Jedro

Ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju o trajanju in intenzivnosti primarnega in sekundarnega strahu, sodišče 1. stopnje z zavrnitvijo zahtevka za to obliko škode ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. čl. ZPP, temveč je zmotno uporabilo materialno pravo po določbi 179. čl. OZ. Dejansko stanje o trajanju in intenzivnosti prestanega strahu predstavlja okoliščine za pravno priznano škodo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v izpodbijanem (zavrnilnem) delu tako, da se tožniku poleg že prisojenega zneska odškodnine za nematerialno škodo prisodi še odškodnina (za strah) v znesku 120.000,00 SIT oz. sedaj 500,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2005 dalje do plačila, - v odločitvi o stroških postopka tako, da je toženka dolžna poleg že prisojenih stroškov postopka plačati tožniku še stroške postopka v znesku 16.286,65 SIT oz. sedaj 67,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2006 dalje do plačila.

1.V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu.

2.Toženka je dolžna povrniti tožniku stroške pritožbenega postopka v znesku 47,33 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od dneva zamude do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo: da je toženka dolžna plačati tožniku 464.796,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 452.860,00 SIT od 15.4.2005 dalje do plačila, od zneska 4.000,00 SIT od 15.2.2005 dalje do plačila, od zneska 7.936,00 SIT od 4.4.2005 dalje do plačila in od zneska 340.000,00 SIT od 15.4.2005 do vključno 27.9.2005, da je toženka dolžna plačati tožniku stroške pravdnega postopka v znesku 239.922,94 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 126.823,94 SIT od 15.9.2006 dalje do plačila, od zneska 80.800,00 SIT od 14.3.2006 dalje do plačila in od zneska 32.299,00 SIT od 25.4.2006 dalje do plačila, da se zavrne tožbeni zahtevek v presežku za še nadalje zahtevanih 1,107.140,00 SIT s pripadki.

Tožnik je s pravočasno pritožbo izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu za nepremoženjsko škodo v znesku 1,100.000,00 SIT s pripadki in odločitev o stroških, pri tem je uveljavljal vse tri pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagal, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsodi toženko na plačilo še nadaljnje odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 1,100.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2005 dalje do plačila, zahteval je tudi povrnitev vseh zaznamovanih pravdnih stroškov s pripadki, podrejeno pa je predlagal, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteval je tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe na drugi stopnji. Navajal je, da sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti ni dalo ustrezne teže ugotovljenim dejstvom o obsegu in intenziteti telesnih bolečin, saj odmero bistveno višje odškodnine terja že sama narava utrpelih poškodb. Neustrezno je ovrednotilo tudi ugotovitev, da se pritožniku bolečine še vedno pojavljajo v obliki občasnih bolečin ob slučajnih udarcih ob vrh mezinca, ustrezneje bi moralo ovrednotiti dejstvo, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 33 let in bo moral bodoče občasne telesne bolečine prestajati še vse življenje, to je več kot 40 let, ter da se mu bolečine pojavljajo pri igrah z žogo, pri treningih samoobrambe, kot tudi pri poklicnem delu policista, večji poudarek bi moralo dati tudi ugotovljenim neugodnostim, ob pravilni uporabi materialnega prava bi mu moralo iz tega naslova prisoditi vseh zahtevanih 1,200.000,00 SIT. Dalje je navajal, da je sodišče pri odločanju o zahtevani odškodnini iz naslova prestanega primarnega in sekundarnega strahu zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno je ugotovilo tudi dejansko stanje, saj je med spisovno dokumentacijo, predvsem pribavljenim izvedenskim mnenjem in razlogi, ki se navajajo v sodbi, bistveno nasprotje o odločilnih dejstvih, podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da je tožnik ob sami poškodbi utrpel srednje hud primarni strah v trajanju 10 minut, kasneje pa je nastopila skrb za izid zdravljenja kot sekundarni strah v trajanju kar 6 tednov. Ob pravilnem dokaznem ocenjevanju strokovnega mnenja ter tožnikove izpovedi, v kateri je natančno pojasnil, da je utrpel ob samem dogodku šok, ker takšne reakcije povzročitelja ni pričakoval in ob prepričljivi izpovedbi, da je bil zaskrbljen za izid zdravljenja, ker je šlo za poškodbo dominantne leve roke, je tožnik zagotovo upravičen do odškodnine za to obliko škode, tožnik je vsekakor uspel dokazati, da je v škodnem dogodku utrpel primarni in tudi sekundarni strah, sodišče pa je s svojo odločitvijo in zavrnitvijo zahtevka iz tega odškodninskega naslova odločilo popolnoma v nasprotju z ugotovitvami izvedenca in v nasprotju s tožnikovo izpovedjo. Ob pravilni dokazni oceni in ustrezni presoji listinske dokumentacije bi moralo prisoditi tožniku zahtevano odškodnino.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (2. odstavek na strani 3 sodbe prve stopnje) izhaja ugotovljeno dejansko stanje, kot ga v pritožbi navaja tožnik. Sodišče prve stopnje je ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedi, da je tožnik utrpel srednje močan primarni strah v trajanju 10 minut, da je utrpel tudi sekundarni strah kot utemeljeno skrb za izid zdravljenja v trajanju 6 tednov, da je bil po lastni izpovedi najprej v šoku zaradi nepričakovane reakcije napadalca in da je bil nato zaskrbljen za izid zdravljenja glede na to, da je bila poškodba na levi roki, da je levičar. Po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje tako ni niti zmotno niti nepopolno ugotovilo dejanskega stanja o obsegu in intenzivnosti tožnikove škode iz naslova strahu, tudi ni sprejelo napačne dokazne ocene izvedenih dokazov, saj vsa ugotovljena dejstva izhajajo iz navedenih dokazov, ki so bili izvedeni. Sodišče prve stopnje torej z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v tem delu ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, temveč je po presoji pritožbenega sodišča v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sprejelo pravni zaključek, da ugotovljeno dejansko stanje ne daje podlage za prisojo denarne odškodnine za prestani strah.

