Jedro

Trditvena podlaga obrambe v obravnavanem primeru ni dajala osnove, ki bi sodišču omogočala in nalagala presojo o vprašanju, da tožena stranka morda za dvojno posredovanje niti ni vedela. Vsaj ob vložitvi ugovora proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine ji ta okoliščina ni mogla biti neznana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi v 1. in 3. točki izreka.

Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni ali pa naj jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožena stranka oglasila pri tožeči stranki (posredniku), ker je iskala poslovni prostor. Iz nadaljnjih neizpodbijanih dejanskih ugotovitev izhaja še, da je tožeča stranka toženi pokazala sporni poslovni prostor in jo ob tej priložnosti seznanila z višino provizije v primeru posredovanja za sklenitev najemne pogodbe. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju se pritožbeno sodišče pridružuje presoji sodišča prve stopnje, da je bila med pravdnima strankama sklenjena pogodba o posredovanju. Pritožnik zato nima prav, ko trdi, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kdo je bil naročnik v razmerju med pravdnima strankama. Iz zgoraj povzetih dejanskih ugotovitev pa sledi še, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka v tem razmerju ni bila tretji, s katerim je najemodajalec, to je družba F. d.o.o., sklenil najemno pogodbo. Zgolj zanikanje v pritožbi, da tožena stranka pri tožeči ni ničesar naročila, ne morejo izpodbiti presoje, da je tožena stranka nastopala v razmerju do tožeče v vlogi naročnika posredniških storitev. Morda ni odveč opozorilo, da po materialnem pravu ni nujno, da je izjava volje za sklenitev določene pogodbe izražena z besedami, ki izražajo prav tako voljo. Zadostuje namreč, da se izjava volje poda z običajnimi znaki ali z drugačnim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji (1. odst. 28. čl. ZOR). Zgoraj povzete dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o okoliščinah kontakta med tožečo in toženo stranko pa izključujejo po prepričanju pritožbenega sodišča vsak dvom o razumevanju opisanih dejanj tožene stranke kot konkludentne izjave volje za sklenitev pogodbe o posredovanju s tožečo stranko. Doslej razloženemu pritožbeno sodišče zgolj dodaja, da iz izpovedbe M. Z., ki je za toženo stranko vzpostavila stik s tožečo stranko, izhaja, da je po telefonu klicala tožečo stranko in da ji je šele M. Š. povedal, kje naj bi se dobila zaradi ogleda spornih poslovnih prostorov. Na podlagi te izpovedbe je moč skleniti, da tožena stranka v kontakt s tožečo stranko ni prišla z že izoblikovanim konkretnim povpraševanjem po prav določenih poslovnih prostorih. To pa pomeni, da tožena stranka ni sama našla poslovnih prostorov, glede katerih je kasneje z družbo F. d.o.o. sklenila najemno pogodbo.

Pritožbeno sodišče drugače kot pritožnik razume 825. čl. ZOR. To določilo po razumevanju pritožbenega sodišča ne opredeljuje pogojev za možnost posredovanja istega posrednika za obe pogodbeni stranki.

Iz besedila 825. čl. ZOR sledi, da posredovanje istega posrednika za obe pogodbeni stranki ni prepovedano (prim. s tem v zvezi sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 15.6.2000, II IPS 2/2000; in Peter Grilc v Obligacijski zakonik s komentarjem četrta knjiga stran 597). Določilo 825. čl. ZOR opredeljuje le višino provizije v primeru, če je posredoval za obe stranki, in ni bilo drugačnega dogovora. Za takšen primer določa porazdelitev provizije med strankama v razmerju 50 % : 50 %. Opredelitev višine provizije je tako po 825. čl. za primer, na katerega se nanaša, dispozitivno. To pa pomeni, da se uporabi le, če ni drugače dogovorjeno med pogodbenima strankama.

Kot je bilo že obrazloženo, iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje sledi, da je sodišče prve stopnje verjelo priči M. Š., da je toženi stranki ob priložnosti ogleda spornih poslovnih prostorov povedal višino provizije v primeru posredovanja ob sklenitvi najemne pogodbe, ki naj bi ustrezala višini ene mesečne najemnine, kateri se doda DDV. Te dejanske ugotovitve pritožnik niti ne izpodbija. Ob takšnem dejanskem izhodišču pa je treba po prepričanju pritožbenega sodišča izključiti dispozitivno določbo 825. čl. ZOR. Sodišču prve stopnje se zato ni bilo treba ukvarjati z dispozitivnim pravilom 825. čl. ZOR. Doslej razloženemu pritožbeno sodišče še dodaja, da trditvena podlaga obrambe v obravnavanem primeru ni dajala osnove, ki bi sodišču omogočala in nalagala presojo o vprašanju, da tožena stranka morda za dvojno posredovanje niti ni vedela. Vsaj ob vložitvi ugovora proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine ji ta okoliščina ni mogla biti neznana.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker niso podani niti tisti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. čl. in 1. odst. 165. čl. ZPP.