Jedro

Ni res, kot trdi pritožba, da je ustaljena sodna praksa, da se višji dohodki enega od zakoncev lahko izrazijo v višjem deležu na skupnem premoženju le pod pogojem, da je njun prispevek k skrbi za gospodinjstvo in družino popolnoma enak. Iz zakona ne izhaja prednost ene izmed okoliščin, konkretno skrbi za otroke in gospodinjstvo, temveč je pri presoji potrebno upoštevati vsako izmed njih (in vse skupaj), pri tem pa preprost matematičen obračun ni mogoč. Tožnikov prispevek k premoženju iz naslova dohodkov ni bil zgolj nekoliko višji, temveč bistveno višji (več kot dvakratni). Drugače bi bilo, če tožnik na račun višjih dohodkov ne bi ničesar prispeval k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino ter bi se tako njegovi bistveno višji dohodki lahko izenačili (izničili) z bistveno večjim (nematerialnim) prispevkom toženke k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino. Vendar pa so okoliščine v obravnavani zadevi drugačne, saj sta za gospodinjstvo in družino skrbeli obe stranki, toženka (zgolj) v večji meri. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga toženka v tem delu niti ne izpodbija, ne izhaja, da bi bila tožnikova skrb za gospodinjstvo in družino neznatna.

Upoštevajoč vsa dejstva (da je bil tožnikov dohodek bistveno višji, da sta za družino in gospodinjstvo skrbela oba s toženko, da je toženka zanju skrbela v večji meri, da zaradi njene skrbi določen čas ni bilo treba plačevati vrtca in da je družina bivala v njenem stanovanju, ki pa sta ga pred vselitvijo obnovila skupaj s tožnikom), je po presoji pritožbenega sodišča določitev deležev v razmerju 55:45 odstotkov v korist tožnika primerna.

Pravdni stranki sta času trajanja zakonske zveze najeli kredit. Premoženje, ki ga pridobita zakonca z delom med trajanjem zakonske zveze, je po 51. členu ZZZDR skupno. V pravni literaturi in v sodni praksi se je ustalila razlaga, da v skupno premoženje spadajo vse premoženjske pravice, stvarnopravne in obligacijskopravne, pridobljene z delom kot konstitutivnim elementom skupnega premoženja zakoncev, ter da v skupno premoženje spada tudi premoženje, ki sta ga zakonca pridobila s plačilom s kreditom, pri čemer neplačane kreditne obveznosti, ki se tičejo skupnega premoženja, predstavljajo pasivo skupnega premoženja in jih je praviloma treba upoštevati pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja.

Glede na to, da s skupnim premoženjem zakonca razpolagata skupno in sporazumno (52. člen ZZZDR), se za obveznost, prevzeto v času trajanja zakonske skupnosti, domneva, da sta jo prevzela oba zakonca skupaj. Gre za zakonsko domnevo, ki vpliva na trditveno in dokazno breme v pravdi. Pritožba izhaja iz napačnega materialnopravnega in procesnega izhodišča, da bi moral tožnik izkazati, da je bil celoten kredit oziroma predvsem presežek nad zneskom 16.897,43 EUR vzet in porabljen za skupni namen strank. Velja ravno obratno - dokazno breme, da izpodbije (zakonsko) domnevo o skupnem prevzemu (celotnega) kredita, je bilo na toženki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 746,64 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

**Odločitev sodišča prve stopnje**

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno odločbo dopustilo spremembo tožbe z dne 31. 5. 2019 (I. točka izreka) in zaradi umika nasprotne tožbe za plačilo zneska uporabnine 600,00 EUR v tem delu ustavilo postopek (II. točka izreka). Po tožbi je v III. točki izreka zavrnilo tožnikov primarni tožbeni zahtevek in po podrejenem zahtevku ugotovilo, da skupno premoženje pravdnih strank obsega denarna sredstva na njunih bančnih računih, določene premičnine na toženkinemu naslovu Ulica 8, A., njuna avtomobila ter terjatev do toženke iz naslova vlaganj v nepremičnino ID 0000 v višini 8.416,00 EUR (III./1. točka). Ugotovilo je, da znaša delež tožnika na skupnem premoženju 55 %, delež toženke pa 45 % (III./2. točka). Odločilo je, da je toženka tožniku dolžna plačati 8.534,77 EUR (III./3. točka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da v skupno premoženje spadajo še nekatere druge premičnine in terjatev do toženke iz naslova vlaganj v nepremičnino nad zneskom 8.416,00 EUR, in tožbeni zahtevek za plačilo 24.433,42 EUR s pripadki (III./4. točka). Tožbeni zahtevek je zavrglo v delu za ugotovitev vrednosti premičnin (III./5. točka). Po nasprotni tožbi pa je v IV. točki izreka ugotovilo, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank še nekatere druge določene premičnine, ki se nahajajo na tožnikovem naslovu Cesta 2, A. (IV./1. točka), in tožniku naložilo, da tožnici plača 1.200,00 EUR (IV./2. točka). V preostanku je nasprotno tožbo glede ugotovitve skupnega premoženja in določitve deležev zavrglo (IV./3. točka). Odločilo je še, da mora tožnik toženki povrniti pravdne stroške v višini 2.630,00 EUR (V. točka izreka).

