Jedro

Presoja, ali sta stranki z dogovorom razdelili skupno lastnino tako, da sta učinkovito oblikovali etažno lastnino, ali pa sta sklenili zgolj dogovor o uporabi nepremičnine, ki v solastninska razmerja, nastala s sklepom o dedovanju, ne posega.

Etažna lastnina ni učinkovito oblikovana, če eden izmed solastnikov ob odtujitvi svojega solastninskega deleža brez soglasja drugih določi, kaj njegov delež predstavlja v naravi, kot tudi ne, če je med solastniki sklenjen dogovor o uporabi solastnine.

Ključno je, da iz sporazuma ne izhaja, da z njim nastajata dve samolastniški stvari, kar zadošča za zavrnitev tožničinega zahtevka. Pritožnica ima sicer prav, da je treba sporazum razlagati v duhu časa, v katerem je nastal, in upoštevaje tedanjo sodno prakso, a ob tem zmotno meni, da sleherni tovrstni sporazum že predstavlja dogovor o vzpostavitvi etažne lastnine. Tudi ZPDS je razlikoval med trajnim preoblikovanjem solastnine v etažno lastnino in začasno razdelitvijo uporabe solastne stavbe. Kljub pravicam solastnikov do izključne posesti na posameznih delih stavbe gre v takih primerih z lastninskopravnega vidika še zmeraj za solastnino.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek, s katerim je terjala, da se na stavbi na naslovu C. vzpostavi etažna lastnina, določijo posamezni deli in njihovi izključni lastniki (ona in toženec), določi solastnina skupnih delov stavbe, določijo izključni lastniki parc. št. 258/35, tožencu pa se prepove nadaljnja gradnja ploščadi med starimi stopnicami in podestom, že zgrajen zid in stopnice pa mora odstraniti. Tožnici je naložilo, da tožencu povrne 1.381,65 EUR pravdnih stroškov.

2. Sodbo pravočasno izpodbija tožnica, ki kot bistveno navaja, da je ključno, ali sta si pravdni stranki razdelili lastninsko pravico na posameznih delih ali pa sta se dogovorili le glede uživanja solastne stvari. Pri tem ni pomembno, ali sta v pisni dogovor vnesli vse formalnosti, ki bi lahko privedle do ustanovitve etažne lastnine. Sodišče je sprejelo napačne dejanske zaključke in zato tudi napačno odločilo. Pravdni stranki že od leta 1988 govorita o „svojih“ prostorih. Kljub nesoglasjem o kurilnici in shrambi ni bilo nikoli sporno, da je stanovanje v pritličju izključno tožničino, kletni prostori in podstrešje pa toženčevi. Z dogovorom leta 1988 sta želeli pravdni stranki trajno rešiti svoje stanovanjsko vprašanje in trajno razdeliti premoženje. Pred sodiščem sta sklenili dedni dogovor, kjer sta izrecno zapisali, da tožnica dobi v „izključno last“ stanovanje v pritličju. Sprašuje se, kako bi bila lahko volja po pridobitvi izključne lastnine bolj jasno zapisana. Sodišče to ignorira, saj je izhajalo iz napačne predpostavke, da bi bil zahtevek utemeljen le v primeru, če bi dogovor vseboval besede „razdružitev“, „etažna lastnina“ itd. Tožnica je svojo lastninsko pravico na posameznem delu pridobila s priposestvovanjem, dedni dogovor pa je le podlaga, na kateri je ta del uživala kot svojega. Vse, kar sta pravdni stranki uporabljali, sta imeli za svojo izključno lastnino, tako sta tudi vlagali. Ker etažna lastnina v pravnem pomenu takrat ni obstajala, je nastal zapis o možnosti spremembe solastniškega deleža. Dogovorili sta se tudi o pravici do investicij v svoj posamezni del hiše, kar kaže na pravico, ki pripada lastniku in ne uporabniku. Dobroverna posest ni stvar pravnih formulacij v sporazumu, ampak stvar njenega intimnega notranje subjektivnega prepričanja glede pravic na stanovanju in drugih posameznih delih stavbe. Povzema določbe ZPDS in poudarja, da je treba dogovor postaviti v kontekst časa, v katerem je nastal, in takratne prakse. Navajanje sodišča, kako bi se moral glasiti dogovor, je neprimerno, saj so običajno zapisovali le floskulo „v pokritje svojega solastninskega deleža pridobi AA v svojo izključno last in uživanje“. Sodnik je v dogovor dodal „v popolno last“, zato je sodna ocena, da sta se stranki dogovorili le o uživanju, zgrešena in neživljenjska. Če je lastninsko pravico dobila pred uveljavitvijo SPZ, ji ta te ne more odvzeti. Da je bil smisel dogovora tak, kot trdi, bi lahko potrdile tudi zaslišane priče, a jih sodišče neutemeljeno ni zaslišalo. Dodaja, da je pri GURS dobila izpis iz evidence, iz katerega je razvidno, da je navedena kot izključna lastnica dela stavbe (stanovanje in pripadajoči deli), pa tudi podatki o stavbi in število stanovanj 2.) ter parc. št., na kateri stoji stavba. Ker je te podatke pridobila in zanje izvedela šele po zaključku obravnave, jih ni mogla predložiti prej. Podatke so GURS posredovali lastniki, to pomeni, da se je moral strinjati tudi toženec. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženec na vročeno pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica trdi, da sta s tožencem razdelila podedovano premoženje (stanovanjsko hišo) tako, da sta vzpostavila etažno lastnino. Svoje trditve utemeljuje na sporazumu, ki sta ga sklenila 9. maja 1988 (priloga A 3), ki je bil nato v obliki dednega dogovora (z nekaj popravki) vnesen v sklep o dedovanju z 20. junija 1988 (priloga A 2).(1)

