Jedro

Vsak skupni lastnik ima pravico uporabljati stvar skupaj z drugimi skupnimi lastniki, ne da bi s tem kršil pravice drugih skupnih lastnikov.

Šele če primarna pravna posledica ni bila udejanjena (npr. eden od skupnih lastnikov zamenja ključavnico in poseže na področje dovoljenega), gre za pravno kršitev, ki naj ji sledi ustrezna sankcija (npr. plačilo uporabnine). Iz ugotovitev, da se je tožnik prostovoljno izselil iz stanovanja, da toženka ni zamenjala ključavnice ni mogoče sklepati, da bi toženka kršila tožnikovo pravico uporabljati stvar. Zaradi privolitve v prikrajšanje tožnikom uporabnina ne pripada.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju potem, ko je o zadevi enkrat že odločalo, ugotovilo, da sta bili pravdni stranki skupna lastnika stanovanja, da se je tožnik iz stanovanja prostovoljno izselil, toženka pa ključavnice ni zamenjala in odločilo, da zahtevek za plačilo uporabnine (niti v višini profitne niti v višini neprofitne najemnine od 19.3.1999 do 21. 12. 2002) ni utemeljen.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da ima sodba pritožbenega sodišča pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 364/2000 s 1. 3. 2001. Pomembna je le domnevna korist, ki bi jo obogateni lahko imel od nepremičnine. Tožnik je zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami) ni utemeljen. Tožnik ga (v tretjem odstavku na prvi strani revizije nejasno in očitno po pomoti stališče pritožbenega sodišča pripiše sodišču prve stopnje) utemeljuje s tem, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče, da tožnik ni zadostil trditvenemu bremenu glede navajanja pravno pomembnih dejstev, iz katerih izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, ne pa (smiselno) trditvenemu bremenu glede višine prikrajšanja (kar naj bi bil eden od razlogov pritožbenega sodišča). Kršitev iz 14. točke je podana v primeru, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti (med drugim) če so razlogi o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju. Kadar so razlogi sodišča prve stopnje bolj obširni kot razlogi sodišča druge stopnje, tudi če so razlogi pritožbenega sodišča drugačni od razlogov sodišče prve stopnje, so pa še vedno jasni in med seboj skladni, ne gre za kršitev iz 14. točke.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno odločilna dejstva: sporno stanovanje je tožnik kupil v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank. Tožnik se je iz stanovanja prostovoljno izselil. Toženka ključavnice ni zamenjala.

8. Odločitev sodišča, da tožnik nima pravice do uporabnine, je pravilna. Pravdni stranki sta bili skupna lastnika nepremičnine (stanovanja). Vsak skupni lastnik ima pravico uporabljati stvar skupaj z drugimi skupnimi lastniki, ne da bi s tem kršil pravice drugih skupnih lastnikov. Primarna pravna posledica je torej dovolitev skupne uporabe(1). Kadar primarna dispozicija dovoljuje, gre za upravičenje, da se lahko pravni subjekt na določen način vede in ravna. Upravičen je bodisi do tega, da je aktiven, bodisi do tega, da je pasiven. Aktivno ravnanje pomeni, da lahko opravi določeno storitev (npr. skupni lastnik je upravičen, da stvar skupno uporablja), pasivno ravnanje pa se kaže v upravičenju, da je lahko pravni subjekt v celoti nedejaven, ker ocenjuje, da tako ustreza njegovim pravno zavarovanim interesom (možnost skupnega lastnika, da stvari ne uporablja, čeprav je do tega upravičen). Pri tim. dovoljujočih pravnih dispozicijah je od pravnega subjekta odvisno, ali bo upravičenje sploh uresničil. Pri pravici enega od skupnih lastnikov (uporabljati stvar skupaj z drugimi skupnimi lastniki, ne da bi s tem kršil pravice drugih skupnih lastnikov) ne gre za alternativno dispozicijo, ko bi pravni subjekt glede na lastne interese izbiral med dvema ali več dovolitvami (ali bi zahteval od skupnega lastnika, da mu dovoli uporabo ali da mu plača uporabnino). Šele če primarna pravna posledica ni bila udejanjena (npr. eden od skupnih lastnikov zamenja ključavnico in poseže na področje dovoljenega), gre za pravno kršitev, ki naj ji sledi ustrezna sankcija (npr. plačilo uporabnine). Iz ugotovitev, da se je tožnik prostovoljno izselil iz stanovanja, da toženka ni zamenjala ključavnice, ni mogoče sklepati, da bi toženka kršila tožnikovo pravico uporabljati stvar. Zaradi privolitve v prikrajšanje tožniku uporabnina ne pripada(2).

9. Uveljavljeni revizijski razlog po povedanem ni podan, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj Pavčnik M., Teorija Prava, 2007, III. Pravno pravilo, s. 89-155. Op. št. (2): Primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 251/2006 s 25. 9. 2008, II Ips 508/2006 s 17. 12. 2008.