Jedro

Ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, če je pravno vprašanje, ki ga izpostavlja revident, v sodni praksi Vrhovnega sodišča že rešeno, sodba sodišča prve stopnje pa glede tega vprašanja, ki je bistveno za odločitev po vsebini zadeve, ne odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, revident z navedbo, da izpodbijana odločitev zanj pomeni izgubo pomembnega premoženja, ni izkazal zelo hudih posledic.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revident po odvetniku vložil revizijo. Dovoljenost revizije uveljavlja po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1. Navaja, da gre za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, in sicer o vprašanju izpolnjevanja pogojev za pridobitev statusa upravičenca v postopku denacionalizacije, ter da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude posledice, ker bo zaradi nje ostal brez pomembnega premoženja. Priglaša stroške revizijskega postopka.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper delno odločbo tožene stranke z dne 19. 10. 2009, s katero je ta zavrnila zahtevo za denacionalizacijo tam navedenega premoženja prejšnjih lastnikov X in Y, ker niso izpolnjeni pogoji iz 9. in 12. člena Zakona o denacionalizaciji - ZDen.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in glede na določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča in glede na določbe četrtega in petega odstavka 367. b člena ZPP mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6. Revident kot pomembno pravno vprašanje po vsebini obravnavane zadeve izpostavlja vprašanje izpolnjevanja pogojev za pridobitev statusa upravičenca v postopku denacionalizacije po 9. členu ZDen in v zvezi s tem vprašanje relevantnega časovnega okvirja, v katerem mora prejšnji lastnik oziroma njegov pravni naslednik izpolnjevati pogoj jugoslovanskega državljanstva.

7. Navedeno pravno vprašanje, ki ga glede dovoljenosti revizije izpostavlja revident, je v sodni praksi Vrhovnega sodišča že rešeno, in sicer tako glede vezanosti upravnega organa na rešeno predhodno vprašanje državljanstva, kakor tudi glede časovnega okvira, za katerega mora biti ugotovljeno jugoslovansko državljanstvo po določbi prvega odstavka 9. člena ZDen. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je upravni organ v postopku odločanja o vračanju premoženja po ZDen glede državljanstva prejšnjega lastnika vezan na pravnomočno odločbo o njegovem državljanstvu oziroma državljanstvu njegovih pravnih naslednikov, če naj bi bili ti upravičenci, ki jo izda v samostojnem postopku organ, pristojen za notranje zadeve (na primer sodbe I Up 445/2005 z dne 18. 5. 2005, I Up 1530/2005 z dne 10. 5. 2007, I Up 1827/2006 z dne 3. 10. 2007 in I Up 1800/2006 z dne 20. 8. 2007). Glede časovnega okvira, za katerega se po določbi prvega odstavka 9. člena ZDen ugotavlja državljanstvo, je v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ustaljeno stališče, da mora biti poleg državljanstva v času podržavljenja izkazano še (dodatno) priznanje jugoslovanskega državljanstva po 9. 5. 1945. Jugoslovansko državljanstvo pa je bilo lahko priznano šele potem, ko je bil po drugi svetovni vojni sprejet prvi zakon s tega področja, to je bil Zakon o državljanstvu Demokratske federativne Jugoslavije (ZDrž DFJ, Uradni list DFJ, št. 64/45 z dne 28. 8. 1945). Takšno stališče je Vrhovno sodišče sprejelo v številnih primerih, med drugim v zadevah I Ips 604/2007 z dne 14. 11. 2007, X Ips 1274/2006 z dne 28. 2. 2008, X Ips 1522/2006 z dne 13. 9. 2007, X Ips 1390/2006 z dne 13. 6. 2007 in X Ips 1567/2006 z dne 4. 10. 2007. Ker izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje od navedene sodne prakse Vrhovnega sodišča ne odstopa, niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v obravnavani zadevi revizije tudi ni mogoče dovoliti po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Ker gre pri denacionalizaciji za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, revident zelo hudih posledic ni izkazal z navedbo, da izpodbijana odločitev zanj pomeni izgubo pomembnega premoženja.

9. Glede na to, da revident ni izkazal nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 10. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).