6. Etažna lastnina ni učinkovito oblikovana, če eden izmed solastnikov ob odtujitvi svojega solastninskega deleža brez soglasja drugih določi, kaj njegov delež predstavlja v naravi, kot tudi ne, če je med solastniki sklenjen dogovor o uporabi solastnine.(2) S slednjim ugovorom se toženec upira tožničinemu zahtevku, saj trdi, da sta razdelila zgolj uporabo nepremičnine.

7. Bistveno vprašanje te pravde je torej, ali sta pravdni stranki sklenili dogovor o razdelitvi skupne lastnine tako, da sta učinkovito oblikovali etažno lastnino, ali pa sta sklenili zgolj dogovor o uporabi nepremičnine, ki v solastninska razmerja, nastala s sklepom o dedovanju, ne posega.

8. Uvodoma pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni očitek o obstoju absolutno bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica je v pripravljalni vlogi, vloženi na naroku 15. 10. 2015 (red. št. 22), res predlagala zaslišanje dveh prič, vendar je v vlogi navedla več dejstev, ne da bi pri tem substancirala, na katerega od njih se dokazni predlog nanaša. Ob tem iz njenih trditev tudi ne izhaja, da bi bili priči prisotni ob sklepanju dogovora med njima ali prisotni na zapuščinski obravnavi. Sodišče prve stopnje je zato predlagana dokazna predloga utemeljeno zavrnilo.

9. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta se pravdni stranki dogovorili zgolj o uporabi solastne nepremičnine. Temu zaključku pritožbeno sodišče pritrjuje. Ni mogoče mimo okoliščin, v katerih je bil ta(k) sporazum sklenjen, to pa je zapuščinski postopek po skupnih starših pravdnih strank. Da je šlo za delitev zapuščine (in ne solastnine pravdnih strank), izhaja iz besedne zveze v sporazumu, „da je v celoti razdeljeno premoženje po pok. A. A . in pok. B. B.“. S tem dogovorom sta pravdni stranki torej delili zapuščino in skupno premoženje pretvorili v solastnino (kar potrjuje zapis v sklepnem delu sporazuma glede solastninskih deležev – vsak ½), hkrati pa sta se dogovorili o uporabi solastnine, ne da bi pri tem sklenili dogovor o vzpostavitvi etažne lastnine.