Glede na ugotovljeno dejstvo, da je tožnik utrpel srednje močan strah v trajanju 10 minut in bil potem utemeljeno zaskrbljen za izid zdravljenja v trajanju kar 6 tednov, ob upoštevanju načina nastanka poškodbe (ko je bil tožnik fizično napaden po drugi osebi), po presoji pritožbenega sodišča predstavljajo okoliščine, zaradi katerih je podana podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine po določbi 179. čl. Obligacijskega zakonika (OZ). Zato je ob sicer pravilno in popolnoma ugotovljenem dejanskem stanju ob pravilni uporabi navedene zakonske določbe pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje in določilo tožniku pravično odškodnino v znesku 120.000,00 SIT oz. sedaj 500,75 EUR. Tolikšna odškodnina predstavlja pravično zadoščenje glede na vse ugotovljene okoliščine, v presežku pa je tožnikov zahtevek pretiran in je zato pritožba neutemeljena za nadaljnjih 180.000,00 SIT zahtevane odškodnine.

Glede določene denarne odškodnine za prestane telesne bolečine in neugodnosti ter bodoče telesne bolečine pritožba ne izpodbija ugotovljenega dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje o obsegu te nematerialne škode, temveč poudarja le, da bi sodišče prve stopnje moralo dati ugotovljenim dejstvom glede te oblike škode ustrezno težo, da je ugotovljeno škodo neprimerno oz. neustrezno ovrednotilo.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje glede te oblike tožnikove nematerialne škode pravilno uporabilo materialno pravo in torej pravilno ovrednotilo ugotovljen obseg škode. Iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke, ki ga je celoti sprejelo tudi sodišče prve stopnje in ga pravdni stranki nista prerekali, izhaja, da je tožnik v obravnavanem škodnem dogodku utrpel lahko telesno poškodbo. Ugotovljen obseg in intenzivnost prestanih telesnih bolečin, ko je tožnik le 1 dan trpel hude bolečine in 6 dni srednje bolečine, sicer pa ves preostali čas bolečinskega obdobja 84 dni, kar 77 dni lahke bolečine in od tega kar 63 dni le občasne lahke bolečine in ob dejstvu, da bo trpel bodoče telesne bolečine le v slučaju udarca v vrh prsta, te pa bodo lahke in torej občasne ter pravilno ugotovljene prestane neugodnosti ne opravičujejo določitve višje denarne odškodnine, kot jo je določilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo tudi izpoved tožnika, da je zamenjal delo v službi in ne sodeluje več v akcijah, kar je pritožba povsem zanemarila, zato tudi tožnikova starost in trajanje bodočih občasnih lahkih bolečin ne opravičuje prisojo višje denarne odškodnine. Znesek 400.000,00 SIT predstavlja pravično zadoščenje za to obliko tožnikove nematerialne škode, višji znesek ne bi bil skladen z namenom določbe II. odst. 179. čl. OZ, zato je pritožba v tem delu neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je pritožbi torej delno ugodilo in izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje delno spremenilo, kot izhaja iz izreka odločbe pritožbenega sodišča (4. tč. 358. čl. ZPP).

Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od odškodnine za nematerialno škodo pritožbeno ni bila izpodbijana, zato je tudi pritožbeno sodišče prisodilo zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska odškodnine za strah od 15.4.2005 dalje do plačila.

Zaradi spremembe odločitve sodišča prve stopnje se je tožnikov uspeh na prvi stopnji spremenil, in sicer na 47 % in s tem posledično tudi odločitev o stroških. Podlaga za odločitev o stroških pravdnega postopka je določba II. odst. 154. čl. ZPP. Ob neizpodbijani ugotovitvi, da znašajo tožnikovi potrebni stroški pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje 319.997,00 SIT za pooblaščenca in 113.099,00 SIT za izvedenca, ter da so stroški za izvedenca potrebni stroški v celotnem znesku, znašajo pravdnemu uspehu tožnika ustrezni potrebni stroški postopka pred sodiščem prve stopnje glede na spremenjeno sodbo prve stopnje in s tem 47 % tožnikov uspeh 150.398,59 SIT za pooblaščenca (47 % od 319.997,00 SIT) in 113.099,00 SIT za izvedenca oz. skupaj 263.497,59 SIT. Ob neizpodbijani ugotovitvi, da znašajo toženkini potrebni stroški postopka na prvi stopnji 13.600,00 SIT, znaša njenemu uspehu ustrezen del njenih potrebnih stroškov 7.208,00 SIT (53 % od 13.600,00 SIT). Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je toženka dolžna plačati tožniku poleg že prisojenega zneska pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot ga je prisodilo sodišče prve stopnje, še znesek 16.286,65 SIT oz. sedaj 67,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.9.2006 dalje do plačila. Pritožbeno sodišče je spremenilo odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje na podlagi določbe II. odst. 165. čl. ZPP in III. odst. 365. čl. ZPP.

O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo po uspehu na podlagi določb II. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z II. odst. 154. čl. ZPP ter v zvezi s I. odst. 155. čl. ZPP. Pritožbeno sporen je bil zavrnjeni znesek 1,100.000,00 SIT, tožnik pa je s pritožbo uspel za 120.000,00 SIT, torej znaša njegov uspeh na pritožbeni stopnji 11 %. Tožnik je priglasil stroške pritožbenega postopka v višini 108.810,00 SIT oz. 454,06 EUR. Po pregledu stroškovnika je pritožbeno sodišče ugotovilo, da stroški za pooblaščenca v višini 20 točk za obvestilo stranki o prejeti sodbi in v višini 20 točk za obvestilo stranki o vloženi pritožbi niso potrebni pravdni stroški, saj je sodišče prve stopnje že priznalo tožniku pooblaščenčeve stroške za obrazloženo končno poročilo, o vložitvi pritožbe pa stranke ni potrebno obvestiti, saj pritožba ni bila sestavljena in vložena brez vednosti tožnika. Potrebni stroški za pooblaščenca so v višini 500 točk za sestavo pritožbe po tar. št. 21/1 veljavne Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003), 20 točk za obvestilo stranki o uspehu pritožbe po tar. št. 39/4 OT, kar skupaj znaša 520 točk oz. glede na vrednost točke 110,00 SIT 57.200,00 SIT. Potreben strošek je še strošek za poštnino 230,00 SIT (od priglašenih 690,00 SIT za vso korespondenco s stranko, ki ni potrebna glede na zgoraj obrazloženo) in 11.486,00 SIT davka na dodano vrednost v višini 20 %, potreben strošek pa je tudi plačana sodna taksa za pritožbo 34.200,00 SIT, ki je bila dejansko plačana, kar potrjuje zaznamek sodišča na listni št. 56. Skupaj so znašali potrebni tožnikovi stroški pritožbenega postopka 103.116,00 SIT, pritožbenemu uspehu ustrezen del pa znaša 11.342,76 SIT (11 %) oz. sedaj 47,33 EUR in toliko stroškov pritožbenega postopka je dolžna toženka povrniti tožniku v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila. O teku zamudnih obresti od stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča z dne 13.12.2006, da tečejo zakonske zamudne obresti od stroškov postopka od prvega dne po poteku roka za prostovoljno povrnitev stroškov, ki ga določi sodišče na podlagi 313. čl. ZPP.

Pritožbeno sodišče je še ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).