**Pritožbene navedbe**

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženka, in sicer zoper 2. in 3. točko iz III. točke izreka, podtočko 1.a) točke 1. iz IV. točke izreka ter zoper 2. podtočko 1. točke iz III. točke izreka, v povezavi s 3. točko iz IV. točke izreka. Predlaga, da višje sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugotovi enak (50%) delež pravdnih strank na skupnem premoženju ter v celoti zavrne tožbeni zahtevek tožnika za plačilo 8.534,77 EUR in zahtevek za ugotovitev, da posamezne nepremičnine, ki se nahajajo na naslovu toženke Ulica 8, A., spadajo v skupno premoženje pravdnih strank. Nadalje predlaga, da višje sodišče ugodi njenemu nasprotnemu tožbenemu zahtevku, da oprema za kampiranje, kot jo je specificirala sama in ki se nahaja na tožnikovem naslovu Cesta 2, A., v celoti predstavlja skupno premoženje pravdnih strank. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v dopolnitev dokaznega postopka in ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Glede deležev pravdnih strank na skupnem premoženju izpostavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo zgolj nekoliko večje dohodke tožnika od toženkinih (prvi dve leti je zaslužil nekaj manj kot dvakrat toliko kot toženka, v nadaljnjih 10 letih in pol pa v povprečju 2,3-krat več kot toženka). Pri tem je bila ravno toženka tista, ki je tožniku omogočila, da je več časa kot ona porabil za delo in zato ustvaril večje dohodke za preživljanje. Gospodinjstvu in otrokom sta določeno mero skrbi namenjala oba, pri tem pa je bil njen delež prevladujoč, kot izhaja tudi iz izvedenskega mnenja v razveznem postopku strank. Oba pa sta se enako angažirala pri obnovi stanovanja in imela ob začetku skupnosti vsak svoj avto primerljive vrednosti. Kot izhaja iz številnih judikatov Vrhovnega sodišča RS, se lahko le ob izenačenem prispevku obeh zakoncev k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino bistveno višji dohodki enega od zakoncev izrazijo v večjem deležu na skupnem premoženju. V konkretnem primeru pa ni podan niti prvi pogoj (izenačen prispevek k skrbi za gospodinjstvo in družino) niti drugi (bistveno večji dohodek), zaradi česar je ugotovitev sodišča o neenakih deležih pravdnih strank na skupnem premoženju napačna in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso. Poleg tega je sodišče pri ugotavljanju osebnih dohodkov prezrlo, da podatki ZPIZ vključujejo tudi obračunane nadure, teh pa je tožnik v času življenjske skupnosti opravil skoraj 5,5-krat več kot toženka. Skladno s sodno prakso višji prihodki, ki so pretežno posledica nadurnega dela, ne pomenijo višjih prihodkov, ki bi se lahko sami po sebi odrazili v višjem deležu na skupnem premoženju. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je družina živela v lastniškem stanovanju toženke in da zato strankama ni bilo potrebno plačevati najemnine, takrat, ko je bila toženka doma in je skrbela za otroke, pa tudi ne stroškov vrtca. Ne gre sicer za ustvarjanje dohodkov, gre pa za ohranitev premoženja. Glede najema kredita pritožba navaja, da je prvostopenjsko sodišče napačno interpretiralo njeno poroštveno izjavo kot soglasje k najetju kredita za skupne potrebe. Skupna odločitev za kredit je bila podana zgolj za znesek 16.897,43 EUR, kolikor je bil nakazan posameznim izvajalcem in dobaviteljem. Sodišče je glede tega slepo sledilo tožnikovim navedbam, njenim pa ne, pri čemer je tožnik tisti, ki bi moral izkazati, da je bil celoten kredit oziroma predvsem presežek nad zneskom 16.897,43 EUR vzet in porabljen za skupni namen strank, pa tega ni uspel. V izreku sodbe so posamezne premičnine popolnoma nedefinirane in njihova identifikacija ni mogoča, še posebej ob dejstvu, da so bile nekatere zaradi izrabljenosti že zamenjane in se ne nahajajo več na toženkinemu naslovu. Takšen izrek je zato neizvršljiv. Glede opreme za kampiranje je bilo v postopku ugotovljeno, da se nahaja na tožnikovemu naslovu Cesta 2, A., sodišče pa jo je v enem delu napačno lokacijsko definiralo z njenim naslovom Ulica 8, A. V drugem delu je njen zahtevek zavrglo, čeprav se tožbena zahtevka po tožbi in nasprotni tožbi ne ujemata v celoti.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške.