10. Res je, da je v dednem dogovoru pri tožničinem delu (četrti odstavek dednega dogovora) zapisano, da tožnica prejme „v popolno last in uživanje pritlični del stan. hiše“, vendar je treba to razlagati v duhu celotnega sporazuma, ki pa tožničine razlage ne potrjuje. Tako iz odstavka višje izhaja, da si pravdni stranki razdeljujeta „uživanje stanovanjske hiše“, in sicer tako, da toženec „uživa in koristi ...“. Če toženec svojega dela ni dobil v izključno last (in kaj takega iz besedila ne izhaja, sam pa je to ob zaslišanju tudi zanikal in sodišče prve stopnje mu je prepričljivo sledilo), potem tudi tožnica ni mogla veljavno pridobiti svojega. Toženčevo razlago potrjuje tudi nadaljnje besedilo sporazuma, kjer je govor zgolj o „uporabi“ tega in onega dela, pa tudi odsotnost dogovora o skupnih delih in napravah.

11. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožnico, da dogovor o večjih vlaganjih in stroških kaže na dogovor o vzpostavitvi etažne lastnine. Nasprotno, sprejet dogovor kaže na urejanje razmerij med solastniki.

12. Po oceni pritožbenega sodišča je ključno, da iz sporazuma ne izhaja, da z njim nastajata dve samolastniški stvari, kar zadošča za zavrnitev tožničinega zahtevka. Pritožnica ima sicer prav, da je treba sporazum razlagati v duhu časa, v katerem je nastal, in upoštevaje tedanjo sodno prakso, a ob tem zmotno meni, da sleherni tovrstni sporazum že predstavlja dogovor o vzpostavitvi etažne lastnine. Tudi ZPDS(3) je razlikoval med trajnim preoblikovanjem solastnine v etažno lastnino po 8. členu in začasno razdelitvijo uporabe solastne stavbe po 9. členu. Kljub pravicam solastnikov do izključne posesti na posameznih delih stavbe gre v takih primerih z lastninskopravnega vidika še zmeraj za solastnino.(4)

13. Pritožbeno sodišče na podlagi vsega povedanega pritrjuje sodišču prve stopnje, da sta se pravdni stranki dogovorili za trajno uporabo posameznih delov solastne nepremičnine, ki sta jih (v nespornem delu) vrsto let tudi uživali in jih še uživata. To, da po skoraj dvajsetih letih govorita o teh prostorih kot o „svojih“, je življenjsko razumljivo, ne pomeni pa, da jima zaradi tega pripada to, kar trdi tožnica – izključna lastnina na posameznem delu. Četudi je bil tožničin namen leta 1988 morda res tak, kot trdi, vsebina dogovora ne potrjuje, da je glede tega prišlo do soglasja volj obeh solastnikov. Ker tovrstnega dogovora ni bilo, tožnica ni mogla priposestvovati posameznega dela stavbe, kot zmotno meni.

14. Pritožbi priložen dokaz je po oceni pritožbenega sodišča prepozen. To, da je tožnica izpiske pridobila šele po zaključku glavne obravnave, samo po sebi ne zadostuje kot opravičilo za njihovo naknadno predložitev. Zakaj jih ni mogla pridobiti prej, pritožnica ne pojasni, torej svoje krivde ni opravičila (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v skladu s 353. členom potrdilo, saj niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi ne tisti, na katere pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Odločitev o tožničinih pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o njeni pritožbi ter je njena logična posledica.

Op. št. (1): Pritožbeno sodišče bo besedo „sporazum“ uporabljalo za oba dogovora – tistega z 9. maja 1988 (priloga A 3) in tistega v obliki dednega dogovora v sklepu o dedovanju z 20. junija 1988. Če bo želelo izpostaviti zgolj enega od sporazumov, bo to izrecno poudarilo.

Op. št. (2): Sodba VS RS II Ips s 14. marca 2013. Op. št. (3): Zakon o pravicah na delih stavb, Ur. l. SRS, št. 19/1976, Ur. l. RS/I, št. 18/1991 – SZ, Ur. l. RS, št. 33/1995 – ZZK, 77/1995. Op. št. (4): Tako Debevec, J., Razmerja pri etažni lastnini, nastali pred uveljavitvijo SPZ (t. i. dejanska etažna lastnina), Pravna praksa št. 43/2012 z 8. 11. 2012.