Jedro

Spor po tožbi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe je premoženjskopravni spor iz 3. odstavka 382. člena ZPP tudi v primeru, ko gre za vprašanje nedopustnosti stanovanjske izvršbe in ko tožnik utemeljuje zahtevek s trditvijo, da je pridobil zakonito podlago za uporabo stanovanja, zaradi česar zoper njega ni dopustna izvršba na podlagi izpraznitvenega izvršilnega naslova, ki ga je upnik izposloval zoper dolžnika iz obravnavane izvršbe.

Za zagotovitev pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva pa mora tožnik vrednost spornega predmeta navesti že v tožbi (2. odstavek 186. člena ZPP). Ker tožeča stranka v tožbi vrednosti spornega predmeta sploh ni navedla, si pravice do revizije ni zagotovila.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je glede tožnika nedopustna in neučinkovita izvršba, ki je bila dovoljena s sklepom Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani, opr. št. In 112/91, z dne 25.4.1991. Glede stroškov postopka pa je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 30.420 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Pojem "dejanskega življenja" v stanovanju sta obe sodišči napačno razlagali. To, da je tožnik jedel doma in da mu je žena prala še ne pomeni, da tožnik v spornem stanovanju ni prebival. Vanj je namestil tudi svoje pohištvo. Na vprašanje, zakaj naj bi tožnik postavil v sporno stanovanje posteljo in pohištvo, če ne z namenom stalnega prebivanja v stanovanju, sodišči nista odgovorili. S tem sta zagrešili bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ker v tej smeri sodbi sodišč nimata razlogov. Glede ugotovitev sodišča, da je tožnik spravil v stanovanje del pohištva, da pa ključavnice ni zamenjal, pa obstaja nasprotje, saj brez zamenjave ključavnice pohištva v stanovanje sploh ni bilo mogoče postaviti. Zmotno sta uporabljeni tudi določbi 5. in 70. člena zakona o stanovanjskih razmerjih. Odločba, s katero je postala R. B. imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju, je bila kasneje razveljavljena. Zato tožnik ni mogel postati uporabnik stanovanja. Stanovanje je uporabljal nezakonito, zato bi moral izvršilni naslov zajeti tudi njega. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen ZPP).

Revizija ni dovoljena.

Spor po tožbi za ugotovitev nedopustnosti izvršbe je premoženjskopravni spor iz 3. odstavka 382. člena ZPP tudi v primeru, ko gre za vprašanje nedopustnosti stanovanjske izvršbe in ko tožnik utemeljuje zahtevek s trditvijo, da je pridobil zakonito podlago za uporabo stanovanja, zaradi česar zoper njega ni dopustna izvršba na podlagi izpraznitvenega izvršilnega naslova, ki ga je upnik izposloval zoper dolžnika iz obravnavane izvršbe. V premoženjskopravnih sporih iz 3. odstavka 382. člena ZPP, tj. v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve, je revizija dovoljena le, če vrednost spornega predmeta presega v zakonu določeni znesek. V času vložitve tožbe (22.10.1991) je ta vrednost znašala 8.000 SIT (1. člen zakona o spremembah zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 20/90). Za zagotovitev pravice do revizije kot izrednega pravnega sredstva pa mora tožnik vrednost spornega predmeta navesti že v tožbi (2. odstavek 186. člena ZPP). Ker tožeča stranka v tožbi vrednosti spornega predmeta sploh ni navedla, si pravice do revizije ni zagotovila. Zato vložena revizija ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče zavrglo (392. člen ZPP).