če se je lastninska pravica pridobila na podlagi zakona, vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven element za pridobitev lastninske pravice.

Izrek

Pritožbam se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zapuščina po doslej zbranih podatkih obstoji iz nepremičnin vrnjenih zapustniku po določbi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij s sklepom Okrajnega sodišča v G. z dne 19.3.1996, opr. št. N 91/93, na sedaj vpisanih v vl. št. X k.o. Š. s travniškimi parcelami št. 264, 311/1 in 312/1. Ugotovilo je, da je zapustnik v prvotnem postopku, ki se je končal s sklepom o dedovanju z dne 28.7.1952, opr. št. O 47/50, oporočno razpolagal z ustno oporoko, veljavnost katere je bila povzeta v sodbi tedanjega Okrajnega sodišča v G. z dne 22.5.1952, opr. št. G 160/51, in ki se glasi: "Ugotovi se, da je pokojni Z. A. pravno veljavno razpolagal s svojo premično in nepremično imovino v ustni oporoki, izrečeni v preiskovalnem zaporu v Ljubljani, v novembru ali decembru 1946 pred oporočnimi pričami dr. K. C., I. P. in dr. E. S. ml., s katero je zapustil po svoji smrti vse svoje premoženje sestri M. G. in so toženci dolžni priznati, da pripada na podlagi te ustne oporoke tožnici M. G. dedna pravica in tudi vsa zapuščina po pokojnem A. Z.".

Nadalje je ugotovilo, da zapustnik ni izrecno razpolagal v navedeni oporoki s sedaj vrnjenimi nepremičninami vl. št. X k.o. Š. ter da zapustnik tudi pred zaplembo (zaplembeni spis opr. št. Zp 347/46-15 z dne 15.12.1946, pravilno z dne 5.12.1946) ni oporočno razpolagal s sedaj vrnjenimi nepremičninami vl. št. X k.o. Š., saj je navedena oporoka datumsko ohlapno opredeljena ter jo je tako potrebno razlagati v korist zakonitim dedičem, torej da je bila izrečena pred oporočnimi pričami v decembru 1946, torej po 5.12.1946 (zaplemba), saj so zakoniti dediči na zapuščinski obravnavi dne 5.5.2004 izrecno vztrajali na dedovanju po zakonu. Tako nastopi dedovanje po zakonu, ki so ga deležni zapustnikova sestra A. Z. roj. 1908, umrla dne

19.11.1994 ter se zato zanjo ustanovi dedna pravica za umrlo ter gre njen delež v zapuščino po njej, zapustnikov nečak A. Z. roj.

16.3.1928 do 1/30, zapustnikova nečakinja R. P., roj. 18.6.1925 do 1/30, zapustnikova nečakinja A. V. do 1/30, zapustnikova nečakinja A. S., roj. 24.7.1939 do 1/30, zapustnikov nečak I. Z., roj.

25.4.1932 do 1/30, zapustnikov nečak L. Z., roj. 19.5.1935 do 1/30, zapustnikov nečak F. G., roj. 11.8.1934 do 1/15, zapustnikova nečakinja V. F. do 1/15, zapustnikov pranečak L. G. do 1/15, zapustnikova nečakinja O. S. roj. 26.6.1926 do 1/20, zapustnikova nečakinja A. K., roj. 16.11.1927 do 1/20, zapustnikova pranečakinja A. G., roj. 23.11.1950 do 1/20, zapustnikov pranečak R. G., roj.

11.3.1962 do 1/60, zapustnikova pranečakinja M. K. do 1/60, vdova po zapustnikovem nečaku F. G. A. G. do 1/60, zapustnikova nečakinja A. Z. do 1/10, zapustnikov pranečak B. Z., roj. 4.4.1967 do 1/30, zapustnikov pranečak R. Z. roj. 1.1.1955 do 1/30 ter zapustnikova vdova po zapustnikovem nečaku Z. A., Z. A., roj. 13.4.1933 do 1/30, celotne denacionalizirane nepremičnine. Pri tem je ugotovilo, da so dediči A. Z., R. P., L. Z., A. G., O. S. in A. K., R. G. in A. Z. izjavili, da se dedovanju po zakonu priglasijo ter da ne priznavajo, da je zapustnik oporočno razpolagal tudi s sedanjimi vrnjenimi nepremičninami, za ostale dediče, ki se obravnave niso udeležili in niso podali izrecnih izjav, je štelo, da dediščino sprejemajo.