**Presoja utemeljenosti pritožbe**

4. Pritožba ni utemeljena.

_Glede deležev na skupnem premoženju_

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni storilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

6. V sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, sodišče upošteva ne le dohodek vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja (drugi odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v nadaljevanju ZZZDR).

7. Kot navaja pritožba, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik v obdobju med letoma 2005 in 2006 zaslužil nekaj manj kot dvakrat toliko kot toženka, v naslednjih 10 letih in pol pa v povprečju 2,3-krat toliko1 kot toženka (v povprečju 1.290,00 EUR/mesec proti toženkinemu povprečju 553,00 EUR/mesec). Drži sicer, da je k temu prispevalo tudi višje število nadur, vendar pa ni res, da je imel v tem obdobju višje prihodke izključno na račun nadurnega dela. 965 nadur v 12 letih življenjske skupnosti nanese povprečno okoli 80 nadur na leto oziroma mesečno manj kot 7 nadur. Nadure torej niso bile bistven vir tožnikovih višjih dohodkov in je zato sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko jih je v celoti upoštevalo.

8. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta za gospodinjstvo in otroke skrbela oba zakonca, vendar pa je bil delež toženke pri tem prevladujoč. Ni res, kot trdi pritožba, da je ustaljena sodna praksa, da se višji dohodki enega od zakoncev lahko izrazijo v višjem deležu na skupnem premoženju le pod pogojem, da je njun prispevek k skrbi za gospodinjstvo in družino popolnoma enak.2 Iz zakona ne izhaja prednost ene izmed okoliščin, konkretno skrbi za otroke in gospodinjstvo, temveč je pri presoji potrebno upoštevati vsako izmed njih (in vse skupaj), pri tem pa preprost matematičen obračun ni mogoč. Tožnikov prispevek k premoženju iz naslova dohodkov ni bil zgolj nekoliko višji, temveč bistveno višji (več kot dvakratni). Drugače bi bilo, če tožnik na račun višjih dohodkov ne bi ničesar prispeval k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino ter bi se tako njegovi bistveno višji dohodki lahko izenačili (izničili) z bistveno večjim (nematerialnim) prispevkom toženke k skupnemu gospodinjstvu in skrbi za družino.3 Vendar pa so okoliščine v obravnavani zadevi drugačne, saj sta za gospodinjstvo in družino skrbeli obe stranki, toženka (zgolj) v večji meri. Iz ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga toženka v tem delu niti ne izpodbija, ne izhaja, da bi bila tožnikova skrb za gospodinjstvo in družino neznatna.4 V zvezi z ugotovitvami, da je družina živela v lastniškem stanovanju toženke in da v času, ko je bila toženka med letoma 2008 in 2011 doma, ni bilo treba plačevati stroškov vrtca, sicer drži, da je oboje prispevalo k ohranitvi premoženja. Vendar pa sta deleža, kot ju je določilo sodišče prve stopnje, kljub temu ustrezna. Treba je tudi upoštevati, da sta k obsežni prenovi stanovanja, v katerem je družina nato živela, prispevali obe stranki (tako denarno kot nedenarno). Upoštevajoč vsa navedena dejstva (da je bil tožnikov dohodek bistveno višji, da sta za družino in gospodinjstvo skrbela oba s toženko, da je toženka zanju skrbela v večji meri, da zaradi njene skrbi določen čas ni bilo treba plačevati vrtca in da je družina bivala v njenem stanovanju, ki pa sta ga pred vselitvijo obnovila skupaj s tožnikom), je po presoji pritožbenega sodišča določitev deležev v razmerju 55:45 odstotkov primerna.