Zoper navedeni sklep vlagajo pritožbe dediči po oporočni dedinji M. G. in sicer F. G., V. V. in L. G..

F. G. je v pritožbenem roku vložil pritožbo sam (list. št. 145) ter še po dveh pooblaščencih (list. št. 151 in 155 spisa). Ker gre za enotno pravno sredstvo, bo višje sodišče v nadaljevanju povzelo razloge vseh vlog skupaj. V pritožbi pritožnik trdi, da je ustna oporoka pravno veljavna ter obsega celotno pokojnikovo premoženje.

Pristojno sodišče v G. je pri izvedbi zaplembe premoženja prezrlo lastnika premoženja in mu ni dodelilo zastopnika. Tudi odločbe mu ni pravilno vročilo. Namesto na stalno prebivališče za hišno št. 62 Š., bi mu moralo vročevati v preiskovalni zapor. O zaplembi pokojnik ni vedel ničesar. Sodišče bi moralo obravnavati pisno oporoko z dne

8.7.1944. Zapustnik oporoke je bil ameriški državljan. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zato tudi napačno uporabilo materialno pravo. Z. A. je bil lastnik nepremičnin vse do

10.1.1947, ko je Okrajno sodišče v G. z odlokom Dn. št. 15/47 odredilo vpis vknjižbe lastninske pravice na ime FLRJ. Zato je pokojnik s svojimi nepremičninami veljavno razpolagal v času, ko je bil njihov lastnik glede na datum ustne oporoke. Dejanska ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je bila izvedena zaplemba z zaplembenim spisom z dne 5.12.1946, ne drži. Zaplemba v času oporočnega razpolaganja november - december 1946 ni bila izvedena. V zvezi s tem se sklicuje na zapisnik Okrajnega sodišča v G. z dne 20.1.1951 (ki ga k pritožbi prilaga) o zaslišanju oporočne priče I. P.. Ta priča je izpovedala, da je bila pokojnikova poslednja želja, da zapusti svoje celotno premoženje, ki ga ima in tudi premoženje, ki bi ga morda dobil vrnjenega, svoji sestri M. G.. S tem je torej mislil tudi na sedaj zaplenjeno premoženje. Opozarja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede obsega premoženja, ki je predmet dedovanja. Tako pritožnik kot tudi V. F. sta predlagala, da zapuščinsko sodišče izvede postopek še za nepremičnine vl. št. 527, vl. št. Z in vl. št. Y, vse k.o. Š.. O tem pa sodišče še ni odločilo.

Tudi v primeru, če bi prišlo v poštev zakonito dedovanje, pa je odločitev sodišča napačna. Kot zakonite dediče je sodišče namreč nepravilno upoštevalo osebe, ki so podale dedne izjave, A. Z. in A. Z., posledično pa napačno razglasilo krog dedičev po pokojnem Z. A. in dedne deleže dedičev. V tem delu je sklep napačen. Obe sta namreč podali dedno izjavo, da se dedovanju odpovedujeta. Opozarja, da je bil zapustnik A. Z. v priporu v Ljubljani od 20.5.1945 dalje, sodba vojaškega sodišča mu je bila izrečena 24.9.1946, v priporu v Ljubljani je bil do 19.12.1946, kasneje pa je bil premeščen v Maribor. Premoženje mu je bilo zapljenjeno s sklepom z dne 5.12.1946, opr. št. Zp 347/46-15. To izhaja iz odloka Okrajnega sodišča v G., opr. št. Dn. št. 15/47 z dne 10.1.1947 o vpisih v zemljiško knjigo. Lastninska pravica se pridobi in izgubi šele z vpisom v zemljiško knjigo (tudi leta 1947). Do 10.1.1947 je bil Z. A. lastnik svojega premoženja in je lahko z njim oporočno razpolagal. Sodedinja A. Z. je pred Okrajnim sodiščem v G. dne 22.8.1950 navedla, da je pokojnik v letu 1946 v preiskovalnem zaporu v Ljubljani napravil ustno oporoko pred pričami. Tudi dr. E. S. ml. je dne 9.11.1951 pisal pismo G. M., v kateri je navedel čas nastanka ustne oporoke in sicer september leta 1946 v zaporu v Ljubljani. V tem trenutku pa je oporočitelj brez dvoma razpolagal tudi s pozneje podržavljenem in sedaj denacionaliziranem premoženjem. Tudi K. C. je to potrdil. Oporočna priča I. P., zaslišan na javni obravnavi dne 20.1.1951 pred Okrajnim sodiščem v G., je jasno povedal, da je Z. A. povedal glasno vpričo njega in dr. K. C., da je njegova poslednja želja taka, da zapusti celotno svoje premoženje, ki ga ima in tudi premoženje, ki bi ga morda dobil vrnjenega, svoji sestri M. G.. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je zapustnik po 5.12.1946 še izrekal ustne oporoke. Pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožnika, dediča V. F. in L. G., izpodbijata sklep sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Stališče sodišča prve stopnje je pravno zmotno. Za veljavnost oporoke datum njene sestave ni pomemben.

Bistvena je volja zapustnika. Zapustnik lahko razpolaga tudi s premoženjem, ki ga v trenutku sestave oporoke nima. Da je zapustnik razpolagal z vsem svojim premoženjem, obstoječim in bodočim, se jasno vidi tako iz izreka kot iz razlogov sodbe Okrajnega sodišča v G.. Iz izreka je razvidno, da pripada oporočni dediščini vsa zapuščina. Zato zakoniti dediči tu nimajo kaj iskati. Poleg navedenega se sodišče neutemeljeno sklicuje na datum 5.12.1946, kot dan zaplembe premoženja. Ta datum predstavlja dan, ko je bila izdana odločba o zaplembi, da pa bi postala odločba pravnomočna, jo je treba napisati, stranki vročiti, potem pa mora preteči pritožbeni rok. Šele ko je odločba pravnomočna, se jo izvede v zemljiški knjigi in šele z izvedbo v zemljiški knjigi preneha lastninska pravica dotedanjega lastnika. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo. Ker je med dediči postala sporna sama oporoka, bi moralo sodišče nekoga napotiti na pravdo. Sodišče prve stopnje bi torej moralo upoštevati oporočno dedovanje.

Pritožbe so utemeljene.

Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da je pravilno pravno stališče sodišča prve stopnje, da je lahko zapustnik z ustno oporoko, katere vsebina in datum je opredeljena v sodbi Okrajnega sodišča v G. (opr.

št. G 160/51-21 z dne 28.6.1952), pravno veljavno razpolagal le s tistim premoženjem, katerega lastnik ob izjavi ustne oporoke ali ob smrti je bil. V konkretnem primeru gre za dedovanje premoženja, ki se je vrnilo v postopku po določilih Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. l. RS 17/78 do 59/02, v nadaljevanju ZIKS, 145. in 145a člena). Za dedovanje tega premoženja pa se smiselno uporabljajo določbe Zakona o denacionalizaciji. V konkretnem primeru pride v poštev 81. člen ZDEN, ki določa, da imajo oporočna razpolaganja napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji oziroma smiselno pred izdajo odločbe o vrnitvi premoženja v zaplembenem postopku, glede premoženja, ki pripada upravičencu po tej odločbi, pravni učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Če v oporoki ni izrecno navedeno, pa imajo oporočna razpolaganja pravni učinek glede tega premoženja samo, če s tem soglašajo zakoniti dediči. Ob dejstvu, da je vsebina oporoke ugotovljena v pravnomočni sodbi Okrajnega sodišča v G. z dne 28.6.1952, je za presojo dejstva, s katerim premoženjem je pokojnik pravnoveljavno razpolagal, pomembna le vsebina izreka te sodbe, saj le izrek sodbe postane pravnomočen.