_**O najetem kreditu**_

9. Pravdni stranki sta marca 2011, to je v času trajanja zakonske zveze, najeli kredit. Premoženje, ki ga pridobita zakonca z delom med trajanjem zakonske zveze, je po 51. členu ZZZDR skupno. V pravni literaturi in v sodni praksi se je ustalila razlaga, da v skupno premoženje spadajo vse premoženjske pravice, stvarnopravne in obligacijskopravne, pridobljene z delom kot konstitutivnim elementom skupnega premoženja zakoncev, ter da v skupno premoženje spada tudi premoženje, ki sta ga zakonca pridobila s plačilom s kreditom, pri čemer neplačane kreditne obveznosti, ki se tičejo skupnega premoženja, predstavljajo pasivo skupnega premoženja in jih je praviloma treba upoštevati pri ugotavljanju obsega skupnega premoženja.5

10. Glede na to, da s skupnim premoženjem zakonca razpolagata skupno in sporazumno (52. člen ZZZDR), se za obveznost, prevzeto v času trajanja zakonske skupnosti, domneva, da sta jo prevzela oba zakonca skupaj.6 Gre za zakonsko domnevo, ki vpliva na trditveno in dokazno breme v pravdi. Pritožba izhaja iz napačnega materialnopravnega in procesnega izhodišča, da bi moral tožnik izkazati, da je bil celoten kredit oziroma predvsem presežek nad zneskom 16.897,43 EUR vzet in porabljen za skupni namen strank. Velja ravno obratno - dokazno breme, da izpodbije (zakonsko) domnevo o skupnem prevzemu (celotnega) kredita, je bilo na toženki. Iz kreditne pogodbe in iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da sta pri najemu kredita sodelovala oba (toženka kot porok) in da je bilo sporno posojilo namenjeno oziroma porabljeno za tekoče družinske potrebe (obnova stanovanja, poplačilo kreditov za družinska avtomobila). Toženka ni uspela dokazati nasprotnega, to je da sta se s tožnikom skupaj odločila le za kredit v višini 16.897,43 EUR.

11. V pasivo skupnega premoženja pravdnih strank spada vsota obrokov kredita, vrnjenih pred prenehanjem skupnega življenja oziroma zakonske zveze, obligacijski zahtevek do toženke pa ima tožnik za zneske, plačane iz lastnih sredstev v kasnejšem obdobju, ko skupno premoženje ni več nastajalo.7 Med strankama ni sporno, da je tožnik po prenehanju zakonske zveze poravnal preostanek kredita v višini 18.966,14 EUR. Dosojeno plačilo v višini 8.534,77 EUR ustreza toženkinemu 45% deležu na skupnem premoženju in je zato odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu pravilna.

_**O določljivosti premičnin in o opremi za kampiranje**_

12. Pritožbene navedbe v zvezi z oblikovanjem izreka sodbe glede posameznih premičnin, ki spadajo vskupno premoženje pravdnih strank, so neutemeljene.

13. Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je sodišče prve stopnje toženkino nasprotno tožbo glede določenih premičnin (pravilno) zavrglo le v delu, ki se prekriva s tožnikovo tožbo (litispendenca - tretji odstavek 189. člena ZPP), v ostalem pa je njenemu zahtevku ugodilo.

14. Razen trditev, da so bile določene premičnine že izrabljene in odstranjene iz prostorov, toženka ne pojasni, zakaj sodba ne bi bila izvršljiva oziroma zakaj tako opredeljenih premičnin ne bi bilo mogoče določiti. Toženka je imela na (po mnenju tega sodišča sicer neutemeljeno) zatrjevane nejasnosti možnost opozoriti že v odgovoru na tožbo, pa tega ni storila, temveč se je nasprotno v njem zelo konkretizirano opredelila do zahtevka glede vsake izmed tako določenih premičnin. Ob tem dejstvu dodatno izzveni njeno pavšalno in neprepričljivo pritožbeno zatrjevanje, da je tožbena opredelitev stvari oziroma izrek izpodbijane sodbe glede ugotovitve, da sodijo v skupno premoženje pravdnih strank, nedoločena. Toženka niti ne navede, kako bi moral tožnik posamezne kose pohištva oziroma gospodinjske pripomočke še dodatno opredeliti, predvsem pa ne pojasni, zakaj posameznega (v tožbi oziroma izreku sodbe opredeljenega) kosa pohištva ali aparata, ki se nahaja v (konkretno opredeljenem) prostoru, v (morebitnih) nadaljnjih postopkih ne bi bilo moč identificirati (npr. ker bi bilo takšnih kosov pohištva ali aparatov v istem prostoru več). Ne uspe konkretno pojasniti, zakaj bi lahko upoštevaje njihovo opredelitev v tožbenem zahtevku (in obrazložitvi tožbe) prišlo do morebitne zamenjave predmetov ali zakaj ne bi bilo možno ugotoviti, katere so te stvari. Zgolj zatrjevanje, da njihova identifikacija ni mogoča (ne da bi bilo to konkretneje obrazloženo), pa v tem pogledu ne zadošča oziroma ne prepriča.8 Ob tem je treba izpostaviti, da se v tej pravdi skupno premoženje zgolj ugotavlja9 (kot je pravilno ugotovila tudi sama toženka, se ugotavlja glede na trenutek prenehanja skupnost), ne pa (že) deli, zato niti ni pomembno, v katerem prostoru se kakšna premičnina trenutno nahaja. Posamezne stvari se seveda lahko od razpada skupnosti naprej večkrat premaknejo ali zavržejo zaradi izrabe, to pa bo ustrezno upoštevano v morebitnem delitvenem postopku. Glede na povedano je nebistvena tudi lokacijska opredelitev opreme za kampiranje, ki jo izpodbija toženka - pravno pomembno je zgolj, da je tako opredeljene premičnine mogoče določiti (in to v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni bilo sporno). Izrek sodbe je (tudi) v tem delu razumljiv in ni podana zatrjevana absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

**Sklepno**

15. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje je glede na vse navedeno pravilna, pritožbene navedbe pa neutemeljene. Ker sodišče druge stopnje ob preizkusu sodbe tudi ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**Stroški pritožbenega postopka**

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške postopka s pritožbo (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožniku pa mora v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v vrednosti 1000 točk (tar. št. 21/1 OT) in administrativne stroške v vrednosti 20 točk (2 %), kar znaša 1020 točk oziroma 612,00 EUR (ob vrednosti točke 0,60 EUR). Poleg tega mu je dolžna povrniti DDV v višini 134,64 EUR (22 %), skupno torej 746,64 EUR. V primeru zamude mu mora plačati tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za plačilo do plačila.

1 Sodišče prve stopnje sicer nepravilno uporabi izraz „2,3-krat več od toženke“. 2 Glej npr. sodbo II Ips 491/2002 z dne 11. 9. 2003. Takšno stališče prav tako ne izhaja iz odločb, na katere se sklicuje pritožba. V zadevi VSL I Cp 2970/2014 z dne 4. 3. 2015 tožnik sploh ni izkazal višine svojih dohodkov. V zadevi II Ips 776/2007 z dne 12. 9. 2008 je bilo ugotovljeno, da je tožnik k skrbi za gospodinjstvo in otroke le malo prispeval, njegovi dohodki pa so bili zgolj za polovico večji od toženkinih. Nekoliko drugače sicer izhaja iz sodbe II Ips 647/2008 z dne 17. 11. 2011, vendar pa so bili v tej zadevi tožnikovi višji dohodki izključno posledica nadurnega dela, zato prav tako ne gre za povsem primerljivi zadevi. 3 Tako tudi sodba VSRS II Ips 427/2010 z dne 30. 6. 2011, na katero se med drugim sklicuje pritožba. 4 Za razliko od toženca v zadevi II Ips 491/2002, ki v družinskem življenju (sploh) ni bil dejaven, vendar mu je bil zaradi bistveno višjih dohodkov kljub temu prisojen višji (60%) delež na skupnem premoženju. 5 VSRS sodba in sklep II Ips 97/2021 z dne 20. 10. 2021. 6 Prim. VSL sodba in sklep I Cp 2346/2012 z dne 13. 3. 2013. 7 VSRS sodba in sklep II Ips 97/2021. 8 Prim. VSL sodba I Cp 2368/2018 z dne 16. 1. 2019. 9 Učinek ugotovitvene sodbe je samo v pravnomočnosti (ugotovitvene sodbe praviloma nimajo učinka izvršljivosti).