Morebitne drugačne izjave oporočnih prič bodisi v samem postopku pred Okrajnim sodiščem v G. opr. št. G 160/51, ali kasnejše izjave, zato ne morejo vplivati oziroma spreminjati pravnomočne odločitve Okrajnega sodišča v G. opr. št. G 160/51. Če pritožniki menijo, da vsebina oporoke ni pravilno ugotovljena, bi morala njihova pravna prednica to uveljavljati že v postopku opr. št. G 160/51. Pravno pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je ob doslednem upoštevanju določila čl. 84 Zakona o dedovanju (ZD) šteti, da je bila ustna oporoka opravljena najkasneje 31.12.1946. Ob tako ugotovljenem dejstvu datuma in vsebine ustne oporoke in ob upoštevanju gornjih pravnih izhodišč, pa je pomembno, s katerim premoženjem je pokojnik ob napravi ustne oporoke veljavno pravno razpolagal. Obseg premoženja, ki ga je z oporoko prepustil oporočni dedinji M.G. je, kot tudi sicer pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, odvisen od dejstva, kdaj je zaplenjeno premoženje prešlo v last FLRJ (pred ali po sestavi oporoke). Sodišče prve stopnje ta trenutek veže na dan

5.12.1946, to je na dan izdaje sklepa, čeprav bi moralo ugotoviti dan pravnomočnosti tega sklepa. V zvezi s tem je navesti, da je stališče pritožnikov, da je v konkretnem primeru za prehod lastninske pravice pomembno dejstvo vpisa v zemljiško knjigo, to pa je dan odloka dne

10.1.1947 (primerjaj listino A 24), pravno napačno. V spornem obdobju je veljal Obči državljanski zakonik. Ta pa je za pridobitev lastninske pravice v paragrafu 424 določal, da je pravni naslov posredne pridobitve pogodba, odredba za primer smrti, sodniški izrek ali naredba zakona. Le za pridobitev lastninske pravice na podlagi pogodbe ali sodne odločbe je zahteval še nadaljnji pogoj, tl.j. tudi razpolagalni pravni posel, vknjižbo ali intabulacijo (primerjaj paragraf 431 in 436 čl. ODZ). To pomeni, da v primeru, da se je lastninska pravica pridobila na podlagi zakona, vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven element za pridobitev lastninske pravice.

V konkretnem primeru pa je zaplemba temeljila prav na zakonu in sicer Zakonu o zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe (prim. Ur. list SRS št. 40/45 in Ur. l. FLRJ št. 61/46). Ta zakon pa je prenos lastninske pravice vezal na pravnomočno sodbo oziroma izvedbeni akt Okrajnega sodišča, pristojnega za izvedbo zaplembe (prim. 8., 14. in

22. člen ZKIK). Zato bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti pravnomočnost sklepa opr. št. Zp 347/46-15 z dne 5.12.1946, saj je šele s pravnomočnostjo sklepa prešla lastninska pravica s pokojnega zapustnika na takratno FLRJ. Ker v izpodbijanem sklepu navedeno dejstvo ni ugotovljeno, je bilo potrebno pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju).

V zvezi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami pa višje sodišče še pojasnjuje, da niso pravno upoštevne. Trditev pritožnika F. G., da je sodišče prve stopnje v postopku zaplembe premoženja v letu 1946 oz.

1947 kršilo procesne določbe, v tem postopku ni mogoče upoštevati, sicer pa je tudi pravno nepomembno, glede na to, da je bilo zaplenjeno premoženje vrnjeno. Trditev, da sodišče ni upoštevalo pisne oporoke z dne 8.7.1944, je novota in je že iz tega razloga ni mogoče upoštevati (prim. 337. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Sicer pa predložena oporoka zaenkrat tudi ne izpolnjuje pogojev iz

62. do 64. člena ZD. Trditev, da je bil zapustnik ameriški državljan, ni izkazana, v poštev bi prišla le, če bi bilo izkazano, da pokojnik ni bil tudi slovenski državljan.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi zgoraj pravnih usmeritev ponovno odločiti v zadevi, če pa bo ugotovilo, da pride v poštev zakonito in ne oporočno dedovanje, pa bo moralo upoštevati utemeljene pritožbene navedbe, da sta A. Z. in A. Z. podali dedni izjavi, ki ju sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni upoštevalo (glej list. št. 71 in list. št. 897).

Pri tem višje sodišče še opozarja, da so dediči po oporočni dedinji M. G. predlagali tudi izdajo dodatnega sklepa o dedovanju glede nepremičnin vl. št., k.o. Š., o katerem sodišče prve stopnje še ni odločalo, pa bo moralo v nadaljevanju (prim. list. št. 93 do 94 ter list. št. 104).